VSL sklep I Cpg 677/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da znaša vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi 10.000,00 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za odločanje v obravnavani zadevi (I. točka izreka), da znaša vrednost spornega predmeta v tej zadevi za zahtevek iz tožbe v zvezi z ničnostjo določb RUO 5.428.536,88 EUR, iz naslova ničnosti določb RIO pa 639.068,11 EUR (II. točka izreka), da se sprememba tožbe dovoli (III. točka izreka) in da se tožba z dne 7. 5. 2010 in sprememba tožbe z dne 13. 9. 2010 zavržeta (IV. točka izreka).

2Zoper II. in IV. točko izreka citiranega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

3Pritožba je delno utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

4Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti določenih poglavij sprememb vzorčne ponudbe za razvezan dostop do krajevne zanke in skupno lokacijo (RUO) in sprememb vzorčne ponudbe o medomrežnem povezovanju z omrežjem T. (RIO). Navedene vzorčne ponudbe in njihove spremembe je pripravila tožena stranka na zahtevo Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: APEK). APEK ima na podlagi 23. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS št. 43/2004, v nadaljevanju: ZEKom) pravico, da zaradi zagotavljanja preglednosti od operaterja omrežja s pomembno tržno močjo (kar tožena stranka je) zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop, v kateri morajo biti opisane storitve, ki jih operater ponuja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami ter z njimi povezanimi pogoji, vključno s cenami. Če vzorčna ponudba ne ustreza določbam ZEKom-a, sme APEK zahtevati njeno spremembo. Na podlagi objavljenih vzorčnih ponudb RUO in RIO sta pravdni stranki sklenili tri medsebojne pogodbe. Tožeča stranka uveljavlja ničnost (sprememb) posameznih poglavij oziroma določil vzorčnih ponudb RUO in RIO v delu, ki se nanaša na definicijo spornega računa in posledično na sankcije oz. zavarovanja v primeru neplačila (nespornih) računov. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke z napadenimi določili RUO in RIO zaobšla v odločbah APEK jasno izražena stališča, da tožena stranka neplačila računov s strani posameznega operaterja ne sme sankcionirati s prepovedjo dostopa operaterja do omrežja oziroma z drugimi ukrepi z enakim učinkom in da od operaterjev tudi ne sme zahtevati zavarovanja terjatev s predložitvijo bančnih garancij pod nerazumnimi pogoji. Gre za nesorazmerne in nepoštene sankcije, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi oz. odločbami APEK.

Glede vrednosti spornega predmeta:

5Tožeča stranka je kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedla vrednost 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP določilo novo vrednost spornega predmeta, in sicer 5.428.536,88 EUR za del zahtevka na ugotovitev ničnosti določil RUO in 639.068,11 EUR za del zahtevka na ugotovitev ničnosti določil RIO. Pritožba navedeni spremembi utemeljeno nasprotuje, ker da zanjo ni bilo v zakonu predvidenih razlogov.

6Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je bilo treba vrednost spornega predmeta oceniti, pri čemer zakon (44. čl. ZPP) kombinira tožnikovo ocenitveno dolžnost s korekturno dolžnostjo sodišča. Sodišče lahko tožnikovo oceno vrednosti spornega predmeta spremeni bodisi na podlagi ugovora toženca bodisi po uradni dolžnosti, vendar je pri tem vsebinsko omejeno v dveh pogledih: s funkcijo navedbe vrednosti spornega predmeta in z očitnostjo neustreznosti navedbe te vrednosti (glej komentar Jana Zobca k 44. členu Zakona o pravdnem postopku s komentarjem, Založba Uradni list RS, 1. knjiga, str. 231). Navedeni omejitvi sta kumulativni. Če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali o pravici do revizije, ni razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Pritožbeno sodišče meni, da je bila v obravnavanem primeru podana prav takšna situacija, ko sodišče ni imelo razlogov za preizkus vrednosti spornega predmeta po 44. čl. ZPP.

