UPRS sodba in sklep III U 383/2012

I. Tožba zoper II. točko izreka odločbe Upravne enote Izola št. 351-160/2009/G-12/53 z dne 21. 9. 2012 se zavrže.

II. V preostalem delu se tožbi ugodi, odločba Upravne enote Izola št. 351-160/2009/G-12/53 z dne 21. 9. 2012 se odpravi v I. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka investitorjem A.A., B.B. in C.C. (v tem upravnem sporu prizadetim strankam) dovolila legalizacijo kamnitega podpornega zidu na JV delu parc. št. 1333/2 k.o. ..., ki sega do meje s sosednjo parc. št. 1327/4 k.o. ... V II. izreka je zavrnila njihovo vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-21/2005/G-05/41 z dne 11. 7. 2005 za legalizacijo izdelane mansardne etaže (namesto galerije) s spremenjenimi in novimi okenskimi odprtinami. V III. točki je odločila, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so investitorji predložili nov geodetski posnetek, ki ga je izdelal D. d.o.o., Ilirska Bistrica, št. 83/2012, julij 2012. Na podlagi tega načrta je upravni organ ugotovil, da je obravnavani kamniti podporni zid v celoti zgrajen na JV delu zemljišča investitorjev parc. št. 1333/2 k.o. ..., in sicer vzdolž meje s sosednjo parc. št. 1327/4. Ker ne posega na sosednje zemljišče, soglasje lastnikov parc. št. 1327/4 k.o. ... ni potrebno. Upravni organ še navaja, da je omenjeno razvidno tudi iz geodetskega načrta, ki ga je izdelal M. s.p., št. 47-082/009, november 2009, ki so ga na ustni obravnavi 21. 12. 2009 predložili lastniki parc. št. 1327/4 k.o. ...

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v obrazložitvi med drugim navedel, da s tem, ko tožnica ni bila seznanjena z novim geodetskim posnetkom iz julija 2012, ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sama je na ustni obravnavi 21. 12. 2009 predložila na vpogled geodetski načrt z dne 3. 11. 2009, iz katerega je razvidno, da je podporni zid v celoti lociran na zemljišču investitorjev. V bistvu enak geodetski posnetek izhaja tudi iz novega geodetskega načrta št. 83/2012 izdelovalca D. To pomeni, da je bilo v novem geodetskem načrtu zgolj potrjeno stanje oziroma lokacija podpornega zidu, kot ga je posredovala tožnica na omenjeni ustni obravnavi.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ kršil prvi odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj njenemu pooblaščencu ni vročil izpodbijane odločbe. Prav tako ji ni bil dostavljen nov geodetski posnetek, ki ga je izdelala družba D. d.o.o., ugotovitev, da je podporni zid v celoti zgrajen na zemljišču investitorjev, kar naj bi bilo razvidno iz geodetskega načrta, ki ga je izdelal M. s.p., november 2009, pa ni pravilna. Zgrajeni zid se namreč nahaja znotraj njenega zemljišča za približno 0,2 m. Meni, da bi morala biti seznanjena z meritvami, ki naj bi jih opravila družba D. d.o.o. Ker ni bila, gre za nezakonito enostransko določitev meje s strani geodeta in kršitev načela zaslišanja stranke. Sklicuje se na tretji odstavek 4. člena Pravilnika o geodetskem načrtu in meni, da bi se morala toženka opredeliti do njegove natančnosti. Ker tega ni storila, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede tega, ali obravnavana gradnja posega v njeno zemljišče. Ker je bilo v konkretni zadevi že ugotovljeno, da sporni zid sega na njeno parcelo, bi jo bilo treba urediti v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin. Tako bi morala biti meja urejena v postopku ureditve meje z opravljeno mejno obravnavo. Ker torej zid sega na sosednje zemljišče, bi morali investitorji predložiti soglasje lastnikov sosednje nepremičnine za gradnjo.

