UPRS sodba IV U 9/2013

Tožba se zvrne.

1Z izpodbijanim sklepom predsednika Odbora za študentska vprašanja in usmerjanje (v nadaljevanju OŠVU), št. 11495/2012 z dne 3. 10. 2012, je odločeno, da se prošnji študentke A.A. (tožnice v tem sporu) za vpis v višji letnik z manjkajočimi kreditnimi točkami - KT (bolonjski študijski program) ne ugodi. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da kandidatka za vpis v višji letnik s spregledom 5 KT, ne izkazuje utemeljenih razlogov.

2Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat), kot organ druge stopnje, s sklepom, št. 350/2012 z dne 29. 10. 2012, potrjuje odločitev organa prve stopnje kot pravilno in še navaja, da Merila za reševanje študentskih prošenj (v nadaljevanju Merila), ki jih je sprejel Senat v 6. členu določajo (na podlagi določil akreditiranih bolonjskih študijskih programov), da morajo študenti za prehod v višji letnik doseči 60 KT. Izjemoma se iz utemeljenih razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 153. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut), kot so: materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske ali socialne okoliščine, priznan status osebe s posebnimi potrebami, aktivno sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih univerze, lahko dovoli vpis v višji letnik s spregledom obveznosti v obsegu 60 KT na letnik. Te spregledane obveznosti morajo biti opravljene do vpisa v naslednji, višji letnik. Po pregledu celotne dokumentacije (prošnje, pritožbe in priloženih dokazil) je ugotovljeno, da v pritožbi ni navedenih novih utemeljenih razlogov za spremembo sklepa OŠVU.

3Tožnica v tožbi z dne 8. 1. 2013, izpodbija odločitev Senata zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je kot razlog za vpis, kljub manjkajočimi 5 KT, navedla težavnost predmeta, ker so ta razlog navedli tudi nekateri kolegi, katerim je odbor prošnjo ugodno rešil. Sicer razpolaga s kopijo prošnje, vendar pa podatkov o vlagatelju ne želi razkriti. V upravnih zadevah, v katerih se odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. S tem je odbor prekoračil pooblastilo dano v Statutu. Ne pojasni, katerega od naštetih utemeljenih razlogov iz 153. člena Statuta ne izpolnjuje, kar je v nasprotju s petim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora pristojni organ v primeru diskrecijske pravice v obrazložitvi navesti razloge, zakaj se je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. S tem je prikrajšana za pravico do pritožbe. Sklicuje se na 9. člen Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), ki določa, da RS ustanavlja javne visokošolske zavode oziroma druge javne zavode - članice univerze in študentske domove z namenom izvajanja javne službe v visokem šolstvu. Predlaga, da sodišče preveri ali je imel odbor v času izdaje sklepa ustrezna pooblastila za odločanje, kot to določa 5. člen ZUP.

4V nadaljevanju navaja vložitev pritožbe zoper odločitev organa prve stopnje in razloge, ki jih je navedla. Kot razlog za odobritev prošnje je res navedla samo težavnost izpita, vendar le zato, da pojasni, da pri prošnji za spregled, ki jo je posredovala na odbor, ni navedla dejanskega ozadja za neopravljene obveznosti, temveč razlog, ki so ga navajali ostali študentje z manjkajočimi KT. Prepričana je bila, da bo Senat, zato ker ji manjka manj kot 6 KT in je namesto težavnosti izpita navedla dejanske socialne in družinske razmere, odločil v njeno korist. Bistvena kršitev je v tem, da Senat ni poskrbel za pravilno vročitev sklepa. Kršitev določb postopka je v tem, da ji je bil sklep poslan z navadno pošto in na naslov stalnega prebivališča. Ker je v mesecih novembru in decembru preživela večino časa v Ljubljani, je sklep dobila šele, ko je pred novoletnimi prazniki obiskala starše. Ravnanje obeh organov je diskriminatorno in ni v skladu z določbami 66. člena ZVis, ki določa, da imajo študenti pravico do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, Statutom in študijskimi programi določenimi pogoji. S tem so kršene njene temeljne pravice, predvsem pravica do izobraževanja pod enakimi pogoji. Ker je bila seja Senata šele konec meseca oktobra 2012 in zaradi nepravilnega vročanja sklepa, je izgubila precej dragocenega časa, zato tudi morebitna ugodna odločitve sodišča, ne bo preprečila izgube študijskega leta in s tem nastale škode.

