VSC sodba Cp 7/2013

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 10. 2012 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval ugotovitev, da je prvo toženec (...)do celote imetnik lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom (...) k.o. (...)z vknjiženo lastninsko pravico v deležu 1/1 na (...) - drugo toženko, ter da se na podlagi te pravnomočne sodbe pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica do celote (1/1) na (…). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še naložilo, da je dolžna drugo toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.232,00 EUR. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi je navajala, da v primeru tožb po petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pravniki niso enotni glede pasivne legitimacije strank že v kolikor se ta nanaša na samega dolžnika in zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Opozarja na članek sodnika, objavljen v reviji Pravna praksa leta 2008 ter opozarja, da tožba po petem odstavku 168. člena ZIZ upniku omogoča pridobitev listine, to je pravnomočne sodbe, ki po zemljiškoknjižnih predpisih tožniku – upniku omogoča vpis lastninske pravice na njegovega dolžnika, to je na prvo toženca. Sodišče prve stopnje je zmotno ob presojanju pasivne legitimiranosti povezalo pravni posel, s katerim je prvo toženec kupil nepremičnino od K. in A. in ki je predstavljal trditveno podlago tožbe, s pojmom ustrezne listine za vpis v zemljiško knjigo, saj tožnik ni predlagal vpisa lastninske pravice na podlagi te pogodbe. Zato meni, da je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na primer, ki obravnava vpis v zemljiško knjigo na podlagi verige veljavno sklenjenih pravnih poslov in zmoten zaključek, da bi morali v tem pravdnem postopku bili zajeti kot toženci vsi, ki so sodelovali v tej verigi in pravne posle podpisali in overili. Stališče sodišča prve stopnje o pomanjkljivi pasivni legitimaciji je tako zmotno, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določila ZPP. Obstaja pa tudi nasprotje v razlogovanju sodišča, ko ta na začetku obrazložitve izpostavlja stranke postopka in se sklicuje na zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, ki je predmet tožbe in na dolžnika kot nujna sospornika, čeprav ni nujno, da sta ta sploh v kakšnem materialnopravnem razmerju. Pritožnik tako meni, da je dokazal, da je prvi toženec sklenil veljavni pravni posel, s katerim je sporno nepremičnino kupil od (...)in (...), ni pa na podlagi te pogodbe vpisal svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ker ni želel, da se iz teh nepremičnin poplača tudi tožnik kot njegov upnik. Drugo toženka kot zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine je v stečajnem postopku (...)in (...)priznala izločitveno pravico in izločila stanovanje iz stečajne mase. Zato pa njuna lastninska pravica ne more biti sporna. Ta pogodba ni bila razveljavljena. Zmotno pa je stališče, da je pogodba nična. Sodišče je zmotno zaključilo, da je ta pogodba hipotekarna pogodba in da je glede na določbo člena 69 ZTLR nična. Tudi zahtevek v postopku (...), kjer je bila izdana zamudna sodba, s katero je bila ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe prvo toženca z (...) in (...), ne temelji na 69. členu ZTLR, ampak na kršitvah moralnih norm. Sicer pa se bo tožnik zoper to zamudno sodbo, ko bo odločeno o njegovi priglašeni stranski intervenciji, pritožil.

