VSRS Sodba VIII Ips 187/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa se spremenita tako, da se zavrne zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 4. 10. 2010 in 24. 1. 2011, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s 15. 3. 1996 in priznanje pravice do invalidske pokojnine, o katere odmeri in izplačevanju naj tožena stranka odloči s posebno odločbo ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 4. 10. 2010 in 24. 1. 2011, razvrstilo tožnika v I. kategorijo invalidnosti s 15. 3. 1996 zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, nadalje odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo, toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka.

2Sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjski organ tožene stranke z odločbo z dne 4. 10. 2010 zavrnil zahtevo tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi ugotovitve, da je pri njem od 30. 6. 2010 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, da je do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 32 let starosti in bi moral za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po drugi alineji prvega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) imeti najmanj štiri leta pokojninske dobe, vendar tega pogoja ni izpolnil. Tudi drugostopenjski organ tožene stranke je tožnikovo pritožbo zavrnil. V sodnem postopku je sodišče pridobilo mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M. K., ki je podal oceno, da je bilo tožnikovo zdravljenje meningoencefalitisa zaključeno 15. 3. 1996, takrat pa je prišlo tudi do nastanka invalidnosti I. kategorije. Na ta datum (ki ga je sodišče sprejelo) je bil tožnik vključen v zavarovanje in še ni dopolnil 21 let starosti, zato je na podlagi prvega odstavka 69. člena ZPIZ-1 pridobil pravico do invalidske pokojnine. Sodišče je presodilo, da datum nastanka invalidnosti ni zajet v prejšnjih pravnomočnih odločbah tožene stranke, saj v izreku teh odločb ni bilo odločeno o kategoriji invalidnosti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da se tožnik s 15. 3. 1996 zaradi posledic bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 26. 10. 2007 prizna pravica do invalidske pokojnine, višji zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo o podani I. kategoriji invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15. 3. 1996 dalje. Tudi po tem datumu se je tožnik sicer še vedno poskušal zaposliti, vendar pa so bili ti poskusi kratkotrajni in neuspešni. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da naj bi bilo o datumu nastanka invalidnosti že pravnomočno odločeno, saj iz izreka prve odločbe z dne 5. 11. 1999 izhaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika, iz obrazložitve pa, da tožnik za delo ni bil zmožen že pred zaposlitvijo in da zaradi tega pri njem ni podane invalidnosti. Enako izhaja iz kasnejše odločbe z dne 5. 10. 2007. Zadnjo od teh odločb je sodišče vendarle tudi upoštevalo (tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 90/2008), ker je štelo, da je tožniku kljub ugotovljeni invalidnosti I. kategorije že s 15. 3. 1996 mogoče priznati pravico šele od pravnomočnosti zadnje odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato mu je priznalo pravico do invalidske pokojnine šele z naslednjim dnem po pravnomočnosti odločbe z dne 5. 10. 2007, to je s 26. 10. 2007. Pojasnilo je tudi, da datum priznanja te pravice ni enak datumu izplačevanja invalidske pokojnine. Iz določbe 157. člena ZPIZ-1 namreč izhaja, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Zato je črtalo odločitev, od kdaj dalje se tožniku izplačuje invalidska pokojnina. Določbo 157. člena ZPIZ-1 bo tožena stranka morala uporabiti pri izdaji nove odločbe.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da vztraja pri svojih pritožbenih stališčih, ki naj se štejejo kot revizijske navedbe. Invalidnost, kot je opredeljena v 60. členu ZPIZ-1, je pogoj za uvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti. Če je ugotovljeno, da pri zavarovancu invalidnosti ni, pri njem tudi ni podane kategorije in o njej že zato ni mogoče odločiti v izreku odločbe, zlasti ne o konkretnem datumu, na katerega invalidnost ni podana. Neobstoj invalidnosti je razlog za nepriznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako ni mogoče šteti, da zato ker o tem, da invalidnost na konkreten datum ni podana, ni bilo odločeno v izreku odločbe, ni bilo pravnomočno odločeno o datumu nastanka invalidnosti. Poleg tega je tožnik v letih 1999 in 2007 pri toženi stranki zahteval priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa ugotovitev invalidnosti na določen datum. Tožnik je imel tudi možnost pravnih sredstev, ki jih ni izkoristil. Nedvomno sta datum nastanka invalidnosti ter priznanje pravic na tej podlagi nerazdružljivo povezana. Datum nastanka invalidnosti je pravno pomembno dejstvo, na katero je neposredno vezana tudi odločitev o pravicah. Sama kategorija invalidnosti in datum njenega nastanka morata biti varovana tudi z načelom pravnomočnosti, ne glede na to, ali sta izrecno navedena v izreku odločbe ali ne. Na obstoj I. kategorije invalidnosti, predvsem pa na datum njenega nastanka, je vezana tudi presoja pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Če je sprejeti stališče, da tožena stranka v primeru, ko datum nastanka invalidnosti ni izrecno naveden v izreku, o njem ni odločila, potem v teh primerih tudi sodišče, ko odloča o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, ni upravičeno presojati pravilnosti ugotovljene invalidnosti oziroma datuma njenega nastanka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnika mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti šele po pravnomočnosti odločbe z dne 5. 10. 2007, to je z dnem 26. 10. 2007, na ta dan pa tožnik ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zaradi česar mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je njegovo zahtevo za priznanje invalidske pokojnine utemeljeno zavrnila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7O tožnikovi zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bilo prvič odločeno s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 11. 1999. Zahteva za priznanje pravic tožnika iz invalidskega zavarovanja je bila zavrnjena, ker je invalidska komisija podala mnenje, da zavarovanec že pred zaposlitvijo ni bil zmožen za delo, torej ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in zmanjšanja delovne zmožnosti v času zaposlitve. Obrazložitev te odločbe se sklicuje tudi na 27. člen takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), po katerem je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku ni bila ugotovljena izguba oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je trajno razporejen, zaradi česar pri njem ni bilo invalidnosti in osnove za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je ponovno uveljavljal priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 19. 3. 2007. Njegova zahteva je bila ponovno zavrnjena s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 10. 2007, in sicer na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije, iz katerega izhaja, da pri zavarovancu ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela v okviru svojega poklica, invalidska komisija pa ni podala kategorijo invalidnosti, ker zavarovanec že pred prvo zaposlitvijo ni bil zmožen za delo in ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in zmanjšanja delovne zmožnosti v času zaposlitve. Odločbi sta postali pravnomočni.

