VSRS Sodba II Ips 6/2011

Revizija se zavrne.

1Tožeča stranka v tožbi zahteva plačilo odškodnine zaradi strokovne napake prvotožene in drugotožene stranke, ki sta odvetnika, tretjetožena stranka pa je zavarovalnica, pri kateri sta imela odvetnika zavarovano svojo odgovornost iz naslova poklicne dejavnosti. Navaja, de je drugotoženec - takratni pooblaščenec postavljen z odločbo BPP, vložil zoper njene starše tožbo zaradi plačila preživnine. Dne 2. 2. 2006 je bil opravljen narok, na katerem je namesto drugotoženca tožnico zastopal prvotoženec. Sodnica je na naroku opozorila, da bo tožbeni zahtevek zavrnila, ker po 26. letu starosti načeloma nihče ni upravičen do preživnine od svojih staršev. Na podlagi njenih sugestij je prvotoženec na naroku tožbo umaknil, s čimer se ni strinjala, vendar ji je sodnica dejala, da je ni nič vprašala in da naj govori le njen odvetnik. Zato je tožbo umaknila ter se odpovedala pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka. Tudi ni želela podpisati zapisnika, vendar ji je sodnica dejala, da to ni potrebno, ker je zapisnik že podpisal njen odvetnik. Tudi med narokom sodnica tožnici ni dovolila, da bi kaj povedala. Tožnica je prava neuka stranka in je zaupala pooblaščencu. Zato gre za strokovno napako prvotoženega odvetnika, ki je pri zastopanju tožnice na naroku ravnal s hudo malomarnostjo. V času naroka je sicer res veljala zakonodaja, ki je omogočala zahtevek za preživljanje osebam po njihovi polnoletnosti le v primeru rednega šolanja, vendar se je prvotoženi odvetnik nedvomno zavedal ali bi moral vedeti, da je s spremembo 123. člena ZZZDR nastala pravna praznina v primeru plačevanja preživnine polnoletnim otrokom, ki so zaradi telesne ali duševne prizadetosti nesposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Zato bi se lahko skliceval na uporabo 123. člena ZZZDR, kot je veljal pred uveljavitvijo novele ZZZDR-C. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi (odločba IV Cp 4820/2005), ki bi morala biti prvotožencu znana. Enako argumentacijo je uporabilo kasneje tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-11/07. Solidarno s prvotoženim odvetnikom je odgovoren tudi drugotoženi odvetnik, saj je bil na podlagi BPP odločbe le on postavljen za pooblaščenca in zato odgovarja za dejanja, ki jih je namesto njega opravil prvotoženi odvetnik. Nastala je škoda v višini, ki je enaka vrednosti tožbenega zahtevka. Zoper starše je sicer vložena tudi odškodninska tožba, vendar je tam dejanska in pravna podlaga povsem drugačna in z vložitvijo te tožbe ni sanirana škoda, ki je tožnici nastala z umikom tožbe, saj tožnica v obdobju od 15. 7. 2004 do 10. 1. 2007 od staršev ni mogla izterjati vtoževanih zneskov preživnine.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotavlja, da gre za mandatno razmerje. Odgovornost mandatarja odvetnika se presoja po prvem odstavku 768. člena OZ in drugega odstavka 6. člena OZ pa tudi po specialni določbi drugega odstavka 11. člena in 29. člena Zakona o odvetništvu. Ugotavlja, da je bilo s 26. členom ZZZDR-C, ki je začel veljati 6. 2. 2004, spremenjen 123. člen ZZZDR, ki ureja preživninsko obveznost staršev do otrok. Ta določba je pred novelo ZZZDR-C določala, da so starši v skladu s svojimi zmožnostmi in ob pomoči družbene skupnosti dolžni preživljati svojega otroka tudi, če ta zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. Z novelo pa je zakonodajalec odvzel breme preživljanja nepreskrbljenega otroka z motnjo v razvoju po njegovi polnoletnosti oziroma po doseženem 26. letu starosti, če se otrok dotlej redno šola. V času vložitve tožbe v juliju 2004 in umika tožbe 2. 2. 2006 pa je veljal ZZZDR, katerega določbe niso omogočile, da telesno ali duševno prizadeti otroci po 26. letu starosti uveljavljajo preživnino od svojih staršev. V času vložitve tožbe je bila tožnica stara 33 let, s tožbo za preživljanje zoper svoje starše pa zagotovo ne bi uspela, ker takrat pravne podlage ni bilo. Zmotno je naziranje tožnice, da bi takrat bilo mogoče pravno praznino zapolniti z uporabo 123. člena ZZZDR v besedilu, ki je veljalo pred novelo ZZZDR-C, kot tudi, da je takšno stališče sprejela sodna praksa. V konkretnem primeru ne gre niti za pravno praznino niti za pravno dvomljivo zadevo. Odločba višjega sodišča ni primerljiva s konkretnim primerom, saj se nanaša na primer, ko je bilo o preživljanju prizadetega otroka že odločeno, z novelo v smislu ZZZDR-C pa ni bilo urejeno vprašanje ali se spremenjeni zakon lahko uporabi tudi za primere, ko je že bila določena preživninska obveznost. Takšna situacija pa je omogočala uporabo 3. člena ZS, upoštevajoč tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, saj se zadeva ni mogla rešiti na podlagi veljavnega predpisa. Prvotožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, v nasprotju z mandatnimi razmerjem in v nasprotju z določili Zakona o odvetništvu in odvetniškim kodeksom. Tudi ni pomembno, da tožnica z umikom ni soglašala in da ni želela podpisati zapisnika ter da je bila v to prisiljena. Gre sicer za zelo inteligentno in samozavestno osebo. Tudi prenos pooblastila postavljenega pooblaščenca na drugega pooblaščenca v okviru iste odvetniške pisarne ni bil prepovedan.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je bila ureditev preživljanja po noveli ZZZDR-C v nasprotju z Ustavo RS ter da bi tožeča stranka v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka po izčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev lahko vložila ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti ZZZDR-C, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da 123. člen ZZZDR ni v neskladju z Ustavo, pač pa je v neskladju z Ustavo Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ustavno sodišče je še odločilo, da je treba socialni položaj invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti začasno urediti, zato obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred ZZZDR-C. Novela ZZZDR pa je odvzela breme preživljanja otroka s posebnimi potrebami po doseženem 26. letu starosti. Potrjuje tudi dokazno oceno glede soglasja tožnice za umik tožbe. Tudi ni pomembno ali je bil drugi toženec pri izbiri substituta nevesten ter ga ni seznanil z zadevo. Sicer pa pritrjuje dokazni oceni, da so v skupni odvetniški pisarni vsi poznali tožnico in bili seznanjeni z zadevo.

