VSRS Sodba X Ips 424/2012

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-733/2010/2 z dne 23. 6. 2010, in odločbo tožene stranke, št. 0612-234/2010/2 z dne 18. 2. 2011. S prvostopenjsko odločbo je gradbena inšpektorica odločila, da morata inšpekcijska zavezanca (revidenta) takoj po prejemu te odločbe (zaradi nelegalne gradnje) ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta razgibanega tlorisa, tam navedenih tlorisnih dimenzij in etažnosti, ter tam navedene zunanje ureditve ob objektu na zemljišču parc. št. 43 k. o. A. (1. točka izreka odločbe); da morata v šestih mesecih po prejemu te odločbe v celoti odstraniti tam navedeni stanovanjski objekt ter zunanjo ureditev ob objektu na zemljišču parc. št. 43 k. o. A. in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izrekla odločbe); ju opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka odločbe); odredila prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO; 4. točka izreka odločbe); odločila, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka odločbe) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka odločbe). Tožena stranka je s svojo odločbo 1. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravila v delu, ki se nanaša na zunanjo ureditev ob stanovanjskem objektu ter natančno opredelila lego posameznih objektov in jih konkretizirala; 2. točko izreka izpodbijane odločbe je odpravila in jo (upoštevaje svojo odločitev glede zunanje ureditve) nadomestila z novo 2. točko (1. točko izreka odločbe), zavrnila zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka odločbe) in odločila, da se v ostalem pritožba zavrne (3. točka izreka odločbe).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom upravnih organov. V zvezi s tožbenimi navedbami pa navaja, da podatka o natančni lokaciji objekta na zemljišču parc. št. 89/14 k. o. B. izrek in obrazložitev gradbenega dovoljenja, št. 351-171/94-1/G-97/71 z dne 22. 10. 1997 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje) ne vsebujeta, ta podatek tudi ni razviden iz delnega lokacijskega dovoljenja, št. 351-171/94-1/L-96/41 z dne 30. 9. 1996 (v nadaljevanju delno lokacijsko dovoljenje). Oba upravna organa pa sta ob upoštevanju podatkov v listinah, predloženih v postopkih izdaje vseh dotedanjih dovoljenj in odločb, ugotovila, da je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja stanovanjskega objekta z zunanjo ureditvijo, lociranega na severovzhodnem delu zemljišča takratne parc. št. 89/14 k. o. B., ki je bilo po spremembi katastrskih podatkov vključeno v parc. št. 89/13 in kasneje preštevilčeno v parc. št. 43/1 k. o. A. Trditev, da so bile z gradbenim dovoljenjem in ostalimi odločbami dovoljene gradnje objektov na zemljišču, ki je ohranilo parc. št. 89/14 k. o. B., je tako brez dejanske in pravne podlage. Pojasnilo je, da lahko v inšpekcijskem postopku gradbeni inšpektor le preverja podatke v izdanih dovoljenjih, ni pa pristojen za ugotavljanje dejstev, ki morajo biti upoštevana v postopku izdaje odločbe, s katero je gradnja dovoljena. Zato okoliščine in dejstva, ki jih navajata tožnika v tožbi, na odločitev ne morejo vplivati. Izvajanje dokazov, s katerimi tožnika ne izkazujeta predpisanih dovoljenj za gradnjo na zemljišču parc. št. 43 k. o. A., v upravnem in sodnem postopku zato ni bilo potrebno. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da sta upravna organa odločitev utemeljila na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek o bistveni kršitvi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Obrazložilo je tudi odločitev glede obvestitve tretje osebe o tem upravnem sporu.

3Revidenta vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Njeno dovoljenost utemeljujeta z vsemi tremi točkami drugega odstavka ZUS-1. Ponavljata svoje navedbe glede gradbenega dovoljenja za objekt na zemljišču parc. št. 89/14 k. o. B. in se sklicujeta na razpolaganje z ustreznimi dovoljenji za zunanjo ureditev objekta. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje le sledilo ugotovitvam upravnih organov, navedb revidentov pa sploh ni preizkusilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je posledično privedlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Revidenta sta namreč predlagala izvedbo več dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ponovno izpostavljata tudi zahtevo za obvestitev tretje osebe o upravnem sporu ter se pri tem sklicujeta na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pojasnjujeta, da bi se s tem ključno zavaroval njun pravni položaj. Vrhovnemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglašata stroške postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni podala obrazloženega odgovora, predlaga le, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka ZUS-1, saj ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zelo hude posledice za revidenta. Z izpodbijano odločitvijo jima je naložena odstranitev stanovanjskega objekta, v katerem živita skupaj s člani širše družine.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa v primeru nelegalne gradnje, ali pa so bili objekti, zajeti v izreku izpodbijanih upravnih odločb, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, delnega lokacijskega dovoljenja oziroma odločb o dovolitvi priglašenih del z dne 11. 9. 1995, 29. 10. 1997 in 4. 12. 1997.

