VSL Sodba I Cp 1460/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki so zahtevali od tožene stranke celovito rešitev problema posedanja in nagibanja stanovanjskega objekta Ljubljana, na način, opisan v izreku pod I. Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatev vseh tožnikov v obsegu, kot izhaja iz izreka pod točko II. Višji ali drugačen tožbeni zahtevek iz naslova škode za manjvrednost stanovanj, je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Proti delu sodbe, s katerim niso uspeli, osem tožnikov vlaga pritožbo in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 38. člena ZPP. Tožniki uveljavljajo sanacijo temeljev objekta, poškodbe na nosilnih zidovih in spekter popravil skupnih delov stavbe. Sodišče je zavrnilo ta zahtevek, ker ne gre za denarno terjatev po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP, ker gre za stečajni postopek in bi moralo priti do pretvorbe nedenarnih terjatev v denarne ter da te terjatve niso bile prijavljene v stečajnem postopku. Po drugi strani pa navaja, da so tožniki kot upniki prijavili v stečaju "takojšnjo sanacijo statike objekta". Zato gre pri tem za nasprotje v obrazložitvi. Sodba pa je arbitrarna in nepravična. Pritožniki ponavljajo, kaj vse je izvedenec ugotovil, da je narobe zaradi napačne gradnje tožene stranke. Tožena stranka ni ustavila gradnje vse do stečaja, kljub odločbi gradbenega inšpektorja z dne 24. 6. 2009. Ponavlja vse ugotovljene napake. Tožniki so zaradi pasivnosti sodišča ostali brez pravnega varstva, sedaj pa so ogroženi. Tudi izvedenec R. G. iz zadeve I R 120/2009 je ugotovil vrsto napak in jih pritožniki navajajo. V stečaju St ... pa so pri Okrožnem sodišču v Kopru pravočasno prijavili denarne terjatve ter posebej postavili zahtevek za izvedbo takojšnje sanacije statike objekta, kar je stečajno sodišče štelo za izdajo začasne odredbe in odstopilo zadevo sodišču v Ljubljani. Z nedopustnim ravnanjem stečajnega sodišča ter ob zavrnitvi zahtevka sodišča prve stopnje pod I, so tožniki ostali brez pravnega varstva in so življenjsko ogroženi. Notorno je, da je stečajni zakon pomanjkljiv in bi ga bilo potrebno nadomestiti z novim. Gre za zahtevek za sanacijo, saj je določba 253. ZFPPIPP člena neustavna. Tožniki živijo v strahu. Zlasti jih skrbijo novice o potresnih sunkih. Za zmotno uporabo 253. člena ZFPPIPP so kršene temeljne pravice in sicer iz člena 2, 17, 22, 26, 33, 35, 50, 67, 72 in 78 Ustave RS. Sodišče prve stopnje zadeve ni obravnavalo prednostno, čeprav bi moralo. Tožba je bila vložena junija 2009. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj zato sodišče zaradi zavlačevanja ni pravočasno odločilo o zahtevku na statično sanacijo objekta, ki je bil v celoti utemeljen. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je tudi v tem, da ko je tožeča stranka zahtevala od stranskega intervenienta, da predloži zavarovalno polico za zavarovanje odgovornosti tožene stranke, sodišče tega ni pribavilo. Gre za edicijsko dolžnost stranke. Odločitev o višini zahtevka izhaja iz izvedeniškega mnenja R. G. Vendar bi moralo sodišče ugoditi denarnemu zahtevku v celoti. Izvedenec je pojasnil, da je zmanjšanje tržne vrednosti takšno, da se poučeni kupec ne bi odločil za nakup stanovanja. Njegova vrednost je premočno motena. Tožniki se bojijo, da bodo ostali brez vsega. Izpodbija odločitev o stroških, saj je stečajna upraviteljica posredno priznala utemeljenost tožbenega zahtevka v stečaju, kar je sodišče sprejelo na glavni obravnavi 17. 9. 2014. Zato so tožniki uspeli z zahtevkom za manjvrednost približno 80 % in ne v neznatnem delu.