4Zoper drugostopno sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se reviziji ugodi in razveljavita obe sodbi ter vrne zadeva v sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je preživljanje po noveli glede na nastalo zakonsko praznino preživljanja prizadetih in nepreskrbljenih polnoletnih otrok oziroma oseb v nasprotju z Ustavo RS, kar je bilo ugotovljeno tudi z odločbo Ustavnega sodišča. Zakonska ureditev je bila tako po ZZZDR-C kot drugih predpisih že v času vložitve tožbe kot tudi na naroku neskladna z ustavnim načelom pravne in socialne države, kar pomeni, da bi tožeča stranka v pravdi za preživljanje glede na materialno podlago lahko uspela. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka in po izčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev bi lahko vložila ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti ZZZDR-C, Ustavno sodišče pa bi glede na neustavnost ZZZDR-C ugodilo ustavni pritožbi, razveljavilo zavrnilne sodbe sodišč in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Odločitev vsebuje tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami. V zapisniku naroka ni zapisa o naziranju priče (sodnice A.) oziroma o materialnem procesnem vodstvu, o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in predlogu o zahtevi za umik tožbe, čeprav sta tudi prvo in drugo tožena stranka navedli in izpovedali, da je priča o tem na naroku govorila. Očitno je, da priča v zapisniku naroka ni zapisala vseh pravno pomembnih dejstev. To je razvidno tudi iz dolžine naroka, saj je od trenutka začetka naroka do njegovega formalnega zaključka minilo dvajset minuto kar je glede na vsebino zapisnika bistveno predolgo za takšen narok. Vsebina zapisnika je torej le formalni povzetek dela burnega dogajanja na naroku, med drugim tudi prepričevanja priče in prvotožene stranke, katerega posledica je bil podpis zapisnika s strani tožeče stranke. Sodišče je nepravilno ovrednotilo pričanje priče prvo in drugotožene stranke v primerjavi z zapisnikom naroka z dne 2. 2. 2006, kar je imelo za posledico nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ob navedenem gre tudi za kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, o tem, kaj ji je svetovala prvotožena stranka na naroku ter kakšen pomen je to imelo za njeno odločitev, da podpiše zapisnik. Šlo je za tožečo stranko nepričakovano in izredno dejanje, v katerega ta ne bi privolila, če bi bila seznanjena z vsemi posledicami umika. Ne glede na to, ali je dejansko privolila v umik ali ne, pa je to dejstvo brezpredmetno glede na ravnanje prvotožene stranke, ki tožbe pod pritiskom oziroma materialnim procesnim vodstvom sodišča ne bi smela umakniti ter v to prepričati tožnice. Že samo dejstvo umika glede na predhodne dogovore in poznavanje prava predstavlja takšno protipravno ravnanje, ki ga podpis zapisnika z naroka z dne 2. 2. 2006 ne more omiliti oziroma odpraviti protipravnosti. Protipravno je tudi ravnanje drugotožene stranke, saj prvotožene stranke očitno ni seznanila s primerom. Če bi bila drugotožena stranka seznanjena z zadevo, bi poleg poznavanja pravnega ozadja vedela tudi, kakšen pomen ima preživninska tožba za socialni položaj tožnice. Toženi stranki se o umiku nista nikoli pogovarjali in drugotožena stranka zato odgovarja za izbiro svojega substituta in njegovo ravnanje.