5Z dopolnitvijo tožbe z dne 14. 9. 2013, tožnica izrecno popravlja tožbo tako, da v tožbenem zahtevku izpodbija samo sklep OŠVU, št. 11495/2012 z dne 3. 10. 2013.

6Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo, ki ga sodišče samo glede bistvenih navedb povzema v sodbo, primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker sklep Senata, št. 305/2012 z dne 29. 10. 2012, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Podredno, če bi sodišče tožbo sprejelo v vsebinsko obravnavo, navaja določbe 151. člena Statuta, ki določa pogoje za vpis in izjeme glede tega vpisa po 153. členu Statuta.

7Tožnica pritožbenemu organu očita nepravilno uporabo prostega preudarka, nepravilno vročanje (tožnici je bil sklep poslan z navadno pošto) in pomanjkanje pooblastil za odločanje oziroma opravljanje posameznih dejanj v postopku. Takšne tožbene navedbe predstavljajo tožbeno novoto in bi jih tožnica morala uveljavljati že v pritožbi zoper sklep OŠVU. Pavšalno sklicevanje na prošnje drugih študentov, ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu. Po 212. členu Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v zvezi z 22. členom ZUS-1, mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tega tožnica v tem postopku ni naredila.

8Sklepa sta bila res tožnici poslana z navadno pošto in ni bilo opravljeno osebno vročanje. Ta pomota ne predstavlja absolutne kršitve pravil postopka. Med absolutnimi kršitvami pravil upravnega postopka, ki jih določa drugi odstavek 237. člena ZUP, ni navedena pomota pri vročanju.

9Glede tožbenega očitka pomanjkanja pooblastil za vodenje postopka in odločanje pojasnjuje, da ga tožnica ni obrazložila. Univerze so po Ustavi avtonomne (58. člen), kar je konkretizirano v 7. členu ZVis. V nadaljevanju še podrobno pojasnjuje posamezne predpisne določbe glede odločanja o študentskih pravicah in njihovih prošnjah na obeh stopnjah, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Ker s tožbo tožnica zahteva odškodnino, bi moral biti tožbeni zahtevek postavljen drugače in v skladu s 30. in 40. členom ZUS-1. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, podredno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Odgovor na tožbo tožene stranke je bil poslan tožnici, na katerega ni odgovorila.

11Tožba ni utemeljena.

12Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZVis in Statut Univerze v Ljubljani, ki v 153. členu primeroma določa opravičljive razloge za vpis v višji letnik s spregledom KT; materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske in socialne okoliščine, sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih univerze. Ker Statut razloge našteva primeroma, lahko pristojni organ fakultete dovoli pogojno napredovanje v višji letnik tudi iz drugih razlogov, če presodi, da so tehtni in so v zadostni meri vplivali na dejstvo, da študent ni opravil vseh obveznosti. V tem primeru mora študent na pristojni OŠVU poslati prošnjo za napredovanje v višji letnik brez opravljenih vseh pogojev, z vsemi potrebnimi prilogami, ki izkazujejo upravičene razloge. OŠVU o prošnji odloči glede na število neopravljenih obveznosti in težo upravičenega razloge.