Prvi toženec je na pritožbene trditve tožnika odgovoril, da so te neutemeljene in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba po petem odstavku 168. člena ZIZ je tožba, katere samostojno pravno podlago predstavlja navedena določba ZIZ in ki izhaja iz pravil kot jih za izvršilni sodni postopek določa ta zakon. Tožba izhaja iz značilnosti in posebnosti izvršilnega postopka, kot ga ureja ZIZ, in ki se nanašajo na izvršbo na nepremičnine. Pomembne posebnosti tovrstnega postopka v zvezi s predmetno tožbo so, da je upnik tisti, ki predlaga in s tem določa predmete in sredstva izvršbe, s katerimi se bo doseglo poplačilo njegove terjatve do dolžnika (načelo dispozitivnosti – člen 2/1 ZIZ); da so lahko (predlagani) predmeti izvršbe le dolžnikove stvari in premoženje oziroma materialne pravice (prvi odstavek 32. člena ZIZ) in da so lahko predmeti izvršbe, kadar so to nepremičnine, le tiste nepremičnine, pri katerih je dolžnik v zemljiški knjigi vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Ključno za dovolitev izvršbe na nepremičnino (1) je, da je dolžnik vpisan v zemljiški knjigi kot (so)lastnik nepremičnine, na katero upnik predlaga izvršbo. Glede na določbo člena 168 ZIZ lahko upnik predlaga (vendar samo predlaga) izvršbo tudi na nepremičnino (2) pri kateri dolžnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot (so)lastnik. Vendar pa lahko sodišče v takšnem primeru izvršbo dovoli le, če je upnik ob predlaganju izvršbe na takšno nepremičnino izvršilnemu sodišču predloži tudi listino, ki je po pravilih zemljiškoknjižnega prava (določb člena 40/1 ZZK-1) primerna za vpis lastninske pravice pri tej nepremičnini na dolžnika oziroma, če je predložil dokazilo, da je s tožbo v pravdnem postopku zahteval vpis lastninske pravice pri tej nepremičnini na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ) in če je na podlagi predložene listine oziroma uspešnosti tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ v zemljiški knjigi vpis lastninske pravice na dolžnika bil tudi opravljen. Izvršilno sodišče do odločitve zemljiškoknjižnega sodišča (ki odloča o vpisu na podlagi po upniku predložene listine ali na podlagi predložene pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku na vpis lastninske pravice pri navedeni nepremičnini na dolžnika) počaka z odločitvijo o dovolitvi izvršbe in šele, če zemljiškoknjižno sodišče v zemljiškoknjižnem postopku dovoli vpis lastninske pravice na dolžnika, po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi takšnega vpisa dovoli izvršbo na te nepremičnine. Povezanost pravil ZZK-1 in izvršilnega postopka pri tovrstnih izvršbah je nujna posledica tega, da v izvršilnem postopku sodišče opravlja prodajo nepremičnin, v stvarnopravni ureditvi pravnega varstva prometa z nepremičninami pa imajo posebno vlogo (ki zagotavljajo takšno pravno varstvo), ravno zemljiška knjiga in pravila zemljiškoknjižnega prava. Tako je tudi oprava izvršilnih dejanj prilagojena in prepletena z zemljiškoknjižnimi pravili in vpisi v zemljiško knjigo, izvršilno dejanje zaznambe izvršbe pa se opravi po pravilih zemljiškoknjižnega prava in po zemljiškoknjižnem sodišču.