5Revizija je bila vročena toženim strankam, ki pa na revizijo niso odgovorile.

6Revizija ni utemeljena.

7Vse tiste revizijske navedbe, s katerimi revidentka očita nepravilno dokazno presojo izpovedb priče - sodnice A. A. ter prvo in drugotožene stranke, in da ni bilo ugotovljeno, da drugotoženi odvetnik ni seznanil z njenim primerom prvotoženega odvetnika, ki jo je zastopal na glavni obravnavi, nedopustno posegajo v dokazno presojo oziroma drugačne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in se zato z njimi revizijsko sodišče ob izključenosti uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v revizijskem postopku, ni smelo ukvarjati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Enako so nedopustno dejanske narave revizijski očitki, s katerimi sicer tožnica poskuša prikazati procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, namreč da je v zapisniku o glavni obravnavi – nepravilno - ostalo nezapisano, kako naj bi sodnica in prvotoženi odvetnik vplivala na tožnico, ki je le zato soglašala z umikom tožbe. Nobeno od sodišč takšnih pomanjkljivosti zapisov ni ugotovilo, zapisnik pa je v razlogih povzet adekvatno njegovi vsebini - da je tožnica tožbo umaknila.

8Revizijsko sodišče nadalje ne ugotavlja tudi smiselno očitane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zatrjevane z očitkom, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožničinih trditev, da naj bi soglašala z umikom tožbe le zaradi nedopustnega vplivanja prvotoženega odvetnika na glavni obravnavi (glej razloge sodišča prve stopnje v petem odstavku na peti strani sodbe in razloge sodišča druge stopnje v četrtem odstavku na tretji strani sodbe, ki takšnega vplivanja na tožnico ne ugotavljata). Zato v tej smeri podan revidentkin procesni očitek o izostanku opredelitve sodišč v razlogih sodb do teh zatrjevanih okoliščin prav tako ni utemeljen.

