VSK sodba II Kp 61352/2011

Pritožba zagovornika obtoženega I.H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR, ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi I.H. kriv kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določilo kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obtožencu vzelo sredstva za izdelovanje prepovedanih drog, ki so mu bila zasežena dne 17. decembra 2011, kot so navedena v potrdilu o zasegu predmetov z dne 17. decembra 2011 in 204 sadike konoplje – marihuane v skupni teži 1.398 gramov. Sklenilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado ter potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso za sodbo v višini 300,00 EUR.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtoženega iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višjemu sodišču predlaga, do sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej, da se sodba opira na dokaz na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, gradi na trditvi, da je bila hišna preiskava izvedena nezakonito, saj dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, ki ga ZKP določba v 214. členu, ni bil dosežen.

Gre za očitek, ki ga je zagovornik uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to pa se je do njega opredelilo (tretji odstavek na četrti strani) in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bila hišna preiskava stanovanja opravljena v skladu z zakonom ter da je imela preiskovalna sodnica pred izdajo odredbe dovolj dejstvene podlage v spisovnih podatkih o obstoju utemeljenih razlogov za sum, saj je bila anonimna prijava raziskana in preverjena. Kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je policija dne 24. oktobra 2011 prejela anonimno prijavo kaznivega dejanja, tekom preiskovanja anonimne prijave pa je bilo ugotovljeno, da jo je podala bivša partnerica obtoženega V.R., ki je v razgovoru policistki povedala, da se prostor prirejen za gojenje prepovedanih sadik konoplje nahaja v mansardi stanovanjske hiše na naslovu K 1. Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja (list. št. 2 spisa) prav tako izhaja, da je policistka dne 9. decembra 2011 bila na omenjenem naslovu ter v neposredni bližini stanovanjske hiše zaznala specifičen vonj prepovedane droge, konoplje. Glede na to, da je bila anonimna prijava podprta s fotografijami, ovaditeljica pa, kot so ugotovili policisti, solastnica stanovanjske hiše na naslovu K. 1, ki ima pravico do vstopa v hišo in pravico do uporabe vseh prostorov v hiši, torej tudi prostora, kjer je fotografirala prostor za gojenje prepovedane droge, zbrani dokazi nedvoumno izpolnjujejo obstoj utemeljenih razlogov za sum kot pogoja za odreditev hišne preiskave. Zato so vse pritožbene navedbe zagovornika v smeri izpodbijanja zakonitosti odrejene hišne preiskave neutemeljene. Takšnega sklepa tudi ne morejo izpodbiti navedbe, da je priča v hišo, v kateri je prebival obtoženi, vstopala na silo, ker da je vedela, da od dne, ko se je izselila v to hišo nima več vstopa in so ji bile tudi zamenjane ključavnice. Zagovornik ne oporeka, da je priča solastnica nepremičnine v kateri sta živela skupaj z obtoženim, tudi temu ne, da je imela v hiši svoje in otrokove stvari. Zato se obtoženec s samovoljno menjavo ključavnic, s čimer je skušal bivši partnerici onemogočiti izvrševanje zakonite posesti stanovanjske hiše, ne more uspešno sklicevati na kršeno pravico do zasebnosti. Že dejstvo, da je priča kljub menjavi ključavnic s strani obtoženca vstopala v hišo, kaže, da zagovornikova trditev, da priča ni več izvrševala posesti na stanovanjski hiši, ne drži. Izkaže se torej, da dokazi pridobljeni s hišno preiskavo niso nezakoniti in torej tudi ni razloga za izločitev le-teh.

Prav tako je neutemeljena pritožba kolikor zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu s 355. členom ZKP, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in glede na ugotovljena dejstva, kot so relativno velika količina zasežene konoplje, sredstva za gojenje droge, kot tudi izpovedi prič V.R. in B.G., da je obtoženi drogo tudi preprodajal, utemeljeno zaključilo, da obtoženi konoplje ni imel za lastno uporabo, pač pa jo je proizvajal za nadaljnjo prodajo. Takšen zaključek še posebej potrjuje dejstvo, da je imel obtoženec v hiši urejen laboratorij za gojenje konoplje z napravami za gretje, namakanje in osvetljevanje zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zaključilo, da vzpostavitev takšnega laboratorija za gojenje zgolj takšne količine konoplje, kot mu je bila zasežena, ne bi bila smiselna.

Ob tem je treba pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da izvajanje nadaljnjih dokazov, kot jih obramba predlaga v obravnavani zadevi, ni potrebna. Razlaga, kako je obtoženi na dan jemal do 12 Tramalov zaradi bolečin ter da se je moral odvaditi jemanja tablet s pomočjo konoplje, ne potrebuje komentarja, kot tudi ne vzdrži resne presoje navedba, da dejansko konopljo uživa že 6 ali 7 let, hkrati pa ne ve, kakšen je predvideni pridelek ene sadike. Po presoji pritožbenega sodišča so zaključki sodišča prve stopnje jasni prepričljivi in jih drugačna pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

V skladu z določbo 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, ter ob ustrezni presoji okoliščin (kot olajševalno, da obtoženi še ni bil obsojen za istovrstna kazniva dejanja, kot obteževalno pa, zaseženo sorazmerno veliko količino prepovedane droge) obtožencu izreklo primerno sankcijo – pogojno obsodbo v kateri mu je določilo primerno dolgo zaporno kazen kot tudi primerno dolgo preizkusno dobo. Pravilno je tudi odločilo glede odvzema sredstev za izdelovanje prepovedanih drog kot tudi zasežene konoplje – marihuane.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v znesku 450,00 EUR (tarifna številka 7122 ZST-1), ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse. Poziv za plačilo sodne takse mu bo poslalo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.