13V obravnavanem primeru je po presoji sodišča odločitev prvostopnega organa, to je OŠVU, kljub pomanjkljivi oziroma nerazlogovani obrazložitvi, da kandidatka (tožnica) za vpis v višji letnik z manjkajočimi petimi KT ne izkazuje utemeljenih razlogov, pravilna. Navedeno odločitev je z dodatno obrazložitvijo utemeljil Senat kot organ druge stopnje. Tožnica je prošnjo za vpis v višji letnik obrazložila s tem, da so pri profesor B.B. kriteriji precej visoki (kar 70% za pozitivno oceno), in da je tudi zato ta izpit opravilo zgolj 30 - 50% njenih sošolcev. Kljub temu, da je pri tem predmetu vse leto sledila predavanjem in sproti opravlja vse obveznosti (vaje), ji tega izpita ni bilo dano narediti.

14V pritožbi zoper zavrnilno odločitev OŠVU, tožnica navaja povsem nova dejstva, ki pa se nanašajo na njene slabe socialne in družinske razmere, kar je negativno vplivalo na študij. Sklicuje se na nezadovoljstvo staršev z njeno odločitvijo in s tem omejitvijo finančne pomoči, zaradi česar je morala skozi vse leto delati. Nadalje, da se starša ločujeta in se bosta selila vsak k svojemu novemu partnerju, kar je bilo zanjo zelo stresno. 238. člen ZUP v tretjem odstavku namreč določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Tožnica kot razlog navaja dejstvo, da je bila tudi ostalim sošolcem prošnja v veliki meri odobrena, da se vpišejo s spregledom KT, zaradi težavnosti izpita v naslednji letnik, kar je izkoristila tudi sama. Že takšna okoliščina, da je v pritožbenih razlogih navajala povsem druga dejstva in drugačne okoliščine kot v prošnji (brez obrazložitve zakaj jih ni navedla že v „prvem“ postopku), predstavlja razlog za to, da je organ druge stopnje imel zgoraj navedeno pravno podlago za potrditev odločitve OŠVU.

15Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ni bil pravilno uporabljen prosti preudarek, ki je vsebovan v 153. členu Statuta, glede na to, da ta določba samo primeroma našteva razloge za spregled vseh, za prvi letnik predpisanih 60 KT. Sama težavnost izpita, ki je navedena v prošnji tožnice, tudi po presoji sodišča ne more spadati med izjemne primere, ki so našteti v 153. členu Statuta, niti med druge podobne izjemne primere. Četudi bi organ druge stopnje spregledal, da tožnica šele v pritožbi navaja razloge, ki se nanašajo na njene družinske in socialne razmere, pa le-teh ni mogel presojati, ker jih ni dokazno utemeljila z nobenimi dokaznimi sredstvi, razen z izpisom plačil za opravljeno delo preko študentskega servisa, kar pa ne zadostuje za drugačno odločitev.

16Neutemeljen je tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepravilno vročanje, glede na to, da so bili tožnici vsi sklepi poslani z navadno pošto in ni bilo opravljeno osebno vročanje, kot ga zahteva ZUP. Gre sicer za tožbeno novoto, ki jo po določbi 52. člena ZUS-1 tožnik lahko uveljavlja samo, če je ni mogel uveljavljati v upravnem postopku, vendar sodišče dodaja, da ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločitve obeh organov Univerze, ki odločata o študentskih pravicah. Tožnica je bila s pisanjem seznanjena in je tudi vložila pritožbo, ki je bila vsebinsko obravnavana.

17Pristojnost OŠVU za odločanje na prvi stopnji izhaja iz 78. člena Statuta v povezavi z drugim odstavkom 153. člena Statuta. Obseg pristojnosti OŠVU, ki med drugim odloča tudi o vpisu študentov s spregledom KT, določa 96. člen Pravil Filozofske Fakultete. Pristojnost Senata, ki odloča o pritožbah zoper prvostopenjsko odločbo, je določena v 14. alineji 77. člena ter prvem odstavku 282. člena Statuta. Oba organa sta tako imela vsa pooblastila za odločanje v navedenih predpisih, zato je neutemeljen sicer zgolj pavšalni tožbeni ugovor, da organa nista imela, kot to določa 5. člen ZUP, za odločanje ustreznih pooblastil.

18Ker je sodišče ugotovilo, da so bili v spornem primeru na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabljeni vsi materialni predpisi, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.