9Zakonski dejanski stan, ki je bil v izpodbijanih sodbah s pravnomočno zavrnitvijo tožničinega odškodninskega zahtevka pravilno uporabljen, predstavljata predvsem določbi 11. člena in 29. člena Zakona o odvetništvu(1), v skladu s katerima mora odvetnik pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike oziroma vestno opravljati odvetniški poklic ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahteva tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve in druge stopnje ugotavljata, da je v času vložitve tožničine tožbe za plačilo preživnine zoper starša in tudi še v trenutku umika tožbe veljal že novelirani Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C),(2) katerega določba 26. člena (spremenjeni 123. člen ZZZDR) ni več dopuščala, da telesno ali duševno prizadeti otroci po 26. letu starosti uveljavljajo preživnino od svojih staršev ter da je bila odločba Ustavnega sodišča U-I-11/07, z dne 13.12.2007, ki je ponovno vzpostavila začasno uporabo prej veljavnega 123. člena ZZZDR, ki je takšne zahtevke še omogočala, sprejeta šele po umiku tožbe. Te v revizijskem postopku neizpodbojne pravno odločilne ugotovitve, pa ne omogočajo ustrezne podlage za presojo o ne dovolj skrbnem oziroma o protipravnem ravnanju v smislu citirane zakonske ureditve, prvotožene in drugotožene stranke, katerima tožeča stranka očita takšno ravnanje zaradi umaknjene tožbe. Tudi s trditvami v reviziji, da bi tožeča stranka uspela s presojo ustavnosti navedene določbe ZZZDR-C pred Ustavnim sodiščem, če bi prvotožena in drugotožena stranka uveljavljali ustrezna pravna sredstva oziroma vložili pobudo za oceno ustavnosti, revidentka ne more omajati materialnopravne pravilnosti zaključkov sodišč o pravno korektnem ravnanju obeh tožničinih pooblaščencev. Ob umiku tožbe v letu 2006 je namreč predstavljala kasnejša odločba Ustavnega sodišča preveč hipotetičen, oddaljen in nepredvidljiv dogodek, saj tedaj niti še ni bila vložena pobuda za oceno ustavnosti navedene določbe ZZZDR-C in še ni bila izdana navedena odločba Ustavnega sodišča, ki sicer celo ugotavlja, da obravnavana določba ZZZDR-C ni v neskladju z Ustavo, onemogočila pa je uporabo obravnavane določbe ZZZDR-C ter vzpostavila prejšnjo zakonsko ureditev. S temi trditvami se revidentka sklicuje na nepredvidljivo vzročno zvezo in objektivno nepredvidljivo posledico, kar izključuje obstoj protipravnosti ravnanja oziroma neskrbnosti prvotožene in drugotožene stranke.(3) Prestroga je torej zahteva, izražena v reviziji - po takšni odvetnikovi skrbnosti, ki bi terjala predvidevanje vseh morebitnih bodočih posegov Ustavnega sodišča v veljavno zakonsko ureditev, s katero pravdne stranke utemeljujejo svoje tožbene zahtevke in trditve o pravno relevantnih dejstvih v posameznih pravdnih postopkih. Umik tožbe, pa čeprav bi bil povzročen tudi na podlagi nasvetov oz. z vplivanjem odvetnikov na tožnico, je v času, ko je veljavna pravna ureditev onemogočala uspešnost tožničinega preživninskega tožbenega zahtevka, predstavljal tožničino ustrezno procesno ravnanje. Očitana zmotna uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi torej ne obstoji.

10Ker torej tožničina revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

----

Op. št. (1): Uradni list RS, štev. 18/93 in nasl.

Op. št. (2): Uradni list RS, štev. 16/04.

Op. št. (3): Glej o tem več v dr. Nina Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del (prva knjiga „GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 508; avtorica poudarja, da je pri nepredvidljivosti kot protipravnosti pomembno, da je bila predvidljiva vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in da je bila negativna posledica objektivno predvidljiva, pri presoji skrbnosti pa je pomembno ali je odgovorna oseba vedela oziroma bi bila dolžna (morala) vedeti, da bo njeno ravnanje povzročilo škodni dogodek ali utegne povzročiti škodni dogodek.