VSL sodba in sklep II Cp 3240/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka po temelju odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, v preostalem pa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (glede višine odškodnine).

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 19.621,36 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se po odvetniku pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. V obrazložitvi navaja, da so priče in tožnica dogodek opisale skladno, sodišče pa se ni opredelilo, zakaj njihovim izpovedbam ni verjelo in zakaj jih je bolj prepričala izpovedba voznika, ki je pristranski, saj je v njegovem interesu, da se ne bo obremenil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je voznik vztrajal pri izpovedbi, da do škodnega dogodka ni prišlo, je protispisen. Enako velja za ugotovitev, da so priče različno opisale voznika. Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali je voznik avtobusa zaviral pred ali v sredini križišča, po več kot štirih letih je tudi nemogoče pričakovati od prič, da bi se v zvezi s tem vprašanjem povsem natančno opredelile.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene medicinske dokumentacije ugotovilo, da je imela tožnica poškodovano ramo, ni pa sledilo izpovedbam prič in tožnice, da si je ramo poškodovala kot potnica ob močnem zaviranju mestnega avtobusa, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da obstajajo določena neskladja v izpovedbah prič potnic in tožnice, o mestu zaviranja avtobusa, opisu voznika in kako je tožnica s pričami po dogodku kontaktirala. Svojo odločitev je oprlo tudi na izpovedbo voznika, da se dogodka ne spominja in na potni nalog informacijskega sistema A v prilogi B 4 iz katerega sledi, da je voznik, ki so ga prepoznale tožnica in priči v času škodnega dogodka vozil v nasprotni smeri od smeri, na kateri naj bi se zgolj škodni dogodek.

Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke niti ni bistveno, kateri šofer je v spornem času vozil avtobus. Bistveno je, ali se je tožeča stranka poškodovala na mestnem avtobusu. V skladu z določilom 10. in 11. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1, Ur. l. RS št. 126/2003 s spremembami) prevoznik odgovarja za škodo zaradi potnikove poškodbe, če škoda nastane med vstopanjem, izstopanjem ali ko je potnik v vozilu ali med prevozom. Odgovornost prevoznika za nastalo škodo je torej objektivna in se je lahko razbremeni le, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali zaradi višje sile (12. člen ZPPCP-1).

Pritožbeno sodišče je na obravnavi ugotavljalo, ali se je tožnica poškodovala kot potnica na avtobusu mestnega potniškega prometa 17. 12. 2007, za kar je v skladu z ZPPCP-1 objektivno odgovoren prevoznik podjetje X, ki je imel v času škodnega dogodka s toženo stranko sklenjeno zavarovanje za tovrstne škodne primere.

Pritožba utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj je tako veliko dokazno vrednost pripisalo „potnemu nalogu informacijskega sistema ... potniškega prometa“ v prilogi B 4 (za katerega se je na pritožbeni obravnavi izkazalo, da to ni), in je tudi na podlagi te listine ocenilo izpovedbe prič - potnic in tožnice kot neverodostojne. Enako velja tudi za prepoznavo, ki je bila opravljena na naroku za glavno obravnavo. Neskladne izpovedbe prič v zvezi z mestom zaviranja avtobusa (ali je bilo to v križišču, pred križiščem ali takoj za njim) po presoji pritožbenega sodišča tudi ne morejo odvzeti verodostojnosti izpovedbam prič in tožnice. Neživljenjsko je pričakovati, da bi bili potniki v avtobusu, še posebej v večernem času tako pozorni na okolico izven avtobusa, da bi se lahko natančno opredelili, na katerem mestu se je avtobus v trenutku zaviranja nahajal. Pritožbeno sodišče ob branju zapisnika o zaslišanju tožnice in prič v postopku na prvi stopnji ni zaznalo neskladnosti v izpovedbah, ki so se nanašale na opis voznika, saj je vsaka izpovedovala o različnih lastnostih voznika. Glede ocene prvostopnega sodišča, da bi priče, pa tudi tožnica na voznikovem obrazu nedvomno zaznale brazgotino, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da v zvezi z navedeno ugotovitvijo sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene v smislu določila 8. točke ZPP. V obrazložitvi je povzelo le izpovedbo zaslišanega voznika, na obravnavi pa ni niti poskušalo preveriti, ali so potniki v avtobusu sploh imeli možnost, da brazgotino na obrazu voznika zaznajo. Vse navedeno je pritožbenemu sodišču vzbudilo dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato je razpisalo pritožbeno obravnavo. Na tej je ponovilo tiste dokaze, v katerih dokazno oceno se je pritožbenemu sodišču porodil dvom. Zaslišalo je tožnico, priče P., P. in voznika K. ter vpogledalo „potni nalog“.

Po opravljeni pritožbeni obravnavi višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno.

