VSRS Sodba III Ips 61/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 13.465,64 EUR v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku po temelju (za plačilo škode, nastale v obdobju od 22. 1. 2008 do 29. 7. 2008 zaradi onemogočanja izvajanja vleke ladij v koprskem pristanišču in za povrnitev škode, ki je tožeči stranki nastala v obdobju od 19. 6. 2008 do 29. 7. 2008 zaradi onemogočanja izvajanja dejavnosti privezovanja ladij). V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (ugotovljeno je bilo, da zahtevek po podlagi ni utemeljen).

2Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, pritožbo tožene stranke zavrnilo.

3Tožena stranka z revizijo izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi za zavrnitev revizije

a) glede procesnih kršitev

5Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče kljub njegovi zahtevi ni neposredno zaslišalo priče D. (pravilno: T.) K., pač pa je zgolj prebralo njegovo pisno izpoved.

6Po določbi šestega odstavka 236.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki istega člena. Mora pa zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Če ne ravna tako, lahko zagreši relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7S pisno izpovedjo priče A. A. je tožeča stranka (zaradi ugovora tožene stranke) dokazovala, da je imela namen opravljati dejavnost vleke. Na tak namen tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče sklepalo ne le na podlagi omenjene pisne izpovedi, pač pa tudi na podlagi izpovedi prič B. B., C. C., fotografij in izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke (20. točka obrazložitve). Ker je šlo za skladne izjave prič in zakonitega zastopnika, ni videti, kako bi lahko neposredno zaslišanje A. A. vplivalo na dokazno oceno. Tega niti revident ne uspe pojasniti. Zato mu ni mogoče pritrditi niti, da je bila zagrešena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, še manj absolutna bistvena po določbah 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Revident uveljavlja, da izpodbijana sodba, torej drugostopenjska, „nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke...“, pri čemer ima v mislih obstoj škode. Vendar pa sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe in ne o utemeljenosti tožbenega zahtevka in mu zato ni treba (ponovno) ugotavljati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Obstoj škode je ugotovljen v 14. točki prvostopenjske sodbe.

9Revident še uveljavlja, da bi moralo sodišče poznati Pravilnik o obvezni vleki ladij (Uradni list RS, št. 84/2005), ki v 2. členu določa, da morajo ladje pri vplutju, premiku med privezi in izplutju iz koprskega tovornega pristanišča obvezno uporabljati določeno število vlačilcev s predpisanimi lastnostmi. Ker je v primeru večjih ladij potrebnih pet vlačilcev, tožeča stranka pa je zatrjevala, da ima sklenjene pogodbe z največjimi ladjarji, bi se po mnenju revidenta sodišče moralo o tem opredeliti. Ker se ni, sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Drugostopenjsko sodišče se je glede potrebnega števila vlačilcev opredelilo v 11. točki obrazložitve svoje sodbe. Ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za vleko vseh, tudi največjih ladij, je ne nazadnje vprašanje, ki se zastavlja le v zvezi z višino škode (izgubljenega dobička) in ne samega temelja. Tožeča stranka ni zatrjevala, da ji je bila onemogočena vleka le največjih ladij. Tega tudi ni mogoče sklepati na podlagi njenega zatrjevanja, da je imela sklenjene pogodbe z največjimi ladjarji.

b) glede uporabe materialnega prava

10Revident uveljavlja, da bi tožeča stranka lahko preprečila nastanek škode, če bi se poslužila ustreznih zavarovanj v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tej določbi odredi sodišče na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori. Določba se navezuje na določbo prvega odstavka istega člena, po kateri lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

11Očitno je, da zakon z virom nevarnosti nima v mislih prevladujočega položaja, ki ga je po ugotovitvah Odločbe št. 306-1/2008 z dne 15. 10. 2009 Urada RS za varstvo konkurence tožena stranka zlorabila tako, da je tožeči stranki preprečevala opravljanje dejavnosti vleke ter privezovanja in odvezovanja ladij. Tudi onemogočanje dostopa do luške infrastrukture in zavračanje izdaje dovolilnic za privezovanje ladij v koprskem pristanišču ni mogoče subsumirati pod pojem „dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost.“ Poleg tega je smisel celotne ureditve 133. člena v tem, da zainteresiranim osebam daje na volje primerne ukrepe za odstranitev vira nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, in ne v tem, da bi zainteresiranim osebam oteževal uveljavljanje povrnitve povzročene škode.

12Revident se sklicuje tudi na dolžnost zmanjševanja škode po določbi prvega odstavka 171. člena OZ. Ta pride v poštev pri oceni višine škode in ne pri njenem nastanku. Možnost predlaganja začasne odredbe niti ne sodi v ta okvir.

13Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih upošteva Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

14Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.