Opozarja še, da bi moral biti podporni zid v skladu z 12. členom Odloka o ureditvenem načrtu Korte, ker nima soglasja solastnikov sosednje parcele, odmaknjen od parcelne meje najmanj 4 m. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitorji kot prizadete stranke v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navajajo, da je bila tožnici kontradiktornost v celoti omogočena ne glede na to, ali je bila odločba vročena njej ali njenemu pooblaščencu. Ker napačne vročitve v pritožbi ni grajala, je sedaj prekludirana. Ponavljajo razloge, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, in poudarjajo, da je bila dejanska lokacija podpornega zidu v novem geodetskem načrtu zgolj potrjena. Zato ne držijo navedbe glede kršitve načela kontradiktornosti, prav tako ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj so bile v postopku predložene listine, ki dokazujejo identično dejansko stanje kot novi geodetski načrt. Opozarjajo še, da je bil podporni zid zgrajen z izključnim namenom, da zadržujejo teren, ki bi ga sicer odnašalo s parc. št. 1327/4 na parc. št. 1333/2 k.o. ..., ter na cesto. Gradnja spornega zidu je bila torej nujna in so bili vanjo prisiljeni zaradi zavarovanja svoje nepremičnine. Predlagajo, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka

Tožba zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnice. O zakonitosti drugih aktov odloča le, če tako določa zakon.

Tožnica izpodbija celotno odločbo prvostopenjskega organa, izdano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja omenjenim investitorjem, torej tudi v zavrnilnem delu, in predlaga njeno odpravo. To pomeni, da je izpodbojna tožba vložena zoper del odločbe, s katerim investitorji niso pridobili nikakršne pravice. S tako odločitvijo pa posledično ni moglo biti poseženo v tožničino lastninsko pravico, ki jo ima na zemljišču parc. št. 1327/4 k.o. ... in ki jo je varovala v postopku kot stranska udeleženka.

Ker tožnica za izpodbijanje zavrnilnega dela odločbe nima pravnega interesa, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

V preostalem delu je tožba utemeljena.

V prvem odstavku 12. člena Odloka o ureditvenem načrtu Korte (Uradne objave, št. 12/95 in naslednji) je določeno, da morajo biti nove stanovanjske in druge stavbe odmaknjene od parcelne meje najmanj 4 m, odmik med objekti je praviloma 8 m, razen v primeru dvojčkov in gradnje v nizu in kadar se lastniki dogovorijo za drugačne odmike. Za manjše razdalje si mora investitor pridobiti pisna soglasja prizadetih sosedov. Enako velja za prizidke in adaptacije.

Iz navedene določbe izhaja, da se zahtevani 4-metrski odmik nanaša na stavbe, to je na objekte z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti (1.1. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), oziroma na prizidke in adaptacije. Navedene določbe zato ni mogoče širiti na druge objekte, tako tudi ne na obravnavani podporni zid. Tožbeno stališče, da bi morala tožnica dati soglasje k manjšemu odmiku podpornega zidu, zato ni utemeljeno.

V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki pred izdajo odločbo dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno – navedeno izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov –, da je upravni organ investitorje pozval, naj predložijo soglasje lastnikov sosednje nepremičnine. Iz geodetskega načrta št. VBS1509-1/2009, september 2009, ki ga je izdelal V. d.o.o. iz Portoroža in ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, je namreč izhajalo, da je podporni zid zgrajen na (po) parcelni meji. V nadaljevanju postopka so investitorji namesto soglasja predložili nov geodetski načrt št. 83/2012, julij 2012, izdelovalca D. d.o.o. Nanj je upravni organ oprl ugotovitev, da oporni zid leži na zemljišču investitorjev, zato v tem pogledu ni ovire za izdajo gradbenega dovoljenja, saj soglasje lastnikov sosednje nepremičnine ni potrebno.