3Na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

O zavrnjenem delu tožbenega zahtevka pod I o zahtevani sanaciji:

5Sodišče prve stopnje v sodbi utemeljeno opozarja, da je bila tožeča stranka opozorjena na nujnost pretvorbe nedenarnega zahtevka v denarnega in da tožeča stranka tega ni storila. To je sodišče opozorilo tožečo stranko na naroku 16. 5. 2014, to je uveljavljala tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je po modificiranem tožbenem zahtevku dne 25. 8. 2014 (list. št. 624) ponovno pozvalo tožečo stranko (list. št. 639); vendar je tožeča stranka vztrajala, da ne zahteva denarnega zahtevka za sanacijo, ampak denar zahteva le za manjvrednost stanovanj. Tako je imela tožeča stranka dovolj možnosti, da postavi pravilni zahtevek v skladu z 20. in 253. členom ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek, da tožena stranka, ki je v stečaju, opravi sanacijo v naravi, tako kot sledi iz tožbenega zahtevka pod I. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku, ampak je tudi tam tožeča stranka zahtevala takojšnjo sanacijo objekta v naravi. Pri tem ni pomembno, da je Okrožno sodišče v Kopru ta predlog obravnavalo kot predlog za izdajo začasne odredbe in to odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki je ta predlog moralo zavrniti. Gre za jasno določbo 253. člena ZFPPIPP, ki po stališču pritožbenega sodišča, ni v nasprotju z Ustavo. Zakonito definicijo terjatve je treba razumeti v skladu s ciljem postopka zaradi insolventnosti dolžnika in je ne gre enačiti z zahtevkom, ki ga obravnava sodišče. Terjatev v smislu ZFPPIPP je tista terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Te nedenenarne terjatve do insolventnega dolžnika se morajo z začetkom stečajnega postopka pretvoriti v denarne terjatve¹. Obsežna sanacija, ki jo zahteva tožeča stranka, gotovo pomeni takšna opravila in stroške, ki bi vplivale na stečajno maso. Z začetkom stečajnega postopka se nedenarne terjatve (dajatvene in storitvene dajatve) pretvorijo v denarne po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave². Stečaj oz. ugotovitev utemeljenosti postopka ni možna v stečajnem postopku, če nimamo ugotovljenih terjatev. Ne gre za kakšen člen zakona, kot zmotno navaja pritožba, o katerem ne bi sodna praksa imela stališča oz. bi bil lahko ustavno sporen. Gre za osnovna pravila stečajnega postopka oz. ekonomsko logiko stečajnega postopka, zato niso kršene temeljne pravice in svoboščine iz 2., 17., 22., 26., 33., 35., 50., 67., 72. in 78. člena Ustave RS. Tožena stranka je imela dovolj možnosti, da v postopku postavi pravilni tožbeni zahtevek in si s tem po uvedbi stečajnega postopka zagotovi ustrezno obravnavo. Na to je bila opozorjena s strani tožene stranke in s strani sodišča.

6Pritožba trdi, da je v obrazložitvi sodbe nasprotje o tem, da sodišče navaja, da so tožniki kot upniki zahtevali izvedbo takojšnje sanacije statike objekta, nato pa tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče je obrazložilo, katera pravna podlaga je odločilna, ko je stekel stečaj proti toženi stranki. Nato je v točki 16 obrazložitve povzelo dogajanje v stečajnem postopku. V stečaju je tako tožeča stranka izvedela, da ni možna izdaja začasne odredbe tako, kot jo želi tožeča stranka, in to je sodišče v obrazložitvi povzelo. Nato je tudi ugotavljalo, da je bil ta predlog za izdajo začasne odredbe zavržen. Pri teh povzetkih ni nasprotij in obrazložitev je konsistentna. Tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Pritožba zatrjuje kršitev desetih členov Ustave RS, ker meni, da je uporaba 253. člena ZFPPIPP zmotno uporabljena in povzroči neskladje z Ustavo RS. Vendar pritožba ne substancira, zakaj bi bili posamezni členi Ustave RS kršeni oziroma tožnikom odvzete te temeljne pravice. Smiselno zatrjuje le ogroženost bivanja v objektu, ker se še vedno nagiba in so tožniki v strahu iz dneva v dan, ko opažajo nove razpoke. Tako bi lahko smiselno šlo za kršenje pravice do zasebne lastnine, temeljnih pravic socialne varnosti in zdravega življenjskega okolja ter primernega stanovanja. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je stanje sedaj umirjeno glede na stanje, ki ga je ugotovil izvedenec pred pravdo oziroma v zadevi za zavarovanje dokazov. V stanovanjih tudi živijo, nekatera stanovanja so bila celo vmes prodana in so zamenjala lastnike. Predvsem pa je tožeča stranka imela tudi pred pričetkom stečajnega postopka možnost vložiti predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe in doseči takšno saniranje objekta, da bi konzerviralo obstoječe stanje, kar bi lahko dopuščala zahteva za odstranitev škodne nevarnosti po 133. členu OZ. Ko je tožeča stranka predlog vložila, je stečajni postopek že bil pričet. Po pričetku stečajnega postopka bi pa morala tožeča stranka postaviti denarni zahtevek in nato sama poskrbeti za sanacijo objekta. Edina nevarnost, ki je v tem trenutku realna, je po ugotovitvi sodišča prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja, da objekt ni potresno varen. To pa še ne pomeni, da bi zaradi 253. člena ZFPPIPP prišlo do kršitve temeljnih pravic tožeče stranke.

