VSL sklep I Cp 1433/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodijo v zapuščino neizplačane pokojnine v višini 904,96 EUR pri ZPIZ, za dedinjo razglasilo zapustničino vnukinjo T. V. do celotne zapuščine.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedinja T. V.. Sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, saj je dedinja ugovarjala, da sodi v zapuščino stanovanje s kletjo na na naslovu G. 8. Sodišče je zmotno izločilo iz zapuščine premoženje, kar je zahteval J. P. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zahtevala je, da se v njen delež poračuna darila, ki jih je pokojna za življenje dala nečakinji L. S. in J. P., saj sta obe pogodbi fingirani in presegata darilo. Njenim trditvam L. S. ni nasprotovala. Sodišče bi moralo odločiti s prekinitvijo postopka in napotiti stranke na pravdo. Sodišče zmotno sklepa, da je bila pogodba med zapustnico in J. P. sklenjena 1995 in ne zadnje leto življenja. Sodišče je ugotovilo, da je stanovanje bilo na dan smrti zapisano na ime zapustnice in da je bila lastninska pravica na J. P. prenesena po njeni smrti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je sklenitev darilne pogodbe za primer smrti darilo in kateri trenutek je relevanten. Po praksi Vrhovnega sodišča (PP 2001/33) je odločilno, kdaj je premoženje prešlo in ne trenutek sklenitve pogodbe. Na podlagi 28. člena ZD bi sodišče moralo to poračunati v zapuščino. Izrek sklepa je nejasen in v nasprotju z listinami, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Zmotno meni sodišče, da dedinja ni oporekala zatrjevanim odtegljajem po smrti pokojne. Nasprotovala je zmanjšanju zapuščine in trdila, da je njen nujni delež prikrajšan. Zato naj se vrnejo tudi po smrti opravljena izplačila izračuna pokojne. Pokojna je sama plačevala stroške doma. Če so bila kakšna pooblastila za odtegljaje, so s trenutkom smrti prenehala. Sodišče bi moralo ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine, saj je prikrajšana v nujnem deležu. Sicer pa je po Zakonu o notariatu, ki je veljal v času sklenitve navedene pogodbe bilo v 47. členu določeno, da mora biti pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v notarskem zapisu, sicer ni veljavna.

Na vročeno pritožbo je odgovorila L. S. in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je pritožnica vložila tožbo pri sodišču v Celju, sicer pa je zapustnica razpolagala s svojim premoženjem za časa življenja. Pri Zakonu o dedovanju ne veljajo stroga pravila ZPP. Prilaga kopijo tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbe je v tem, da dedinja meni, da je njen nujni delež prikrajšan. Pri tem prezre, da je edina in zakonita dedinja. To kar trdi, bi se lahko nanašalo ne le na obseg zapuščine. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi opravljenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo obseg zapuščine. Ni spora o tem, da nečakinja L. S. ni dedinja, kakor tudi ne J. P.. V trenutku smrti je na zapustnico bilo napisano premoženje, katerega je zapustnica namenila s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 1. 2. 1995 J. P. Z nečakinjo L. S. pa je že pred z izročilno pogodbo razpolagala in ji je v trenutku smrti na tem premoženju vpisana L. S.. J. P. pa se je v skladu z določbo 117. člena ZD vpisal po smrti zapustnice kot lastnik.

Pritožba trdi, da bi sodišče obe pogodbi moralo obravnavati kot darilo za primer smrti in da v tem primeru ni odločilen čas sklepanja pogodbe, ampak čas dejanske izročitve. Vsaj za J. P. meni, da je odločilen čas dejanske izročitve. Potem se pritožba sklicuje na sodbo II Ips 333/2010, Vrhovno sodišče RS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri citirani sodbi šlo za darilno pogodbo za primer smrti in ne za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali izročilno pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je čas sklepanja pogodbe relevanten in zato ne pride v poštev čas izročitve oziroma vknjižbe v zemljiško knjigo (primer pri J. P.). Pritožba še trdi, da pogodba s J. P. ni veljavna, ker ni bila sklenjena pri notarju po 47. členu ZN in to v notarskem zapisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ugovor ne drži. Po prehodni določbi 126. člena in 130. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94) se sklepa taka pogodba pri sodišču oziroma je to bilo pridržano sodišču do 31. 5. 1995. Sporna pogodba pa je bila sklenjena 1. 2. 1995, Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dedinja ne more proti J. P. in L. S. uveljavljati, da pogodbi nista zato veljavni. Ne gre za dediča in ne gre za pogodbi sklenjeni v zadnjem letu pred smrtjo zapustnice. Pogodbi sta veljavno sklenjeni in zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekinjati postopka in napotiti dedinjo na pravdo. Gre za pravno presojo pogodb in pravilno presojo materialnega prava in ne za spor o obsegu zapuščine. Če bo pa dedinja v pravdi, katero je vložila, uspela, pa bo to lastninska zadeva (enako II Ip 547/97, II Cp 676/98, II Ips 719/2005). Zmotno meni pritožnica, da mora stranka na zapuščinski obravnavi, ko je uveljavljala svoje pravice na podlagi pogodb, sklenjenih za časa življenja zapustnice, prerekati trditve dedinje in da bi zato sodišče prve stopnje moralo šteti, da sta sopogodbenika priznala navedbe dedinje, da so pogodbe fiktivne. Ko so to stranke uveljavljale v posebni vlogi in tudi še na zapuščinski obravnavi (list. št. 27), ni potrebno na vsako trditev dedinje ponavljati svojih navedb. Na isti obravnavi je sodišče ugotovilo stanje na računu zapustnice in navedlo, da je iz dopisa X banke d.d. razvidno, da so se iz tega zneska poravnali stroški za Dom Y. Sedaj pa kot novoto pritožnica trdi, da je bilo to plačano po smrti zapustnice in da zato ta znesek sodi v zapuščino. Sodišče prve stopnje je to navedlo na zapuščinski obravnavi in ker dedinja tega ni prerekala, je po sklepu o dedovanju ugotovilo, da je na računu zapustnice še 904,96 EUR. Če dedinja meni, da je bilo kaj plačano preveč, bo lahko še zmeraj to zahtevala od banke kot zahtevek kot dedinja.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (174. člen ZD). Le če je ena stranka z očitnim nepoštenim ravnanjem povzročila stroške drugi stranki na predlog lahko sodišče odloči drugače. V tem primeru stranki nista obrazložili, da gre za namerne stroške in zato je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.