UPRS sodba I U 606/2013

I. Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije št. 60301-5/2013/3 z dne 13. 3. 2013 odpravi.

II. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo Fakulteti za ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dodelila koncesijo za redni študij po dodiplomskem visokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje in podiplomskem študijskem programu druge stopnje „Mediji in novinarstvo“, in sicer za največ 70 in ne manj kot 40 študentov v prvem letniku (1. točka izreka). Visokošolski zavod mora izvajati omenjeni študijski program tako, kot je predpisano za javne visokošolske zavode, in v skladu s sklenjeno pogodbo o koncesiji (2. točka). Z visokošolskim zavodom bo najkasneje do 31. 12. 2013 sklenjena koncesijska pogodba, financiran pa bo v skladu s predpisi o financiranju visokega šolstva (3. točka). Koncesija se dodeli postopoma od študijskega leta 2014/2015 naprej za najmanj toliko časa, kolikor traja študij najmanj ene vpisne generacije (4. točka). Vlada Republike Slovenije lahko odvzame koncesijo: pri prvi naslednji vpisni generaciji študentov, če je vpis v prvi ali drugi letnik posamezne generacije manjši od 20 študentov, ali če koncesionar ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti, za katero je bil ustanovljen, ali če z izvajanjem koncesije krši zakone in druge predpise ter ravna v nasprotju z obveznosti iz sklenjene koncesijske pogodbe (5. točka). Odločeno je bilo še, da stroški v tem postopku niso nastali (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v postopku razpisa za dodelitev koncesij v visokem šolstvu za izvajanje študijskih programov prve in druge stopnje (Uradni list RS, št. 18/13, v nadaljevanju razpis). Omenjeni razpis je bil objavljen na podlagi sklepa vlade z dne 28. 2. 2013. Ker je Fakulteta za … izpolnjevala vse pogoje razpisa za dodelitev koncesije za izvajanje študijskih programov prve in druge stopnje na študijskem področju „31 – družbene vede“, ji je bila dodeljena koncesija za študijski programa prve in druge stopnje „Mediji in novinarstvo“ z začetkom v študijskem letu 2014/2015.

Državno pravobranilstvo, ki vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa, navaja, da je bil v konkretnem primeru med drugim kršen 115. člen v zvezi s prvim odstavkom 116. člena Ustave RS. Razpis za podelitev koncesij je bil namreč objavljen na podlagi sklepa vlade, ki ga je sprejela 28. 2. 2013, čeprav ji je bila dan pred tem izglasovana konstruktivna nezaupnica. Ker ni šlo za odločitev, ki bi bila nujna za normalno delovanje države, in tovrstnega posega v obstoječe stanje ni terjala neka nujna oziroma izredna potreba države, niti ni šlo za primer, ko bi toženka z izdajo izpodbijane odločbe do konca izpeljala že prej začeti postopek, meni, da v tem primeru ni šlo za opravljanje tekočih poslov. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 280/2009, na 40. člen Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) glede roka za objavo razpisa za vpis v dodiplomske in podiplomske študijske programe in na 7. člen Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu glede roka za posredovanje sklepa o objavi razpisa Univerzi v Ljubljani in ministrstvu, pristojnemu za visoko šolstvo.

Pri dodelitvi koncesije je bil kršen Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 in Zakon o javnih financah. Tožnik poudarja, da pomeni podeljena koncesija nastanek dodatnih stroškov za proračun, kar izhaja iz Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov. Zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev za študijsko dejavnost bo s podeljeno koncesijo poseženo tudi v kakovost izvajanja javne službe, za katero so ustanovljeni javni visokošolski zavodi. Ti ponujajo vse študijske programe, za katere je bila podeljena koncesija, pri čemer našteva članice vseh treh javnih univerz, ki že izvajajo študijske programe s področja 31.

V postopku bi morale biti smiselno upoštevane določbe Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije. Tako bi moral biti obvezni del razpisne dokumentacije vzorec koncesijske pogodbe (tretji odstavek 220. člena). Poleg tega pri pripravi razpisa ni bilo upoštevano mnenje Računskega sodišča RS (revizijsko poročilo št. 12111-4/2008/29 z dne 10. 3. 2010), med drugim o pripravi načrta, ki bi vseboval merila ter kriterije za merjenje uspešnosti doseganja ciljev razpisanih koncesij.

