VSK sodba II Kp 51076/2010

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo B.K. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Oškodovanko T.J. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženko spozna za krivo po obtožnem predlogu in ji izreče pogojno obsodbo z določitvijo šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v ponovno sojenje pristojnemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti (razen po uradni dolžnosti kot izhaja iz točke 8 te sodbe).

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo, dokazno oceno je pojasnilo in izrazilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Sodišče prve stopnje je z vso gotovostjo ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. V izpodbijani sodbi je določno in popolno navedeno, katera dejstva sodišče šteje za dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov. Da bi pritožnica uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključke in argumenti pa bi morali prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožba pa ni taka, ampak je na ravni splošnih zatrjevanj, konkretnim trditvam pa manjka utemeljitev s konkretnimi dejstvi. Citiranje posameznih stavkov iz izpodbijane sodbe in iz izpovedb posameznih prič (oškodovanke) ter obdolženke, ki so iztrgani iz konteksta, ne predstavlja obrazložitev pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnica je prvenstveno spregledala, da je na obdolženko naslovljen očitek, da je obravnavano kaznivo dejanje storila v času od 11.11.2008 dalje do 15.10.2010, v pritožbi pa izpostavlja dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obdobje pred 1.11.2008 (očitno sledeč oškodovankini izpovedbi, da „se je vse skupaj začelo že v letu 2005, ko je delo knjiženja prevzela J.K.“). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila razporeditev oškodovanke na delo arhivarja z dne 15.6.2009 zakonito in posledica resničnih delovnih potreb ter da je bila le oškodovanka usposobljena za to delo, zato taka razporeditev že objektivno gledano ne more predstavljati psihičnega nasilja, niti neenakopravnega obravnavanja, kot izhaja iz obtožbenih očitkov in jih pritožnica ponavlja v pritožbi. Pritožnica nima prav, da je bila oškodovanka razporejena na nižjo delovno mesto, pritožbeno sodišče pritrjuje podrobnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, ki je prišlo do drugačnih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je vse obtožbene očitke temeljito analiziralo in prišlo do zanesljivih zaključkov, ki ne dajejo podlage za oceno, ki jo pritožnica pričakuje od pritožbenega sodišča, da je bil v med obdolženko in oškodovanko konflikt, pri katerem je bila oškodovanka kot napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematično in dalj časa trajajočem napadu obdolženke nanjo. Enako velja za trditev, da je obdolženka s svojim dejanji povzročila bolezensko stanje oškodovanke v letu 2009. O nasprotnem zaključku ima izpodbijana sodba prepričljive razloge (točka 9 in 10), ki jih pritožnica argumentirano ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanka spremembe v službi težko prenašala in je imela občutek, da je na delovnem mestu trpinčena, zaradi česar se je že leta 2008 obrnila na Zvezo svobodnih sindikatov. Oškodovankin občutek pa ni ustrezal realnosti kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar dokazujejo tudi oškodovankina ravnanja po tem, ko obdolženka ni bila več direktorica Občinske uprave, to je ravnanja po 15.10.2010, kot je obrazloženo v točki 9 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da oškodovankin (subjektivni) občutek, da se nad njo izvaja psihično nasilje, oziroma občutek ponižanja in neenakopravnega obravnavanja ni v vzročni zvezi z obdolženkinim ravnanjem. Kot je obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi je bil obdolženkin način vodenja sicer res avtokratski, brez posluha za podrejene in celo brezobziren, vendar je bila taka do vseh in še posebej pomembno je, da je bila taka tudi do sebe kot je večkrat citirano tudi v pritožbi. Pritožnica opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 7226/2009, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da gre v obravnavani zadevi za popolnoma drugačno pravno in dejansko podlago.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženka očitano kaznivo dejanje ni dokazano, pravilno in je terjala izrek oprostilne sodbe po 3. točki 357. člena ZKP.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obdolženke, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).