VSC sodba Cp 234/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. tč. odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko A. S., v 2. tč. izpodbijane sodbe pa je ugotovilo obstoj odškodninske obveznosti prvotožene stranke O. P. nasproti tožeči stranki za škodni dogodek dne 2.7.2002 v višini 50 % medtem ko je ugotovilo soodgovornost tožeče stranke v višini 50 %. V 3. tč. izpodbijane sodbe pa je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.694,81 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati drugi toženi stranki. Odločitev o stroških, ki se nanašajo na vmesno sodbo pa je pridržalo za končno odločitev.

Zoper vmesno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v višini 50 %. V prvi vrsti pa pritožba ugotavlja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bila pritožnica odgovorna za nastalo škodo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje sodba tudi ne pove, v čem naj bi bila protipravnost prvotožene stranke. Sporna pot naj bi po zaključkih sodišča predstavljala gozdno cesto, sodišče pa ne pove, kaj bi morala oz. česa prvotožena stranka ni naredila, da je pritožnici odgovorna za nastalo škodo v višini 50 %. Po prepričanju pritožbe v konkretnem primeru ne gre za cesto, saj slednja ne omogoča prometa kot cesto opredeljuje Zakon o javnih cestah temveč gre za pot namenjeno za sprehode (14. tč. I. odst. 14. čl. ZJC). Po mnenju pritožbe v konkretnem primeru tudi ne gre za gozdno cesto, o čemer se bi sodišče lahko prepričalo s poizvedbami na Zavodu za gozdove. 39. čl. Zakona o gozdovih določa, da morajo biti gozdne ceste označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost. Nadalje je v III. odst. istega člena določeno, da Zavod za gozdove v sodelovanju z lokalno skupnostjo označi gozdne ceste in režim njihove uporabe z opozorilnimi tablami oz. drugimi znaki. Konkretna pot pa je označena s tablo, da gre za piransko pešpot in ne za gozdno cesto. Sodišče je v zvezi s tem ali gre za gozdno cesto ali ne samo s seboj v nasprotju in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče namreč na šesti strani obrazložitve zaključi, da gre za gozdno cesto, nato pa navaja, da gre za pot in da se pritožnica ni razbremenila odgovornosti za vzdrževanje poti kot naj bi ji to nalagal 8. čl. Zakona o javnih cestah. Ta pa določa dolžnost vzdrževanja javnih cest in ne poti. V kolikor bi šlo za javno cesto, potem bi konkretna cesta kot jo imenuje sodišče imela status javnega dobra kot to določa II. odst. 2. čl. Zakona o javnih cestah, vendar temu ni tako. Gre enostavno za pot – naravno trasirano pot, kot jo je opredelil imenovani izvedenec gradbene stroke, ki se je vdelala sčasoma zaradi uporabe. Pritožba se tudi ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, češ da je pri sporni poti šlo za gradnjo in da če je nekdo take stopnice načrtoval, potem se tako ne gradijo, ker ne omogočajo varne poti. V zvezi s tem pa sodišče sploh ni ugotovilo kdo naj bi ta poseg opravil niti ni ugotovilo ali ga je opravila pritožnica. Ker sodba o tem nima razlogov, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. V kolikor sodba meri na to, da je tožena stranka odgovorna, ker naj bi neprimerno opravila gradbeni poseg, to je izgradnjo stopnic, potem bi namreč moralo ugotoviti, kdo bi naj tak poseg opravil, tega pa v obrazložitvi sodbe ni mogoče zaslediti. Nadalje pritožba navaja, da je tožnica sama na naroku 15.4.2008 povedala, da je sedaj iz fotografij razvidno, da so stopnice zazidane, prej pa ni bilo nič, bila je zemlja, kar pomeni, da fotografije ne prikazujejo stanja ob poškodbi oziroma ob samem škodnem dogodku. Sodišče pa je tudi spregledalo ugotovitve izvedenca, da je šlo za naravno trasirano pot, ki v času škodnega dogodka ni bil gradbeni objekt, da naravno trasirano pot oblikujejo uporabniki sami in tudi narava ter da so bile stopnice “glede na takratno naravo poti” ustrezno vzdrževane. V kolikor bi obveljal zaključek sodišča, potem bi za vsako poškodbo, ki se obiskovalcem pripeti na poteh po gozdovih ali v gorah, bil odgovoren lastnik zemljišča, po katerem poteka pot, kar pa seveda ne more vzdržati. Ker je občina enota lokalne skupnosti in je zavezana k izvajanju javnih služb vzdrževanje in upravljenje z gozdnimi cestami pa ne predstavlja gospodarske javne službe. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita pomanjkanje skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki vključuje tudi upravljanje in vzdrževanje gozdnih cest. Da ne gre za nobeno javno cesto ali pot izhaja tudi iz ugotovitev samega sodišča, ko je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo. Ker ne gre za javno pot in ne za javno dobro, dolžnost vzdrževanja za zavarovanca drugotožene stranke ne velja. Glede na lastništvo nepremičnine parc. št. ... pritožba tudi meni, da sta tožena stranka in solastnica M. J. nujna sospornika in bi zato morala tožba zajeti oba solastnika. Prav tako pritožba meni, da je soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka prenizek. Vsak povprečno skrben človek se namreč mora zavedati, da je pot pogosto neutrjena in podvržena naravnim vplivom, zato je lahko pričakovala, da se ji zgodi tudi padec. Pot je bila široka, lahko bi stopila na rob poti, kjer ni bilo kamenja. Zato pritožba meni, da je soodgovornost tožnice najmanj 80 %.

Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo razvidno iz nadaljevanje obrazložitve te sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva v tej pravdni zadevi in sicer:

da je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini parc. št. ... v solasti tožene stranke do 2/6,

da predmetna nepremičnina ne predstavlja javnega dobra, ampak da je po zemljiškoknjižnih podatkih gozd,

da je tožnica padla na gozdni pohodni poti, v delu stopničasto tlakovani z večjimi kamnitimi ploščami iz peščenjaka, položenimi v flišni teren,

da gre za pešpot kot bližnjico med B. k. in F., ki jo je tožnica poznala že 30 let in so jo uporabljali tudi številni domačini in turisti, sama pa jo je vsakodnevno uporabljala mesec dni in pol pred škodnim dogodkom,

da po ugotovitvah izvedenca ne gre za stopnice v strokovnem pomenu temveč za stopničasto tlakovano pot,

da so bile stopnice – kamnite plošče ponekod razmajane in da je tožnica na eni izmed takih razmajanih plošč padla,

da je tožena stranka vedela za redno uporabo poti s strani številnih domačinov in turistov,

da je bila kasneje pot sanirana in stopnice – kamnite plošče zabetonirane in da je sedaj pot označena kot pešpot med P. in F., medtem ko v času škodnega dogodka take table ni bilo.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka na podlagi 8. čl. Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) odgovorna za vzdrževanje poti. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožbe, da sporna pot ne predstavlja javne ceste kot jo opredeljuje 6. čl. ZJC niti javno dobro, prav tako pa tudi ne gre za gozdno cesto. Vendar pa dejstvo, da sporna pot ni javna cesta še ne pomeni, da ne gre za javno površino, namenjeno vsem. Gre za javno pot, namenjeno pešcem po 14. tč. I. odst. 14. čl. ZJC. Kot izhaja iz izpovedb prič in izvedenca je bila pot zgrajena pred 30 leti in takrat se je na strmejše dele poti delno položilo v flišni teren kamnite plošče iz peščenjaka, ki so olajšali hojo pešcem ter da je bilo v času škodnega dogodka potrebno hoditi pazljivo, saj so bili na določenih mestih odkrušeni kamni. Za razliko od časa škodnega dogodka pa so vse priče glede sedanjega stanja poti povedale, da je sedaj pot sanirana in urejena. Ne drži torej pritožnikovo zatrjevanje, da gre za neutrjeno naravno trasirano pot. V določenih predelih je bila namreč utrjena z večjimi kamni v dolžini 1m do 1,5 m. Ti kamni pa so se očitno z leti na določenih mestih odkrušili oziroma razmajali. Ker pa je po 26. čl. Zakona o varstvu okolja dolžnost ureditve javne poti obvezna lokalna javna služba, za katero je zadolžena Občina, ni dvoma, da je tožena stranka tista, ki je bila dolžna pot urediti in jo je očitno po škodnem dogodku dejansko tudi sama sanirala in opremila s tablo, na kateri je navedeno, da gre za pešpot med F. in P. Glede na navedeno je krivdno odgovorna za škodo, ki jo utrpi pešec, v konkretnem primeru tožnica, na sporni poti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Odgovornost za urejanje javnih poti lokalnim skupnostim nalaga Zakon o varovanju okolja, ne glede na to, kdo je dejansko pred mnogimi leti na primer tako pot zgradil, zato so zatrjevanja pritožbe v tej smeri neutemeljena in nerelevantna. Ker je pot po kamnitih stopnicah zaradi odkrušenih kamnov na posameznih ploščah zahtevala posebno pazljivost kot so povedale priče, pritožba sedaj ne more uspeti s sklicevanjem na izvedenca, češ da je bila pot ustrezno vzdrževana glede na takratno naravo poti. Pritožba torej nima prav, ko sporno pot primerja z naravno potjo v gozdovih ali v gorah glede na to, da ni dvoma, da je bila na določenih mestih navedena sporna pot utrjena s posameznimi večjimi kamnitimi ploščami, ki pa so se z leti zaradi nevzdrževanja na posameznih delih razmajale oziroma so se kamni odkrušili. Ker je sodišče prve stopnje kljub napačni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje poti kot ji to nalaga zakon, so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka s tožbo morala zajeti oba solastnika zemljišča kot nujna sospornika in da iz sodbe sodišča prve stopnje ni moč ugotoviti, v čem je protipravnost ravnanja tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve pravil Zakona o pravdnem postopku. Sodba je namreč jasna in obrazložitev ni sama s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno porazdelilo odgovornost oziroma soodgovornost tožnice in tožene stranke za predmetni škodni dogodek. Tožba namreč tožnici neutemeljeno očita, da bi se morala zavedati, da je pot neutrjena. Kot je bilo že navedeno je bila sporna pot na določenih mestih utrjena z večjimi kamni oziroma stopnicami in to na bolj strmem pobočju z namenom, da se olajša pot pešcem kot je povedala priča – solastnica parcele, na kateri je speljana sporna pot. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo (165. čl. ZPP).