VSL sodba PRp 76/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah v znesku 75,00 EUR (petinsedemdeset eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz), za katerega mu je sodišče prve stopnje izreklo globo v znesku 500,00 eurov. Odločilo je še, da mora obdolženec plačati stroške postopka in sicer sodno takso po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 50,00 eurov in stroške zasega ter hrambe zaseženega osebnega avtomobila v znesku 292,45 EUR ter izdatke za pričo D.K..

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil obdolženčev zagovornik pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da je sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo načelo zakonitosti, saj je v nasprotju z besedilom ZVoz štelo za prekršek obdolženčevo ravnanje, ki tam kot tako ni določeno. Relevantni del besedila 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz namreč določa, da sme voziti motorno vozilo oseba, ki „ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil ...“, iz tega besedila ni razbrati, da zakon kot veljavno vozniško dovoljenje opredeljuje le tisto, ki je izdano v Republiki Sloveniji, ampak je jasno, da lahko veljavno vozniško dovoljenje izda tudi pristojni organ tuje države. V nasprotnem primeru bi bili za predmetni prekršek odgovorni npr. tudi tujci, ki so v Sloveniji zgolj začasno, ali pa so tu celo prijavili začasno ali stalno prebivališče. Da navedenemu ni tako, izhaja tudi iz drugih določb istega zakona (predvsem 60. člen), ki izrecno govori o veljavnem vozniškem dovoljenju izdanem v tujini, kar ne bi bilo mogoče, če bi imel zakonodajalec pri zapisu 50. člena istega zakona v mislih, da so veljavna lahko le vozniška dovoljenja, izdana v Republiki Sloveniji. Če bi obveljalo stališče sodišča, bi bila navedena ureditev vožnje s tujim vozniškim dovoljenjem v 60. členu ZVoz nepotrebna, saj bi bila vožnja s tem vozniškim dovoljenjem inkriminirana že po zgoraj citiranih določbah. Iz 60. člena ZVoz je razvidno, da so sankcionirane le določene situacije, ko vozniki v Republiki Sloveniji z vozili upravljajo na podlagi tujega vozniškega dovoljenja. V prid stališčem obrambe govorijo tudi določbe 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1), po katerih se lahko kazenske točke izrekajo tudi voznikom, ki posedujejo tuje vozniško dovoljenje. Obdolženec pa je v zadevi navedel tri primere, ko ga v povsem enakih dejanskih okoliščinah prekrškovni organi oziroma sodišča niso spoznala za odgovornega za obravnavani prekršek, ampak so njegovo vozniško dovoljenje prepoznali kot veljavno (vsi trije primeri so povzeti v sodbi). Zakonodaja na področju prekrškov loči med dvema vrstama veljavnih vozniških dovoljenj in sicer tistimi, ki so izdana v Republiki Sloveniji, in tistimi, ki so izdana v tujini. Nepravilno je stališče sodišča, da je bila dosedanja praksa sodišč in prekrškovnih organov v zvezi z obravnavanim vprašanjem nepravilna. Sodišče 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz razlaga, kot da bi določala, da sme voziti le oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil, izdano v Republiki Sloveniji. Tako je bil v škodo obdolženca napačno uporabljen zakon, ki določa prekršek, in je že iz tega razloga potrebno ugoditi pritožbi. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejstvo, da je obdolženec državljan Republike Slovenije, ki neprekinjeno stalno prebiva v Republiki Sloveniji, sodišče ne loči med pojmoma prijavljenega in dejanskega (stalnega) prebivališča. Dejstvo, da ima nekdo nekje prijavljeno (stalno) prebivališče, nujno ne pove tudi, da tam ta oseba tudi dejansko (stalno) prebiva. Obdolženec je pojasnil in listinsko izkazal, da že od leta 2003 (pravilni datum predložene zahteve za prijavo prebivališča je 12. 4. 2003 in ne 2013) prebiva v Bosni in Hercegovini. Sodišče ni v ničemer podvomilo v njegovo navedbo, da odtlej Slovenijo obiskuje zgolj občasno (enkrat do dvakrat na mesec), sicer pa dejansko prebiva v Bosni in Hercegovini. Sodišče je zgolj na podlagi prijave stalnega prebivališča iz leta 1984 napačno zaključilo, da obdolženec ves čas neprekinjeno stalno prebiva v Republiki Sloveniji; moralo bi izvesti dokaz, ki ga je obdolženec predlagal v zvezi z ugotovitvijo nasprotnega dejstva (svojega dejanskega stalnega neprekinjenega prebivanja v Bosni in Hercegovini), to je dokaz z zaslišanjem priče M.B., z njegovo neizvedbo pa je prekršilo njegove pravice do obrambe in kontradiktornega postopka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku. Ravnanje obdolženca bi bilo mogoče obravnavati zgolj v smislu prekrška po sedmem odstavku 60. člena ZVoz, vendar pa obdolženec v Republiki Sloveniji ne prebiva niti stalno niti začasno. Stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni odjavil iz pragmatičnih ali malomarnostnih razlogov. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi izveden tudi nezakonit zaseg obdolženčevega vozila. Obdolženčev zagovornik je v pritožbi navedel še, da se ne strinja tudi z razlogovanjem sodišča glede dejanske zmote. Obdolženec se je namreč pred obravnavanim dogodkom prepričal o veljavnosti vozniškega dovoljenja, potrditev o njegovi veljavnosti je prejel v dveh postopkih pred sodišči za prekrške, kjer je bilo njegovo vozniško dovoljenje sprejeto kot veljavno. Tudi v primeru, ko ne bi bil državljan Bosne in Hercegovine in ne bi imel možnosti pridobiti vozniškega dovoljenja v Bosni in Hercegovini, bi lahko v Republiki Sloveniji ponovno opravljal vozniški izpit in pridobil vozniško dovoljenje vse od 12. 4. 2001.