7V obravnavanem primeru je bila od navedbe vrednosti spornega predmeta odvisna samo pravica do revizije. Tožeča stranka je tako z določitvijo vrednosti spornega predmeta v tožbi kot s pritožbo zoper sodno določitev vrednosti spornega predmeta dala jasno vedeti, da si ne želi zagotoviti pravice do revizije. Tožena stranka, ki je sicer imela pravni interes ugovarjati zoper navedbo vrednosti spornega predmeta (zaradi dosega revizijskega pcto), pa je le-tega z odločitvijo prvostopnega sodišča o zavženju tožbe izgubila (lahko bi znova oživel v primeru, če bi bil sklep o zavrženju tožbe v pritožbenem postopku razveljavljen). Preizkus procesnih predpostavk za tožbo sicer ni pogoj za odločanje o ugovoru zoper vrednost spornega predmeta, vendar je bil v obravnavanem primeru opravljen hkrati. Čim je sodišče tožbo zavrglo, se je vprašanje dostopnosti revizije za toženo stranko zaprlo, saj si tožena stranka z zagotovitvijo revizijskega pcto v ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato je bil postopek ugotavljanja prave vrednosti spornega predmeta nepotreben.

8Sodna določitev vrednosti spornega predmeta (po uradni dolžnosti in na ugovor stranke) je sicer predvidena tudi po določilih zakona o sodnih taksah (31. čl. ZST-1, Uradni list RS št. 37/08 in nad.). Cilj preizkusa vrednosti predmeta je v tem primeru skrb za zakonito in pošteno odmero sodnih taks, vendar je sodišče prve stopnje na tej podlagi ni preizkušalo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi preizkus z vidika te pravne podlage, iz razlogov, podanih v nadaljevanju, ne bi pripeljal do drugačnega izida.

9Ni namreč prepričljiv zaključek prvostopnega sodišča, da je bila v tožbi določena vrednost očitno prenizka, in da je primerno merilo za določitev prave vrednosti spornega predmeta višina dolga tožeče stranke do tožene stranke iz naslova neplačanih računov za storitve, ki jih tožena stranka nudi tožeči na podlagi RUO in RIO sklenjenih pogodb. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da predmetni postopek ni v relevantni zvezi s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke iz njunih medsebojnih pogodb, da nima vpliva niti na obstoj niti na višino teh terjatev. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja (v okviru ocenjevanja pravnega interesa tožeče stranke v 29. točki obrazložitve), da izid te pravde oz. morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku v tem sporu v ničemer ne bo vplival na pravni položaj tožeče stranke v pravdah, v katerih tožena stranka zahteva plačilo terjatev (iz naslova pogodb, sklenjenih na podlagi RIO in RUO) od tožeče stranke. Velja tudi obratno, izid vzporednih pravd ne bo imel nobenih učinkov na pravni položaj pravdnih strank v tem postopku. Pritožba ima prav, da želi tožeča stranka s predmetno tožbo preprečiti v vzorčnih pogodbah določene sankcije oz. pretirana zavarovanja v primeru kršitev plačilnih obveznosti tožeče stranke, nastop teh sankcij in zavarovanj pa je v nerelevantni povezavi z višino obstoječega dolga tožeče stranke do tožene stranke.

10Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih gre po vsebini za ekonomsko ovrednotenje tožnikovega pravnega interesa, ki pa ni nujno enak njegovemu ekonomskemu interesu. Enačiti ga je mogoče le v razmeroma enostavnih zadevah, nikakor pa ne v kompleksnejših. Ekonomski interes je v slednjih lahko enormen, še zlasti, če stranka npr. zatrjuje (ali celo izkaže), da je od izida določenega sodnega postopka odvisno njeno nadaljnje poslovanje ali celo obstoj. V takšnih primerih bi poistovetenje ekonomskega in pravnega interesa ter njuna vključitev v „vrednost spornega predmeta“ lahko zaradi posledično visokih pravdnih stroškov ogrozilo pravico stranke do sodnega varstva. V primeru nedenarnih zahtevkov, kjer dejanska podlaga spora ne ponuja primernih in oprijemljivih opornih točk za določitev njihove vrednosti niti po prostem preudarku, takšen pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi obravnavani zahtevek, mora biti sodišče pri izvajanju svoje pravice do prostega preudarka pri ocenitvi vrednosti spornega predmeta posebej previdno in zadržano. Iz določila 3. odstavka 30. člena ZST-1 smiselno izhaja, da je zakon v primeru neugotovljivih (ali težko ugotovljivih) vrednostih spornega predmeta zelo omejujoč. V dvomu je torej treba določiti manj in ne več.

11Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi v navedenem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki spremenilo tako, da je sprejelo v tožbi predlagano vrednost spornega predmeta. Čeprav tudi tožeča stranka ni izkazala kvantificiranih meril, na podlagi katerih je ovrednotila svoj interes zmagati v tej pravdi, ima v situaciji, ko ni na razpolago ustreznejših vrednostnih kriterijev, prednost njena ocena vrednosti, saj ji zakon daje izrecno upravičenje, da v primeru nedenarnih zahtevkov svoj pravni interes oceni sama (2. odst. 44. člena ZPP).

O zavrženju tožbe

12Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala svojega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, in se v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive razloge izpodbijanega sklepa. Pripominja le, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila (že do izdaje izpodbijanega sklepa) ponudba RUO po spremembah, ki jih je sodišče že upoštevalo (spremembe RUO z dne 16. 7. 2010), spremenjena še štirikrat (31. 12. 2010, 14. 1. 2011, 13. 5. 2011 in 1. 9. 2011), ponudba RIO pa je bila po v sklepu upoštevani spremembi dne 16. 7. 2010 spremenjena še dvakrat (1. 9. 2010 in 11. 5. 2011), na kar v odgovoru na pritožbo opozarja tožena stranka. Iz arhiva sprememb vzorčnih ponudb pa izhaja, da sta bili tako RIO kot RUO večkrat spremenjeni tudi po izdaji izpodbijanega sklepa, v času trajanja pritožbenega postopka. Utemeljevanje pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitev ničnosti posameznih določb vzorčnih ponudb RUO in RIO, ki ne veljajo več, s sklicevanjem na neplačane račune tožeče stranke, ki izvirajo iz obdobja, v katerem so v tožbi napadena določila RUO in RIO veljala, ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Tožeča stranka je v tožbi sama zatrjevala, da je bistvena značilnost vseh med strankama sklenjenih pogodb, da se za njih uporablja vsakokratna RUO in RIO in da ima tožena stranka oblikovalno upravičenje, da z javno objavo sprememb RIO ali RUO sama hkrati spremeni tudi vsebino pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko. Ker se torej s vsakokratno spremembo vzorčne pogodbe RUO in RIO spremeni tudi pogodba med strankama, tožena stranka niti sankcij niti zavarovanj za neplačane račune, ne glede na to, iz katerega obdobja izvirajo, ne more več uveljavljati na podlagi določil vzorčnih pogodb, ki so že prenehale veljati.

13Pritrditi pa je tudi zaključku prvostopnega sodišča, da tožeča stranka pravovarstvenega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala niti v primeru, če bi napadena določila vzorčnih pogodb v času izdaje prvostopnega sklepa še veljala. Ugotovitvene tožbe niso namenjene prevenciji, zato z zatrjevanjem neke hipotetične škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, če ničnost izpodbijanih določb vzorčnih ponudb ne bo ugotovljena, tožeča stranka svoje pravne koristi ne izkazuje v smeri, da bi ji uspeh v tej pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki jo zagotavlja zakon (in ki ga brez uspeha v tem postopku ne bi mogla uveljaviti). Poleg tega pa je edina pravno priznana škoda, ki bi zaradi domnevno ničnih določil RUO in RIO lahko grozila tožeči stranki, uveljavitev zavarovanj ali odpoved pogodbe s strani tožene stranke zaradi neplačila njenih neutemeljenih računov (t.j. računov, ki bi jih tožena stranka izstavila za storitve, ki jih ni opravila, ali jih je opravila z napako, ali zaračunala previsoko ceno itd.). Pred nastankom tovrstne škode pa obstoječi pravni red tožeči stranki nudi zadostne možnosti pravnega varstva.

14Z ozirom na povedano je sodišče odločilo kot v izreku. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, pritožbeno sodišče ocenjuje njen uspeh kot polovičen, zato je z ozirom, da je tudi tožena stranka priglasila svoje pritožbene stroške, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.