Upnik lahko v tožbi po petem odstavku 168. člena ZIZ zatrjuje in uveljavlja različno pravno podlago, na podlagi katere je dolžnik pridobil lastninsko pravico na konkretni nepremičnini in zaradi katere vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni odraz pravega lastninskega stanja te nepremičnine. Pri tem dejstvo, zakaj dolžnik ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo oziroma, ali do vpisa v zemljiški knjigi ni prišlo zaradi morebitnega dolžnikovega namena škodovanja upnikov (kot je to pomembno pri P. tožbi, to je tožbi po členu 255 in 256 OZ) ni pravno odločilno. Ker je zaradi posebnosti tovrstne izvršbe namen tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ tudi zagotoviti potreben vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na dolžnika, pa morajo za zagotovitev takšnega vpisa biti nujno upoštevna tudi pravila zemljiškoknjižnega prava in postopka, ki takšen vpis omogočajo. Tako zemljiškoknjižno načelo pravnega prednika (člen 9 ZZK-1) nujno nalaga, dą je ob dolžniku v tožbi zajet tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, saj se sicer takšen namen tožbe (to je zagotovitev vpisa lastninske pravice na dolžnika v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last tretjega) ne dosega. Torej sta dolžnik in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin pri tovrstnih tožbah enotna in nujna sospornika, o čemer se je sodna praksa že večkrat in enotno izrekla.(3) Med njima sicer mora v zvezi s samo nepremičnino obstajati neko razmerje, zaradi katerega ali na podlagi katerega zemljiškoknjižni lastnik ni tudi dejanski lastnik nepremičnine. V kolikor upnik kot tožnik zatrjuje, da je dolžnik postal dejanski lastnik nepremičnine na podlagi večkratnega zaporednega prenosa lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika na dolžnika, mora tožnik v tožbi kot toženo stranko zajeti tudi vse vmesne pridobitelje in prenašalce lastninske pravice. Zajeti mora torej vse zatrjevane sklenitelje pravnih poslov, s katerimi se je prenašala lastninska pravica na naslednjega in s čimer je vsak sklenitelj takšnega pravnega posla s prenosom na naslednjega izgubil svojo lastninsko pravico. Odločitev o tožbenem zahtevku je lahko enaka le za vse, zato pa so vsi ti nujni in enotni sosporniki.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi glede na to, da je že iz trditev tožnika, da je prvi toženec (kot tožnikov dolžnik) postal dejanski lastnik nepremičnine, v zvezi s katero uveljavlja v zemljiški knjigi vpis lastninske pravice nanj, na podlagi pravnega posla (kupoprodajne pogodbe), s katerim je pridobil lastninsko pravico od (...)in (...), ki sicer tudi nista v zemljiški knjigi vpisani kot lastnici te nepremičnine (tudi ti pa sta sicer lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobili od osebe, ki tudi ni zemljiškoknjižni lastnik, torej ne od drugega toženca), morala tožeča stranka na strani tožene stranke zajeti ob dolžniku in zemljiškoknjižnemu lastniku nepremičnine tudi vse sklenitelje vmesnih pravnih poslov, s katerimi se je prenašala lastninska pravica na dolžnika – prvotoženca, saj le vsi skupaj predstavljajo pravo toženo stranko takšne tožbe, s katero se ugotavlja imetništvo dejanske lastninske pravice na nepremičnini in je lahko odločitev enaka le za vse udeležene akterje prenosa, za katere pa (razen za dolžnika) odločitev sodišča pomeni tudi dejansko izgubo lastninske pravice, je pravilno. Ob pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko v tožbi kot toženo stranko ni zajel tudi vseh vmesnih skleniteljev pravnih poslov in prenašalcev lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika na prvo toženca kot dolžnika, ni tožil prave stranke, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika. Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšne odločitve so tako neutemeljeni.

Ker že zgornji razlogi potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke o zmotnosti ugotovitve in zaključkov sodišča prve stopnje o nedopustnosti pravnega posla, sklenjenega med prvo tožencem in (...)in (...), ne odgovarja.

Ob predstavljeni pravilnosti razlogovanja sodišča prve stopnje o potrebni zajetosti dolžnika, zemljiškoknjižnega lastnika in vmesnih skleniteljev pravnih poslov o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini, so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotij v razlogih, kdo so nujni in enotni sosporniki.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (člen 154 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): pa tudi za kasnejšo opravo izvršbe, ko se oprava izvršilnih dejanj prepleta z vpisi v zemljiško knjigo, izvršilno dejanje zaznambe izvršbe pa celo opravi zemljiškoknjižno sodišče (po pravilih zemljiškoknjižnega postopka)

Op. št. (2): drugačna je ureditev izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar so to izjemne situacije

Op. št. (3): Primerjaj sodbe VSL II Cp 695/2012, II Cp 734/2012, II Cp 2219/2009, III Cp 1017/2009, I Cp 1754/2009, sodbo VSC Cp 334/2008 in druge.