Sodišče meni, da je upravni organ s tem, ko tožnice ni seznanil s spremenjenimi okoliščinami zadeve (lega opornega zidu vzdolž meje in ne na njej) ter z listino, ki je to potrjevala, kršil omenjeno načelo. S tem ji je bila onemogočena obravnava pravno pomembnih dejstev in komentiranje novega geodetskega načrta. Če bi organ ravnal drugače, bi tožnico lahko tudi opozoril, da enako stanje glede opornega zidu izhaja iz geodetskega načrta, ki ga je predložila na ustni obravnavi, ne more pa na podlagi take svoje ugotovitve tožnici odreči seznanitev in možnost izjavljanja glede novega geodetskega načrta, saj ne gre za isti načrt. Pri tem sodišče dodaja, da je tudi iz zapisnika ustne obravnave z ogledom z dne 21. 12. 2009, razvidno, da sta se geodetska načrta – tisti, ki so ga predložili lastniki sosednjega zemljišča, in načrt, ki je bil vpet v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) –, primerjala le glede lege stavbe, ne pa tudi glede lege oz. odmikov opornega zidu. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršil pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Poleg navedenega pa sodišče še dodaja, da bi se moralo dejstvo, ko so investitorji z novim geodetskim načrtom nadomestili prej predloženega, odraziti tudi v I. točki izreka izpodbijane odločbe, ne pa da je organ dovolil gradnjo na podlagi PGD, katerega sestavni del je (ostal) prvotni geodetski načrt. Sodišče se pri tem ne spušča v vprašanje, ali gre morebiti za gradnjo nezahtevnega objekta, kjer PGD ni zahtevan (74.a člen ZGO-1).

V skladu s četrtim odstavkom 5. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08) so sestavni del projekta tudi elaborati, med njimi geodetski načrt. Po tretjem odstavku 6. člena se v vodilni mapi navedejo tudi lokacijski podatki, to je opisi in/ali grafični prikazi, s katerimi se prikazujejo podatki, ki se med drugim nanašajo na lego objekta na zemljišču in njegove odmike; grafični prikazi PGD se izdelajo na geodetskem načrtu.

Navedeno pomeni, da bi moral biti nov geodetski načrt, ki so ga investitorji predložili 22. 8. 2012, obravnavan kot popravek in s tem sestavni del PGD, prav tako pa bi se moralo navedeno odraziti tudi v ostalih grafičnih prikazih v projektu. Iz PGD, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, namreč izhaja, da so bili njegov sestavni del tudi elaborati, med njimi omenjeni geodetski načrt iz septembra 2009. Navedeno potrjuje tudi poziv upravnega organa z dne 30. 12. 2009, v katerem je investitorje pozval na predložitev soglasja lastnikov sosednjega zemljišča v zvezi z legalizacijo podpornega zidu, ki je zgrajen po parcelni meji, kar da je navedeno v načrtu arhitekture in razvidno iz geodetskega načrta.

Zato je nepravilen izrek I. točke izpodbijane odločbe, ko je upravni organ kot sestavni del gradbenega dovoljenja za gradnjo kamnitega podpornega zidu navedel le vodilno mapo (vključno s popravkom št. 1 iz decembra 2009) in načrt arhitekture (vključno s popravkom št. 2 iz januarja 2009), saj je s tem dovolil gradnjo, ki temelji na prikazu v skladu z geodetskim načrtom iz septembra 2009 in za katerega je organ ugotovil, da izkazuje gradnjo na sami meji. To pa tudi pomeni, da izrek ni v skladu z obrazložitvijo, ki se sklicuje na geodetski načrt, iz katerega izhaja lega spornega opornega zidu izključno na zemljišču investitorjev, to je vzdolž meje in ne na njej.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba glede opornega zidu utemeljena, je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo v delu, razvidnem iz II. točke izreka sodbe, in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek.

K III. točki izreka

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnica s tožbo uspela le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspela v celoti, zato ji je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR, upoštevaje, da je bila zadeva rešena na seji, v postopku pa jo je zastopala odvetniška družba (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, navedeni znesek ustrezno poviša, in sicer v obravnavanem primeru za zahtevanih 20 %, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).