Razpis je bil diskriminatoren. Na to kaže ne le časovni potek postopka (objava razpisa 1. 3., rok za oddajo vlog 8. 3.), ampak tudi razpisni pogoj, da bo koncesija za študijska programa prve in druge stopnje s področja 31, s poudarkom na vsebinah s področja medijev, dodeljena visokošolskemu zavodu, ki še nima nobene koncesije. Tak zavod je bila ob objavi razpisa le Fakulteta za ..., ki je bila posledično lahko edina, ki je sploh izpolnjevala razpisni pogoj za to študijsko področje. S tem je toženka, ne da bi v samem razpisu pojasnila in utemeljila razlog za razlikovanje med potencialnimi prijavitelji, omejila konkurenco. V vlogi z dne 17. 4. 2013 dodatno utemeljuje tožbene navedbe o diskriminatorni naravi razpisa. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožbi in njenim razlogom in tudi sama predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Poleg tega se sklicuje še na ugotovitve Odbora Državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo izraža svoje nestrinjanje z vloženo tožbo, ker meni, da tožeča stranka toži samo sebe. Navedeno naj bi potrjevale tudi navedbe Vlade v odgovoru na tožbo. Postopanje vlade kot organa pri poizkusu izpodbijanja upravnih aktov istega organa, naj bi bilo med drugim tudi nezakonito (četrti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in neustavno. Trditev, da je Državno pravobranilstvo drug organ pa naj bi bilo sprenevedanje. Poudarja, da mora Vlada RS postopati po tretjem odstavku 18. člena ZUS-1 in navaja, da je Vlada s sklepom z dne 11. 4. 2013 izdala zgolj zahtevo in ne pooblastila državnemu pravobranilstvu za vložitev tožbe. Zato meni, da tožnik tožbe ne more vložiti kot organ. V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2013 se sklicuje še na 3. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj meni, da poskušata tožnik in toženka doseči nekaj, česar po materialnem pravu ne moreta, in da naj bi zato šlo za zlorabo sodnega postopka.

Prizadeta stranka ugovarja tudi tožbenemu razlogovanju, da sta bila v primeru obravnavanega javnega razpisa kršena 115. in 116. člen Ustave. Šlo naj bi za ustavnopravno pravilen in zakonit postopek javnega razpisa za podelitev koncesije, zato naj bi bila tudi izpodbijana odločba zakonita. Pri izvedbi javnega razpisa za dodelitev koncesij naj bi šlo za izpeljavo že začetega postopka v smislu „tekočih poslov“. Neizdaja izpodbijane odločbe bi po mnenju prizadete stranke kršila njene pravice, ki jih utemeljeno pričakuje zmagovalec javnega razpisa. Objava javnih razpisov naj bi tudi sicer ne pomenila izrednih poslov. V zvezi s tem se sklicuje tudi na druge javne razpise, objavljene v Uradnem listu RS, št. 18/13. Ugotovitev o nezakonitosti odločb, ki naj bi izhajala iz sklepa Vlade z dne 11. 4. 2013, naj ne bi bila obrazložena, Vlada pa tega sklepa tudi ni poslala strankam z interesom. Dodelitev koncesij naj bi bila naložba v znanje, ki je edini ukrep za izhod iz recesije in krize. Meni, da toženka ni kršila Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2013 in 2014 ter Zakona o javnih financah in tožbene navedbe v tej smeri zavrača kot posplošene, tožnica pa naj bi jih uveljavljala za ohranjanje monopola javnih univerz. Tožbeno sklicevanje na mnenje Računskega sodišča naj bi bilo nerazumno, ker se to mnenje ne nanaša na obravnavani razpis. Ker naj bi izkazala tako dejanski kot pravni interes za pridobitev koncesije, izpostavlja tudi pravico do odškodnine iz 26. člena Ustave. V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2013 zavrača tudi sklicevanje toženke na mnenje Odbora Državnega zbora, saj da gre za politično oblikovan organ, ki ni pristojen razlagati Ustave.