O pritožbi proti zavrnitvi dela zahtevka za manjvrednost posameznih stanovanj:

8Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo manjvrednost posameznih stanovanj ter v celoti priznalo škodo na skupnih delih in napravah. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni podlagi in pristopu izračunavanja manjvrednosti stanovanj tožnikov. Sodišče pravilno ugotavlja, da je na podlagi 168. člena OZ treba ugotoviti tržno vrednost pred škodnim dogodkom in to primerjati s sedanjo tržno vrednostjo. Tožniki so zatrjevali, da stanovanja nimajo tržne vrednosti. Vendar je izvedenec ugotovil, da je ta stanovanja mogoče prodati po oceni do 35 % tržne vrednosti nepoškodovanih nepremičnin. Med drugim je bilo tudi ugotovljeno, da so nekatera stanovanja bila sedaj prodana kljub nastali škodi. Pojasnil je, da se lahko opravi sanacija objekta. Vendar sedaj sanacija še ni izvedena in je vprašanje zaradi stečaja tožene stranke, ali in kdaj bo to izvedeno. Zato je sodišče pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju in prisodilo tožnikom razliko do vrednosti njihovih stanovanj oziroma zmanjšalo to vrednost na 35 %. Pri solastnikih je sodišče glede na tožbeni zahtevek izračunalo ta znesek tako, da je seštelo oba zneska, čeprav bi lahko prisodilo vsakemu solastniku polovični delež. Vendar ta izračun oziroma tožbeni zahtevek ni bil v nasprotju z materialnim pravom. Pritožba meni, da je izvedenec ugotovil, da nihče ne bi kupil teh stanovanj in da bi bilo treba zahtevku ugoditi v celoti. Izvedenec je res ugotovil, na kar opozarja pritožba, da poučeni kupec ne bi sprejel odločitve za nakup takšnega stanovanja. Vendar je sodišče moralo upoštevati tudi ugotovitve izvedenca, da pa so na trgu kupci, ki bi to kupili in da je tudi posamezno stanovanje bilo predmet prodaje in nakupa med to pravdo. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je vrednost stanovanj v času sojenja nič oziroma da bi bilo treba zahtevku v celoti ugoditi.

9Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ko ni pridobilo zavarovalne police stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je očitno tudi ta predlagani dokaz zavrnilo in obrazložilo tako kot druge zavrnjene dokaze. To je obrazložilo na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP, ker je bilo dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev v tej zadevi, dovolj razjasnjeno z izvedenimi dokazi (10. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavarovalna polica res ni relevantni dokaz za odločitev o tem tožbenemu zahtevku. Gotovo je tožeča stranka z ustrezno tožbo pravočasno dosegla zavarovanje svojih procesnih in materialnih pravic proti odgovornostmi zavarovalnic, saj je škodni dogodek bil pred uvedbo stečajnega postopka. Stranski intervenient pa ni zatrjeval, da zavarovalna polica ne obstaja oziroma zavarovalno kritje ni podano. Nenazadnje je vstopil v pravdo na strani zavarovanca.

10Pritožba še trdi, da je v pravdi uspela tožeča stranka z 80 % zahtevka, saj stečajna upraviteljica v dopisu stečajnemu sodišču posredno priznala utemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 154. člen ZPP, ko je ugotavljalo uspeh v tej pravdi. Ni mogoče mimo dejstva, koliko je tožeča stranka uspela v pravdi oziroma koliko ne. Treba je tudi upoštevati, da je izvedeniška mnenja med pravdo plačala tožena stranka, tožeča pa za zavarovanje dokazov. Tako ni mogoče tudi po založenih predujmih sklepati, da je bilo treba tožeči stranki priznati 80 % uspeh v pravdi.

11Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje z nerazumno dolgim obravnavanjem te zadeve onemogočilo tožeči stranki uveljavitev njenih sicer utemeljenih odškodninskih zahtevkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trditev o nerazumnem času sojenja lahko predmet postopka za odškodnino na podlagi Zakona o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja³. Tako ni mogoče prisoditi odškodnine v tej pravdi, ne da bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati ZFPPIPP in tožbene zahtevke, katere je postavila tožeča stranka.

12Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Primerjaj sklep VSC Cpg 76/2015, sklep VS RS III Ip 128/2014, Pdp 461/2010.
² Primerjaj ZFPPIPP z razširjenimi uvodnimi pojasnili dr. Nina Plavšak, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 188 do 190.
³ Na pritožbeno sodišče je spis prispel 19. 6. 2017, sodnica poročevalka pa ga je prejela v delo s pripadom v avgustu 2017, kar je vse znotraj šestmesečnega razumnega roka.