3Predlagateljica postopka Postaja prometne policije Ljubljana je podala odgovor na pritožbo obdolženčevega zagovornika. Navaja, da je obdolženec državljan Republike Slovenije in ima veljavno osebno izkaznico in potni list Republike Slovenije, v preteklosti je posedoval veljavno vozniško dovoljenje Republike Slovenije, ki mu je prenehalo veljati zaradi izreka stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Do 2. 11. 2013, ko je bil kontroliran zaradi udeležbe v prometni nesreči, v Republiki Sloveniji ni ponovno opravil vozniškega izpita, zato je za naš pravni red brez veljavnega vozniškega dovoljenja do trenutka, ko bo ponovno opravil vozniški izpit v Republiki Sloveniji oziroma v skladu s petim odstavkom 60. člena ZVoz v drugi članici Evropske unije, Liechtensteinu, Norveški ali Islandiji. Vozniško dovoljenje je pridobil v Bosni in Hercegovini dne 14. 8. 2000, to je v času, ko vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije ni mogel pridobiti. Obdolženec vozniškega dovoljenja, izdanega v Bosni in Hercegovini, ne bi mogel zamenjati na podlagi 61. člena ZVoz, to vozniško dovoljenje bi lahko zamenjal na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZVoz le v primeru, če je pred tem imel pri nas že veljavno vozniško dovoljenje, katerega pa nima.

4Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in v smeri pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, in da v škodo obdolženca niso bile kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

5Tako tudi iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve, v škodo obdolženca ni bil napačno uporabljen zakon, ki določa prekršek, obdolžencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe, kot uveljavlja obdolženčev zagovornik v pritožbi.

6Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev dejanskega stanja obdolžencu očitanega prekrška iz osmega odstavka 50. člena ZVoz, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tudi po oceni višjega sodišča je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe v zagovoru, da ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B kategorije, saj mu je bilo veljavno vozniško dovoljenje izdano v Bosni in Hercegovini, kar ponavlja obdolženčev zagovornik tudi v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz podatkov v spisu je razvidno, da vozniško dovoljenje, ki je bilo obdolžencu izdano v Republiki Sloveniji 15. 3. 1999, ni veljavno od 26. 1. 2000 dalje zaradi izrečene sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, obdolženec je vozniško dovoljenje oddal na upravni enoti 12. 4. 2010 in tako novega slovenskega vozniškega dovoljenja ni mogel pridobiti v času od 12. 4. 2000 do 12. 4. 2001. Obdolženec pa po tem datumu, ko bi lahko na podlagi takrat veljavnega 148. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1; sedaj 58. člena ZVoz), lahko pridobil novo vozniško dovoljenje pod pogojem, da ponovno opravi vozniški izpit v Republiki Sloveniji, ni ponovno pridobil vozniškega dovoljenja, ampak je v času, ko v Republiki Sloveniji ni mogel pridobiti veljavnega vozniškega dovoljenja, vozniško dovoljenje pridobil v Bosni in Hercegovini in sicer 14. 8. 2000. V postopku na prvi stopnji je bilo tudi ugotovljeno, da ima obdolženec tako državljanstvo Republike Slovenije, kot tudi državljanstvo Bosne in Hercegovine in da ima stalno prebivališče prijavljeno v obeh državah, tudi v Republiki Sloveniji, kar potrjuje tudi pritožnik. Glede na navedeno pa so irelevantne pritožbene navedbe, da obdolženec prebiva v Bosni in Hercegovini in da Republiko Slovenijo obiskuje zgolj občasno in da stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni odjavil iz pragmatičnih ali malomarnostnih razlogov. Poleg tega je iz izpiska iz AJPES portala (list. št. B6), ki ga predložil v spis obdolženec na zaslišanju, razvidno, da je obdolženec direktor in tudi edini družbenik družbe BB d.o.o., ki ima poslovni sedež v Ljubljani. Obdolženec pa je v kritičnem času vozil vozilo v cestnem prometu, čeprav ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je to, kot je že navedeno, prenehalo veljati, in v Republiki Sloveniji ni ponovno pridobil veljavnega vozniškega dovoljenja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vozil vozilo v cestnem prometu brez vozniškega dovoljenja, veljavnega v Republiki Sloveniji in s tem storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo plačilni nalog prekrškovnega organa PP Ljubljana Bežigrad z dne 25. 11. 2013, odločbo o prekršku Sodnika za prekrške na Jesenicah z dne 12. 10. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 1. 2012, navedlo je, v čem je bila praksa prekrškovnega organa oziroma sodišč v teh odločitvah neenotna, nato pa tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno zaključilo, da navedena praksa ni pravilna in za to navedlo ustrezne in razumne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Na pravilnost ugotovitev sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe, da se na podlagi 22. člena ZP-1 tudi vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izrečejo kazenske točke, saj je bilo obdolžencu kot državljanu Republike Slovenije in imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, pridobljenega v Republiki Sloveniji, izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in obdolženec v Republiki Sloveniji ni ponovno pridobil vozniškega dovoljenja. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče M.B. (pravilno: B.) kot nepotrebnega, saj je iz izpiska iz centralnega registra prebivalstva razvidno, da ima obdolženec prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno pa zaradi neizvedbe dokaza obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot uveljavlja obdolženčev zagovornik v pritožbi. Sodišče namreč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; sodišče mora izvesti dokaz, ki ga je predlagala obramba in ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, sodišče pa sme zavrniti izvedbo predlaganih dokazov, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Ker je sodišče ugotovilo, da iz izpiska centralnega registra prebivalstva izhaja, da ima obdolženec prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na A., je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče M.B. (pravilno: B.) kot nepotrebnega. Poleg tega pa je obdolženec sam na zaslišanju kot naslov stalnega prebivališča navedel prav ta naslov in ne le naslov stalnega prebivališča v Bosni in Hercegovini. Glede na navedeno je bilo tako dejansko stanje obdolžencu obravnavanega prekrška pravilno in popolno ugotovljeno tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem delu, saj je sodišče na podlagi ugotovljenih odločilnih okoliščin ugotovilo, da je obdolženec storil prekršek iz malomarnosti.

7Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo tudi, da je bil obdolženec v zmoti glede veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja iz malomarnosti, upoštevajoč, da na podlagi tretjega odstavka 30. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; na podlagi 8. člena ZP-1 se, kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe KZ-1 glede dejanske zmote), za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati. Glede na okoliščine, da je obdolženec državljan Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče, sedež podjetja, v katerem je zaposlen in direktor, pa tudi edini družbenik podjetja, v Republiki Sloveniji obiskuje sina, je tudi po oceni višjega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da v Republiki Sloveniji nima veljavnega vozniškega dovoljenja, saj po tem, ko mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji ni ponovno pridobil vozniškega dovoljenja, o veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo izdano v Bosni in Hercegovini, pa bi se moral ustrezno pozanimati (pri pristojnem upravnem organu bodisi v Republiki Sloveniji bodisi v Bosni in Hercegovini, kjer mu je bilo vozniško dovoljenje tudi izdano), obdolženec pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da se je pozanimal glede veljavnosti vozniškega dovoljenja, prav tako tega ne navaja niti obdolženčev zagovornik v pritožbi. Na pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe, da se je obdolženec glede veljavnosti vozniškega dovoljenja prepričal v dveh postopkih pred sodišči. Poleg tega pa sodna praksa v Republiki Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava, ampak zgolj sekundarnega.

8Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu globo v predpisanem znesku za obravnavani prekršek.

9Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, da je bilo obdolžencu nezakonito zaseženo motorno vozilo.

11Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in ob uporabi določil ZST-1 plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Ker gre za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, ki po tar. št. 8132 za zavrnitev pritožbe predvideva faktor 1.5 glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek, mora obdolženec tako plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.