Voznik K. je zaslišan na pritožbeni obravnavi, tako kot že pred sodiščem prve stopnje, ponovil, da o nezgodi, ki naj bi se zgodila na avtobusu, ne ve ničesar in da se takrat, ko on vozi avtobus, potniki ne pritožujejo. Povsem drugačna je bila izpovedba naključnih potnic na avtobusu Mi.P. in Mo.P., ki sta prepričljivo, logično in brez notranjih neskladij opisali, kaj se je dogajalo v avtobusu, ko je peljal mimo P. M., ki stoji tik pred križiščem, nato pa skozi križišče, ki je le nekaj metrov oddaljeno od avtobusne postaje, na kateri naj bi ustavil. Zaslišani priči sta potrdili izpovedbo tožnice, da so zaradi sunkovitega zaviranja pred avtobusno postajo tudi drugi potniki v avtobusu zanihali in godrnjali in je voznik tožnico zato gotovo slišal, ter se izgovarjal na avtomatiko in krilil z rokami. Ko mu je starejša gospa (v mislih sta imeli pričo P., ki ga je bila zaslišana pred sodiščem prve stopnje) na postaji hotela še nekaj reči, je voznik zaprl vrata in odpeljal. Iz izpovedbe tožnice, ki so jo potrdile tudi zaslišane priče, sledi, da se je ta pripravila na izstop, se postavila k vratom in prijela z obema rokama za drogove, da je v križišču pred postajo avtobus silovito zavrl, da je tožnica zanihala, se z eno roko spustila in se držala le še z drugo roko. Vozniku je zavpila „Kako pa vozite?“ in izstopila. Na postaji se je sesedla, zato so naključne potnice pristopile, da bi ji pomagale. Bila je bleda in tožila, da jo boli rama. Ker ni želela, da pokličejo reševalno vozilo, so ji za vsak primer napisale svoje telefonske številke. Tožnica, zaslišana na pritožbeni obravnavi, je enako kot priči P. in P. izpovedovala tekoče in preprosto, njihove izpovedbe se tudi niso razlikovale od izjav v postopku na prvi stopnji.

Ne gre prezreti, da so na soočenju, ki je bilo opravljeno pred sodiščem prve stopnje, tožnica in dve od potnic na avtobusu kot voznika avtobusa kritičnega dne prepoznale prav voznika M. K.. Sodišče prve stopnje je podvomilo v verodostojnost izpovedbe naključnih potnic na avtobusu, ker nobena od njih ni zaznala, da ima voznik K. brazgotino. Na pritožbeni obravnavi je bilo ugotovljeno, da ima voznik na levi strani obraza, ki se ob pogledu na njegov desni profil ne vidi. Kot voznika avtobusa ga potniki večinoma vidijo le z njegove desne strani, ker ima levo stran obraza med vožnjo obrnjeno proti levemu oknu, če pogleda po avtobusu, pa lahko to stori le tako, da se z desno stranjo obraza obrne nazaj in pogleda čez desno ramo. Zato vsekakor ni nič nenavadnega, da tožnica in priče, naključne potnice na avtobusu, brazgotine na levi strani njegovega obraza niso zaznale.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo listino „potni nalog“ v prilogi B 4, za katero ni jasno, kdaj in kako je nastala. Voznik avtobusa je zaslišan na pritožbeni obravnavi izpovedal, da je listina v prilogi B 4 izpis iz sistema za sledenje avtobusov – T., ki ga v letu 2007 ni bilo. Povsem možno je torej, da je bila ustvarjena tedaj, ko je med strankama že obstajal spor, zato dokazna moč te listine nikakor ne more biti večja od izpovedbe tožnice.

Res je nenavadno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da poškodovanci po nezgodi poiščejo pomoč na revmatologiji, zato je pritožbeno sodišče dopolnilo dokazni postopek tudi v tej smeri. Tožnica je zaslišana jasno in prepričljivo pojasnila, da je šla zaradi bolečin v rami prvič k osebnemu zdravniku naslednji dan po nezgodi. Osebni zdravnik je izdal napotnico za ultrazvok. Z napotnico je odšla na urgenco, kjer so ji povedali, da ultrazvoka ne morejo opraviti in jo napotili na revmatologijo v bolnišnico B. Tam so ji ultrazvok naredili takoj in jo takoj napotili na ortopedsko kliniko. Isti dan se je prijavila na ortopedski kliniki, vendar je na vrsto prišla šele čez tri ali štiri dni. Tam so opravili še rentgensko slikanje in ugotovili, da je kita natrgana in sledile so terapije. Takšna izpovedba je v celoti podprta z listinsko dokumentacijo, ki je v spisu in izvidom kliničnega oddelka za revmatologijo, izdanega dan po poškodbi (A2), izvidom ortopedske klinike z dne 21. 12. 2007 in rentgenskim izvidom istega datuma.

Na podlagi zgoraj navedenega senat višjega sodišča zaključuje, da je tožnica uspela dokazati, da si je kritičnega dne poškodovala roko prav na avtobusu št. 3, ko se je od B. peljala domov proti R.. Vzrok za njeno poškodbo je bilo zaviranje voznika avtobusa v neposredni bližini avtobusne postaje na R.. Ker na podlagi že citiranega določila prevoznik odgovarja za poškodbe, ki jih utrpijo potniki na avtobusu objektivno in ker se tožena stranka med postopkom niti ni sklicevala na okoliščine, ki bi jo lahko razbremenile objektivne odgovornosti, pritožbeno sodišče zaključuje, da je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici v obravnavanem škodnem dogodku.

Na podlagi vsega obrazloženega je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka tako, da je tožena stranka (pri kateri ima avtobusni prevoznik zavarovano svojo odgovornost) tožeči stranki odgovorna za nastalo škodo (5. točka 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino nastale škode še ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču, da odloči o višini odškodnine (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).