Izpostavlja vprašanje upravnega akta, ki se izpodbija, saj meni, da tožnica tožbene navedbe neutemeljeno širi na razpis in pogoje razpisa, ki pa da ne morejo biti predmet sodne presoje. Sodišču predlaga, naj tožbo bodisi zavrže bodisi zavrne in priglaša stroške, katerih plačilo naj sodišče naloži tožniku.

Tožba je utemeljena.

Glede na ugovore prizadete stranke o neizpolnjevanju procesnih predpostavk za tožbo sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa, za kar ima pooblastilo v prvem odstavku 18. člena ZUS-1. Zmotno je torej stališče prizadete stranke, da Državno pravobranilstvo ne bi smelo izpodbijati odločitev Vlade. Da vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa, torej kot tožeča stranka, in ne kot pooblaščenec ali zastopnik Vlade, je Državno pravobranilstvo jasno in nedvoumno navedlo že pri navajanju strank tega spora. Poleg tega tožena stranka ni Vlada, temveč Republika Slovenija (peti odstavek 17. člena ZUS-1), sodišče pa je vezano na opredelitev strank v tožbi in ne more samo spreminjati teh navedb. Zato kljub sklepu Vlade št. 02003-13/2013/3, s katerim ta ugotavlja nezakonitost odločb o dodelitvi koncesije in od Državnega pravobranilstva zahteva, da vloži tožbo, tožbe ni vložila Vlada, tj. organ, ki je odločal v končanem postopku, temveč državno pravobranilstvo, ki je samostojen državni organ (prvi odstavek 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) in ki ima v upravnem sporu položaj zastopnika javnega interesa tudi če tega Vlada od njega ne zahteva (prvi odstavek 18. člena ZUS-1). To pomeni, da so neupoštevni vsi ugovori prizadete stranke v smeri, da toženka toži samo sebe, in da je neutemeljen tudi ugovor o kršitvi četrtega odstavka 17. člena ZUS-1, ki organu, ki je odločal v končanem postopku, onemogoča izpodbijanje te odločitve v upravnem sporu.

Nadalje je zmotno tudi mnenje, da gre za nezakonito razpolaganje strank, ki ga sodišče v skladu s 3. členom ZPP ne bi smelo dovoliti. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 273. člena predvideva spremembo ali odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom. Na podlagi tega izrednega pravnega sredstva lahko organ svojo odločbo odpravi ali spremeni iz razlogov, zaradi katerih bi jo lahko odpravilo sodišče, vendar le, če s tem ne bi kršil pravic koga drugega. Kot prizadeta stranka sama navaja v odgovoru na tožbo, bi odprava izpodbijane določbe posegla v njene pravice, zato mora tudi Vlada odločitev prepustiti sodišču.

Iz drugih navedb prizadete stranke je razvidno, da ugovore v zvezi z aktivno legitimacijo opira na besedilo 18. člena ZUS-1, kot je veljalo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 62/10 – ZUS-1A). Ker te določbe niso veljale v času izdaje izpodbijane odločbe, se tudi sodišče do navedb, s katerimi prizadeta stranka utemeljuje njihovo kršitev, ne opredeljuje.

Ker predmet tega upravnega spora ni zakonitost sklepa Vlade z dne 11. 4. 2013, so neupoštevni tudi ugovori prizadete stranke glede neobrazloženosti in neutemeljenosti tega sklepa.

