VSRS Sklep II DoR 305/2013

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.017,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo odškodnine zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker naj bi bili pogoji za izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine tožnici izpolnjeni že 7. 12. 2006 (ko je bil pravnomočen sklep o domiku nepremičnine tožnici in je ta že plačala celotno kupnino) oziroma najkasneje 8. 5. 2007 (ko je bil pravnomočen sklep o ustavitvi pravdnega postopka zaradi nedopustnosti izvršbe, ki se je vodil pod opr. št. I P 19/2007), izdan pa je bil šele 5. 10. 2009, pravnomočen pa postal 13. 1. 2010. Štelo je, da je v zadevi treba uporabiti Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), in presodilo, da predpostavke iz 15. člena tega zakona niso izpolnjene.

2Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo (10.000,00 EUR z obrestmi) in za materialno škodo iz naslova stroškov obnove stanovanja (8.000,00 EUR z obrestmi) ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje; v preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova uporabnine v znesku 13.200,00 EUR z obrestmi in iz naslova stroškov v znesku 2.817,28 EUR). Navaja, da tožničin tožbeni zahtevek temelji na 26. členu Ustave RS, zaradi česar ne pridejo v poštev določbe ZVPSBNO o uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v sporu majhne vrednosti. Ker je sodišče prve stopnje ključno vprašanje (protipravnost ravnanja) obravnavalo tudi z vidika splošnih načel odškodninskega prava in ker je s tem v zvezi posamezne dele tožbenega zahtevka obravnavalo mimo določb o sporu majhne vrednosti, ta kršitev sama zase ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede nerazveljavljenega dela prvostopenjske sodbe sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tožnica tožbeni zahtevek uveljavljala kot uporabnino in ne kot izgubljeni dobiček. Ob obstoju dejanskih okoliščin (ki v tem primeru niso izpolnjene) bi uporabnino lahko uveljavljala kot lastnica stanovanja, kar je postala šele na podlagi sklepa o izročitvi. Ker najemno razmerje s prodajo stanovanja ni prenehalo (prvi odstavek 175. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ker izvršilno sodišče v danih okoliščinah ni bilo dolžno v pogojih prodaje navajati, da stanovanje zaseda najemnik (184. člen ZIZ) in ker je v sklepu o izročitvi lahko odločilo le o izselitvi dolžnika (drugi odstavek 192. člena ZIZ), bi tožnica v primeru takojšnje izdaje sklepa o izročitvi vstopila v položaj najemodajalca in od najemnice lahko uveljavljala le neprofitno najemnino. Kot izgubljeni dobiček bi zato lahko uveljavljala le mesečni znesek v višini neprofitne najemnine (za obdobje do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine – po izročitvi bi lahko zahtevala plačevanje neprofitne najemnine neposredno od najemnice), vendar svojega zahtevka ni uveljavljala na ta način. Ob odsotnosti drugačne trditvene podlage je sodišče pravilno zavrnilo ta del zahtevka. Glede preostalega nerazveljavljenega dela sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede vtoževanih stroškov sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi morala tožnica stroške drugih sodnih postopkov uveljavljati v postopkih, v katerih so nastali, zahtevka za povračilo stroškov posojila pa sploh ni postavila.

3Tožnica predlaga dopustitev revizije glede naslednjih materialnopravnih vprašanj: (1) ali je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova uporabnine v znesku 13.200,00 EUR in iz naslova stroškov v znesku 2.817,28 EUR ob uporabi 175., 184. in 192. člena ZIZ pravilna oziroma ali je za utemeljitev omenjenega dela tožbenega zahtevka relevantna tudi presoja vprašanja, ali v okvir besedne zveze „drugi podatki“ sodi tudi obstoječe najemno ali zakupno razmerje oziroma ali je izvršilno sodišče, upoštevaje določilo 184. člena ZIZ, dolžno v pogojih za prodajo navesti, da stanovanje zaseda najemnik; (2) ali je ob analogni uporabi izpostavljenih zakonskih določil ZIZ izvršilno sodišče pristojno odločati tudi o izselitvi najemnika (zakupnika) ali zgolj o izselitvi dolžnika. Navaja tudi, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja, v zvezi s čimer predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 253. in drugim odstavkom 289. člena ZPP, absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 4., 5. in 287. členom ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS ravnanje sodišča, ki kljub izrecnemu predlogu stranke ne izvede dokaza z zaslišanjem predlaganih prič oziroma s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, svoje odločitve, zakaj je tako ravnalo, pa ustrezno ne obrazloži.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).