8Na predlog osebnega zdravnika z dne 30. 4. 2010 je bila s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 10. 2010 zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine tožnika ponovno zavrnjena, tokrat na podlagi (drugačnega) izvedenskega mnenja invalidske komisije, da je pri zavarovancu zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti od 30. 6. 2010, saj ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, in ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni imel dovolj pokojninske dobe. V sodnem postopku je bil ugotovljen drugačen datum nastanka invalidnosti, in sicer 15. 3. 1996.

9Revizijsko sodišče se strinja s toženo stranko, da sta datuma nastanka invalidnosti ter priznanje pravic na tej podlagi medsebojno povezani in da je na datum nastanka invalidnosti vezana tudi presoja pogojev za priznanje oziroma pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja (1). Invalidnost sama je dejanska in pravna kategorija, kar izhaja tudi iz tega primera, saj je v prvih dveh odločbah, kljub ugotovitvi, da zavarovanec že pred prvo zaposlitvijo ni bil zmožen za delo (bil pa je tudi zaposlen), po pravni razlagi tožene stranke to pomenilo tudi nekategoriziranost tožnika v eno od kategorij invalidnosti, pa tudi nepriznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

10Odločitev o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, posebno ob sedanji praksi v primerih negativnih odločb o priznanju pravic, ne pomeni avtomatsko odločitve o priznanju in statusu invalidnosti, pomeni pa (lahko) sestavni del odločbe oziroma del podlage za odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj o teh ni mogoče odločati, ne da bi se prej ugotovilo, ali je podana invalidnost oziroma določena kategorija invalidnosti. Pravna opredelitev invalidnosti oziroma pravna podlaga za priznanje invalidnosti in razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti je določena v zakonu, nanjo pa so vezani različni pravni učinki. Invalidnost je torej eden od pogojev za pridobitev določenih zakonskih pravic, pri tem pa ne le pravic iz področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih, kot npr. na področju delovnih razmerjih, zdravstvenega zavarovanja, itd. To pa pomeni, da gre pri invalidnosti tudi za pravno kategorijo in je ni mogoče razlagati le v pomenu dejanskega statusa.

11Ob pravnomočnosti prejšnjih odločb o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (torej tudi pravice do invalidke pokojnine) to ne pomeni le nemožnosti priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pred datumom pravnomočnosti prejšnjih odločb, temveč tudi nemožnost ugotovitve in priznanja invalidnosti tožnika pred tem datumom (2). Tudi ob v sodnem postopku ugotovljenem drugačnem dejanskem stanju glede nastanka invalidnosti, kot je bil podlaga za zavrnitev zahtevka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku s pravnomočnima odločbama z dne 5. 11. 1999 in 5. 10. 2007, tudi datuma nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med temi tudi pravica do invalidske pokojnine. Nepomembno je, če takrat (glede na navedene razloge) ni bilo izrecno odločeno o kategoriji tožnikove invalidnosti.

12Tudi invalidnost I. kategorije je torej tožniku mogoče priznati šele od 26. 10. 2007 (od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe tožene stranke). Ob upoštevanju tožnikove starosti na ta datum, njegove pokojninske dobe ter razloga invalidnosti (bolezen) pa to pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (drugi odstavek 69. člena ZPIZ-1). Ob sicer drugačni dejanski in pravni podlagi je treba odločiti enako kot je to z izpodbijanima odločbama storila tožena stranka.

13Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke in priznanje invalidske pokojnine v celoti in stroškovno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Posebno je to očitno ob spremembah zakonodaje, ki lahko tudi drugače opredeli invalidnost in določi druge pravice na podlagi invalidnosti. Zato tudi prehodne in končne določbe, kjer so urejena ta vprašanja – glej npr. 390., 391., 392., in druge člene ZPIZ-1.

Op. št. (2): Primerjaj s sodbo in sklepom VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010.