Predmet tega upravnega spora je odločba o dodelitvi koncesije za izvajanje dodiplomskega strokovnega študijskega programa prve stopnje in podiplomskega študijskega programa druge stopnje „Mediji in novinarstvo“ št. 60301-5/2013/3 z dne 13. 3. 2013, ki je bila izdana na podlagi javnega razpisa. Sodišče ugotavlja, da je bil obravnavani razpis objavljen v uredbenem delu Uradnega lista RS, št. 18/13. Javni razpisi se v skladu z drugim odstavkom 21. člena v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Uredbe o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 20/10) ne objavljajo v uredbenem ampak v razglasnem delu. Na ta način so bili med drugim objavljeni javni razpisi za podelitev koncesij v visokem šolstvu v Uradnem listu RS, št. 122/06 in št. 4/07. V uredbenem delu se objavljajo le predpisi in drugi akti vlade (prvi odstavek 21. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena navedene uredbe).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je vlada 28. 2. 2013 sprejela sklep o sprejemu razpisa za dodelitev koncesij in o njegovi objavi v Uradnem listu RS (1. točka izreka sklepa). V uvodu objavljenega razpisa je kot podlaga za objavo poleg prvega odstavka 47. člena ZVis naveden tudi 21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS), kar pomeni, da je bil podlaga za objavo tudi sklep vlade. Omenjeni člen ZVRS namreč določa le, kateri so pravni akti vlade (uredba, odlok, poslovnik, sklep, odločba). Ker pa v uredbenem delu ni bil objavljen sklep, ampak javni razpis z vsemi pogoji in roki za njegovo izvedbo, taka objava pomeni kršitev določb navedene uredbe.

Po prvem odstavku 47. člena ZVis se koncesija za opravljanja javne službe v visokem šolstvu dodeli z odločbo Vlade RS na podlagi javnega razpisa. V zadevi je sporno, ali je vlada z odločitvijo, da razpiše koncesije v visokem šolstvu, na podlagi česar je bil objavljen obravnavani razpis, prekoračila okvir opravljanja tekočih poslov in s tem svojo pristojnost, zaradi česar je posledično nezakonita tudi izpodbijana odločba.

V zadevi ni sporno, da je bila tedanji vladi 27. 2. 2013 izglasovana konstruktivna nezaupnica, 28. 2. 2013 pa je sprejela sklep o razpisu in o njegovi objavi. Izglasovana nezaupnica pomeni, da je izvoljen nov predsednik vlade, s čimer je dotedanji predsednik vlade razrešen, kljub temu pa je dolžan skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove vlade (prvi odstavek 116. člena Ustave RS). Iz navedene določbe Ustave izhaja, da vlada, ki ji je izglasovana nezaupnica, ne opravlja več vseh poslov, ampak le tekoče, torej tiste, ki so potrebni za kontinuirano delovanje sistema države. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ip 280/2009 navedlo, da je pojem „tekoči posli“ nedoločen ustavnopravni pojem, ki ga je treba razumeti tako, da v tem času vlada (oziroma minister) sprejema samo nujne odločitve, ne začenja pa večjih in pomembnejših dejavnosti na novo, ne sprejema dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebne za delovanje države, in ga je treba razlagati odvisno od relevantnih okoliščin posameznega primera.

Iz obravnavanega razpisa tako izhaja, da je bila koncesija za izvajanje rednega študija po dodiplomskem visokošolskem strokovnem študijskem programu in podiplomskem študijskem programu druge stopnje na študijskem področju 31 – družbene vede, s poudarkom na vsebinah s področja medijev, razpisana od študijskega leta 2014/2015 naprej (I. točka razpisa), sklenitev koncesijske pogodbe pa je bila predvidena do 31. 12. 2013 (VII. točka). V zvezi s presojo nujnosti odločitve, da se kljub izglasovani nezaupnici marca 2013 razpiše koncesija z manj kot sedemdnevnim rokom za prijavo (do 8. 3. do 12.00 ure – V. točka razpisa) in to za izvajanje študija od oktobra 2014 naprej, je treba upoštevati tudi roke, ki zavezujejo visokošolski zavod pri razpisu študijskega programa. Tako se v skladu z drugim in s tretjim odstavkom 40. člena ZVis razpis za vpis v dodiplomske študijske programe objavi najmanj šest mesecev pred začetkom študijskega leta, razpis za podiplomske študijske programe pa najmanj štiri mesece pred začetkom študijskega leta. V konkretnem primeru bi to pomenilo najkasneje konec marca 2014 (za dodiplomski študijski program) oziroma konec maja 2014 (za podiplomske študijski program), upoštevaje, da se študijsko leto začne 1. oktobra in traja do 30. septembra (prvi odstavek 37. člena ZVis).

