VSRS Sodba I Ips 8330/2012-1208

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni F. S. je dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F. S. (ob soobsojenih M. P., J. L. in D. J.) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen pet let zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu, od 6. 3. 2012 dalje. Odvzeta mu je bila tudi premoženjska korist, in sicer denar v znesku 16.905,00 EUR, ki mu je bil zasežen dne 6. 3. 2012. Odločeno je bilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika. V pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Mariboru v delu zoper obsojenega F. S. odločilo, da se pritožbi njegovega zagovornika delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se je očitano mu kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter se je spremenila tudi odločba o kazenski sankciji in se mu je izrekla kazen štiri leta in šest mesecev zapora; v ostalem pa je bila pritožba tega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojencu izreče primerno nižjo kazen zapora oziroma, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne pristojnemu sodišču v novo odločitev.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi ter soglašala z razlogi izpodbijane sodbe. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu S. in njegovemu zagovorniku, ki pa se do njega nista opredelila.

B.

4Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta glede obsojenemu S. izrečene kazni zapora sodbi sodišč prve in druge stopnje v nesorazmerju, glede na to, da je pritožbeno sodišče upoštevalo iste olajševalne in obteževalne okoliščine kot sodišče prve stopnje, ter upoštevaje razliko pri zagroženih kaznih „med osnovno in kvalificirano obliko“ obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem se vložnik zahteve sklicuje še na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih (ki pa je ne konkretno opredeli), ter na okoliščino, da obe sodbi sodišč prve in druge stopnje ne navajata, katere sodbe so bile upoštevane za utemeljitev prejšnje obsojenosti za istovrstno kaznivo dejanje. Vendar pa ti razlogi, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso razlogi, ki bi jih bilo dopustno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, saj ne gre za nobeno kršitev kazenskega zakona po 371. členu ZKP, temveč po vsebini pomenijo uveljavljanje razlogov iz 374. člena ZKP, ki v tem okviru niso dopustni.

5Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba v zahtevi, da je bilo nepravilno uporabljeno načelo „in dubio pro reo“, kar sicer pavšalno utemeljuje glede na zatrjevano povezanost obsojenega F. S. s soobdolženima T. in J., kar pa naj ne bi zadoščalo za popolno prepričanje o S. krivdi. V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti komajda razumljiva, po vsebini pa je mogoče zaključiti, da izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6V zadnjem delu zahteva za varstvo zakonitosti napada še odločitev o zasegu denarja v znesku 16.905,00 EUR obsojenemu S. in v zvezi s tem meni, da izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov, niti se ne opredeljuje do dokazov, ki jih je v podkrepitev zagovora navedel obsojeni. Vložnik zahteve pri tem niti ne konkretizira dokazov, ki naj bi jih obsojeni navajal v svojo obrambo, niti ne navede, zakaj in v čem bi ti dokazi izpodbili zaključke sodišča o izvoru zaseženega denarja ter zato zahteva ostane v tem pogledu na ravni nepreverljivosti. Ob tem pa je treba dodati, da ima sodba sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo o odvzemu (in ne zasegu) zneska 16.905,00 EUR dovolj določne, čeprav skope, razloge, navedene na strani 29 in 33 sodbe in je zato zahteva tudi v tem pogledu neutemeljena.

C.

7Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona niti kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, napada pa tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo in je bila zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

8Na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.