9Prvi odstavek 3. člena ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V točki 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je določeno, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek upravnih organov in prvostopenjskega sodišča, da so objekti, ki so predmet inšpekcijske odločbe, nelegalna gradnja.

11Iz ugotovitev dejanskega stanja v upravnem postopku, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je objekt, za katerega je bilo investitorju (pravnemu predniku revidentov) izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na mestu obstoječega, ležal na severovzhodnem vogalu parc. št. 89/14 k. o. B. Ta del navedene parcele predstavlja današnjo parc. št. 43/1 k. o. A. Gradbeno dovoljenje se torej nanaša na objekt, zgrajen na zemljišču s parc. št. 43/1 k. o. A. in ne na objekt revidentov, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka in stoji na zemljišču s parc. št. 43 k. o. A. (prej parc. št. 89/14 k. o. B.). Z navedenim gradbenim dovoljenjem je bila investitorju dovoljena gradnja novega stanovanjskega objekta na mestu obstoječega, s povečanimi tlorisnimi gabariti in v obstoječi etažnost. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi delnega lokacijskega dovoljenja, po tam navedeni lokacijski dokumentaciji iz septembra 1995, to je za objekt tlorisnih dimenzij 16,50 m x 8,00 m in etažnosti P+M. Iz izreka v tem upravnem sporu izpodbijane prvostopenjske odločbe glede stanovanjskega objekta pa izhaja, da gre za objekt maksimalne tlorisne dimenzije 15,32 m x 20,60 m in maksimalne etažnosti P+1+M. Glede na vse navedeno dejstvo, da natančna lokacija (prejšnjega) objekta v gradbenem in delnem lokacijskem dovoljenju ni navedena, razvidna pa je iz listin, predloženih upravnim organom v postopku izdaje upravnih odločb in dovoljenj, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Vrhovno sodišče zato upoštevaje vse navedeno zavrača ponoven ugovor revidentov, da so objekti, ki so predmet tega inšpekcijskega postopka, zgrajeni na njuni parceli na podlagi gradbenega dovoljenja.

12Iz izreka izpodbijanih upravnih odločb izhaja, da gre pri objektih zunanje ureditve za objekte ob stanovanjskem objektu revidentov. Izrek izpodbijane drugostopenjske odločbe se glede zunanje ureditve ne nanaša na objekte, ki so bili predmet odločb o dovolitvi priglašenih del, revidenta pa tudi nista izkazala, da bi imela za te objekte potrebna upravna dovoljenja, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. S temi razlogi pa se je strinjalo tudi prvostopenjsko sodišče.

13Upravni organ prve stopnje je izpodbijano odločbo tako pravilno izdal na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Pravilno so bile revidentoma izrečene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1.

14Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zadostni meri obrazložilo in se opredelilo do tožbenih navedb. Na podlagi obrazložitve odločitve v zvezi z lokacijo objekta, za katerega je investitor pridobil gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo, pa je tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo s strani revidentov predlagane dokaze, saj z njimi nista mogla dokazati dejstev, ki bi lahko vplivala na odločitev. Zato je treba zavrniti ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

15Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija (87. člen ZUS-1), kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Ker je podlaga revizijskega preizkusa dejanska podlaga, na kateri temelji pravnomočna sodba, to pa je dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, dokazov, ki sta jih revidenta predložila še po vložitvi revizije, Vrhovno sodišče ne more upoštevati.

16Glede zahteve revidentov, da se o upravnem sporu obvesti druga oseba, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v prvem odstavku 22. člena ZUS-1 res določeno, da se v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe ZPP. ZUS-1 vsebuje določbe o tem, kdo so stranke v upravnem sporu, zato se ZPP (revidenta se očitno pomotoma sklicujeta na 211. člen ZPP, namesto na 204. člen ZPP – gre za poglavje „Udeležba drugih oseb v pravdi“) v teh vprašanjih ne uporablja (primerno) v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev ne posega v pravice ali pravni položaj pravnega prednika revidentov, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ga ni obvestilo o sporu, pravilna. Civilnopravnih razmerij v upravnem sporu namreč ni mogoče urejati oziroma presojati.

17Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).