Pred tem si mora po petem odstavku 40. člena ZVis visokošolski zavod (torej tudi koncesionirani visokošolski zavod) pridobiti še soglasje Vlade RS o vsebini razpisa. Tudi Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu določa, da si mora javni in koncesionirani visokošolski zavod k vsebini razpisa pred njegovo objavo pridobiti soglasje vlade (drugi odstavek 7. člena). Ti zavodi morajo poslati sklep o razpisu za vpis za dodiplomske študijske programe ministrstvu, pristojnemu za visoko šolstvo, najpozneje do 1. decembra za prihodnje študijsko leto, za podiplomske pa najpozneje do 1. aprila za prihodnje študijsko leto (tretji odstavek istega člena). V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala prizadeta stranka sklep o razpisu za vpis v dodiplomski študijski program „Mediji in novinarstvo“ za študijsko leto 2014/2015 poslati pristojnemu ministrstvu do 1. 12. 2013, za vpis v podiplomski študijski program pa najpozneje do 1. 4. 2014.

Glede na navedene časovne okvire po presoji sodišča v obravnavanem primeru odločitev o razpisu, sprejeta 28. 2., in njegova objava 1. 3. 2013 nista pomenili opravljanja poslov, ki bi bili v tistem času nujni z vidika nemotenega delovanja visokošolskega sistema ne z vidika uporabnikov (študentov) ne z vidika izvajalca visokošolskega programa. Okoliščine, ki bi dajale morebitno podlago za drugačno razumevanje ravnanja razrešene vlade, iz predloženih upravnih spisov ne izhajajo, niti jih toženka v odgovoru ni navedla. Prizadeta stranka sicer trdi, da je bil razpis objavljen v smislu opravljanja tekočih poslov, vendar te trditve z navedbami v odgovoru na tožbo ne izkaže. Ker je Vlada s sklepom z dne 28. 2. 2013 sprejela odločitev o razpisu po izglasovani konstruktivni nezaupnici, tudi objava razpisa ne more soditi med dokončanje začetega postopka dodeljevanja koncesije.

Sklicevanje na druge javne razpise, objavljene v istem Uradnem listu, samo po sebi še ne utemeljuje ustavnosti in zakonitosti obravnavanega razpisa. Drugi razpisi namreč niso predmet tega preizkusa, poleg tega se tudi ne nanašajo na podeljevanje koncesij za financiranje javne službe v visokem šolstvu. Trditev, da se taki razpisi ponavadi objavljajo prvega v mesecu, je zgolj splošna, glede na opisane časovne okvire pa po mnenju sodišča tudi ni pravno odločilna.

Ker torej v obravnavanem primeru odločitev o obravnavanem razpisu in njegova objava nista sodila v okvir opravljanja tekočih poslov, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena Ustave RS, je v nasprotju z omenjeno določbo tudi izpodbijana odločba.

V zvezi z vprašanjem razpisa koncesije sodišče še dodaja, da iz 47. člena ZVis izhaja, da je ta namenjena opravljanju javne službe v visokem šolstvu. To pomeni, da se koncesija lahko razpiše in dodeli le za opravljanje take službe, zato je pogoj, da zakon določa, kaj je oz. kaj obsega javna služba v visokem šolstvu. ZVis je v 43. členu predvideval, da naj bi se javna služba v visokem šolstvu določila z nacionalnim programom visokega šolstva (NPVŠ), vendar je Ustavno sodišče z odločbo U-I-156/08-16 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 34/11) ta člen razveljavilo. Zavzelo je stališče, da se z opredelitvijo javne službe določajo tudi pravice in obveznosti izvajalcev (29. točka obrazložitve), da teh ni mogoče določiti z resolucijo, s katero se sprejme NPVŠ, saj gre za politični, deloma tudi strokovni akt (30. točka), in da mora zakon v skladu z načelom zakonitosti opredeliti javno službo v visokem šolstvu (32. točka).

Sodišče ugotavlja, da zakon še vedno ne določa omenjene javne službe. Državni zbor je sicer sprejel novo Resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (Uradni list RS, št. 41/11) in v njej (točka 2. 3 Financiranje) navedel, da „visokošolsko izobraževanje v Sloveniji opredeljujemo kot javno službo, ki predstavlja celotno delovanje visokošolskih institucij ne glede na vire financiranja“. Ker pa omenjeno ne odpravlja ugotovljene neustavnosti, sodišče meni, da je v tem pogledu obravnavani razpis nezakonit, saj ni imel podlage v ZVis oz. razpisana koncesija ni pomenila izvajanja njegovih določb.

