VSL sodba II Cp 1154/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138123/2011 z dne 23.9.2011 ter tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Tožnici je naložilo tudi plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 135,28 EUR (točka II. Izreka).

2Zoper sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Izpostavlja vprašanje dopustnosti toženkinega sklicevanja in predložitve (kot listine) neke druge nepravnomočne sodbe. Meni, da je vsaka listina v spisu (z izjemo procesnih zapisnikov) dokaz. Nadalje pojasnjuje, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno odpovedana, saj za njeno odpoved ni bilo zbrano zadostno število podpisov etažnih lastnikov. Predmetna pogodba je bila sklenjena za celotno sosesko in je stopila v veljavo s podpisom etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico celotne soseske. Zato ne more biti odpovedana, v kolikor je odpoved podpisalo le toliko etažnih lastnikov, da to ustreza nekaj več kot polovici zgolj enega objekta. Iz SZ-1 in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb izhaja, da se za odpoved pogodbe o upravljanju zahteva več kot polovica solastniških deležev predmeta upravljanja, tj. v konkretnem primeru celotne soseske B., saj je soseska funkcionalna celota. Ker pogodba o upravljanju ni bila odpovedana z zahtevano večino, tudi odpovedni rok ni začel teči in do odpovedi zato ni prišlo, tožnica pa tako ima veljavno materialno podlago za sodno izterjavo neplačanih stroškov upravljanja. Posledično tudi pogodba z novim upravnikom U. ni mogla stopiti v veljavo in vpis novega upravnika v register tako ni veljaven. V primeru vhoda D. 186 in 188 ne gre za samostojno stavbo, ampak sta vhoda del širšega obsega objekta. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da ni podala zadostnih trditev glede obstoja še ene etaže z naslovom D. 190, ki se nahaja pod navedenima vhodoma. Prav zaradi tega je predlagala dokaz z ogledom, z neizvedbo katerega je sodišče kršilo njene dokazne pravice (te kršitve pa ni mogoče utemeljiti z argumentom, da ni podala ustrezne oz. zadostne trditvene podlage). Vsi konkretni zneski se nanašajo na obdobje pred dokončnostjo odločitve v upravnem postopku, zaradi česar je stališče sodišča, da tožnica ni upravičena do povračila iz kakšnega drugega naslova oz. neupravičene obogatitve, absurdno.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6Glede zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana s tem, ker je sodišče prve stopnje toženki na naroku za glavno obravnavo dopustilo v spis kot dokaz vložiti sodbi (zaradi česar naj bi bilo po mnenju pritožnice kršeno pravilo o prekluziji), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se prekluzija nanaša zgolj na navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne pa tudi na pravna naziranja strank v postopku (2) (za kar pri predložitvi sodne prakse v spis s strani pravdnih strank v konkretnem primeru gre). Tudi sicer tožnica z navajanjem kršitve pravila o prekluziji uveljavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa v konkretnem primeru (ker gre za spor majhne vrednosti) ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Enako pa po oceni pritožbenega sodišča velja tudi glede pritožbenega očitka, da sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom. Tudi s to pritožbeno navedbo tožnica uveljavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka in gre prav tako za nedovoljeno pritožbeno navedbo v smislu 458. člena ZPP (3).

7Glede pritožbenih navedb o neveljavnosti odpovedi pogodbe o upravljanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica (v pritožbi) zgolj vztraja pri trditvah, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji in z njimi prav v ničemer ne vzbudi dvoma v pravilnost odločitve (oziroma prepričljivost razlogov) sodišča prve stopnje. Stavba na naslovu D. 186 in 188 je, kot izhaja tako iz katastrskih podatkov kot tudi upravnih odločb, ki se nahajajo v spisu (priloge A2 in A3), samostojna večstanovanjska stavba (4). Čeprav je bila pogodba o upravljanju za vse večstanovanjske stavbe v soseski B. sklenjena kot ena pogodba, pa, kakor to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (v zvezi s čimer se opira na relevantno sodno prakso (5)), soseska ne more predstavljati ustreznega okvirja za ugotavljanje večinskega soglasja etažnih lastnikov. Veljavnost sklenitve pogodbe se vselej presoja za vsako posamično večstanovanjsko stavbo posebej in jo lahko vsaka posamična enota (to je samostojna večstanovanjska stavba) ob zadostni večini (tj. z večino glasov etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe) tudi veljavno odpove. Taka večina pa je bila v konkretnem primeru za stavbo D. 186 in 188 dosežena (6), zaradi česar je bila pogodba o upravljanju tudi veljavno odpovedana.

8V zvezi s pritožbenim očitkom, da se vsi vtoževani zneski nanašajo na obdobje pred vpisom novega upravnika (tj. družbe U) v register Javnega Stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, pa velja poudariti, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da pogodba o upravljanju večstanovanjske stavbe preneha s potekom odpovednega roka (s tem funkcijo nastopi nov upravnik) in da je vpis v register upravnikov večstanovanjskih stavb zgolj deklaratoren, pravilen (7). Posledično z dnem 29.12.2010 tožnica ni bila več upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu D. 186 in 188 ter zato tudi ni bila upravičena izdajati račune za stroške upravljanja. Tožnica je bila s strani novega upravnika in posameznih etažnih lastnikov tudi izrecno pozvana na predajo poslov upravljanja predmetne večstanovanjske stavbe (8) in se (ker je zato lahko vedela, da ni več dolžna poravnavati račune dobaviteljem, ki so zagotavljali storitve etažnim lastnikom) ne more (9) sklicevati na določbe o neupravičeni obogatitvi.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

10O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.

(2) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 121/2006 z dne 12.6.2008. Glej pa tudi VSL II Cp 2534/2008 z dne 22.10.2008 in A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 286. členu ZPP.

(3) Pri čemer je stališče sodišča prve stopnje, da predlog in izvedba dokaza ne moreta sanirati odsotnosti ustrezne trditvene podlage, povsem pravilno (kar enako velja za zaključek, da tožnica glede navedb o etaži s hišno št. D. 190 ni zagotovila zadostne/ustrezne trditvene podlage).

(4) Glej tretji odstavek 2. člena in 3. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS. št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami; SZ-1).

(5) Glej zlasti: VSL I Cpg 472/2011 in VSL II Cp 952/2011

(6) Česar tožnica v postopku na prvi stopnji tudi ni prerekala.

(7) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi X Ips 80/2011 z dne 30.8.2012.

(8) Tudi tega tožnica v postopku ni prerekala.

(9) V skladu z načelom volenti non fit iniuria.