Glede na navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo sodišče pojasnjuje še, da sodišče v upravnem sporu presoja ne le zakonitosti izpodbijane odločbe temveč tudi zakonitost javnega razpisa, ki je podlaga za njeno izdajo (tako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/99 z dne 16. 7. 1999). V upravnem sporu se sicer ne presoja primernosti ali ustreznosti posameznega merila iz javnega razpisa, predmet presoje pa je vsekakor lahko skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013).

V zadevi je sporen kriterij iz II. točke razpisa, kjer je navedeno, da bo koncesija za študijska programa prve in druge stopnje s področja 31, s poudarkom na vsebinah s področja medijev, dodeljena visokošolskemu zavodu, ki še nima dodeljene nobene koncesije.

Sodišče se strinja s tožbenim stališčem, da navedena okoliščina diskriminatorno izloča morebitne prijavitelje. Iz nje posredno izhaja, naj se na razpis za koncesijo za omenjeni študijski program prijavi le visokošolski zavod, ki še nima nobene koncesije, saj morebitni prijavitelji, ki izvajajo katerikoli drug študijski program, za katerega imajo koncesijo, ne bodo uspešni ne glede na to, da sicer izpolnjujejo pogoje iz točke II/1-5 razpisa (da so ustanovljeni v skladu z ZVis; da imajo po postopku, določenem z ZVis, sprejet študijski program, za katerega se koncesija razpisuje; da so vpisani v razvid visokošolskih zavodov pri ministrstvu, pristojnem za visoko šolstvo, in imajo v razvid vpisan tudi študijski program, za katerega želijo pridobiti koncesijo; da študij v študijskem letu 2012/2013 izvajajo tako, da so stroški na študenta primerljivi vrednosti sredstev na študenta, določeni po 16. členu Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov; da po sklenitvi koncesijske pogodbe za redni študij ne bodo zaračunavali šolnine).

Iz določb ZVis ni razvidno, da je podelitev koncesije za izvajanje študijskega programa mogoča le za en študijski program. Poleg tega je z istim razpisom za študijski program druge stopnje s področja 42 določen prav nasproten pogoj, po katerem naj bi bila koncesija za to študijsko področje lahko dodeljena le visokošolskemu zavodu, ki že ima dodeljeno koncesijo. Kot izhaja iz 16. člena ZVis, je eden od pogojev za opravljanje dejavnosti visokošolskega zavoda, da ima akreditiran študijski program. Tega akreditira pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (32. člen), s čimer študijski program postane javno veljaven (četrti odstavek istega člena). Študijski programi tako za prvo kot za drugo stopnjo (kot je to v obravnavanem primeru) pa so uvrščeni med programe za pridobitev izobrazbe (33. člen).

To pomeni, da obravnavani razpis pri določitvi omenjenega kriterija za izbiro koncesionarja ni imel podlage v zakonu, različno obravnavanje enakih položajev brez razumnega razloga pa hkrati pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Ker že navedeno zadošča za sklep, da je bil sporni razpis neustaven in nezakonit, zaradi česar je nezakonita tudi izpodbijana odločba, se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb in je tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijano odločbo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo odlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankami ni sporno.

Sodišče zadeve ni vrnilo v ponovni postopek, saj v obravnavanem primeru na podlagi nezakonitega razpisa ni mogoče izdati zakonite odločbe, za izdajo ugotovitvene sodbe iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, ki predvideva izdajo take sodbe, če je bil izpodbijani upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, pa v obravnavanem primeru pogoji niso izpolnjeni. Prizadeta stranka namreč ne navaja, da bi bila koncesijska pogodba na podlagi obravnavane odločbe že sklenjena, povračilo morebitne škode, ki jo je imela zaradi prijave na nezakonit in neustaven razpis, pa lahko uveljavlja z ustreznim civilnopravnim zahtevkom.

V primeru, kadar sodišče tožbi ugodi, ima pravico zahtevati povračilo stroškov le tožnik (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Upoštevaje navedeno, prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo.