VSL sodba I Cpg 384/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnilo ugovor litispendence (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da se znamka „A.“ v besedi, registrirana pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) pod št. 000 na teritoriju Republike Slovenije razveljavi za vse blago, ki ga pokriva ta znamka v razredih 35, 36, 39, 41 in 42 Nicejske klasifikacije (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.092,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje ter odločitev o pritožbenih stroških pridrži do končne odločitve v tej zadevi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki v izjavo. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, naj pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo z odgovorom na tožbo priglašene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 102. členom ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo njeno zahtevo, da bi v postopku uporabljala svoj jezik.

6Stranke in drugi udeleženci v postopku smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku in ustno prevajanje listin, ki so uporabljene na naroku za dokazovanje. Stranke in drugi udeleženci morajo biti poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja pa se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik, v katerem teče postopek. V tem primeru se v zapisnik zapiše, da so bili poučeni in kaj so glede tega izjavili (102. člen ZPP).

7Iz zapisnika glavne obravnave z dne 14.12.2012 izhaja, da je sodnica toženo stranko opozorila, da postopek poteka v slovenskem jeziku in jo vprašala, ali razume slovenski jezik. Tožena stranka je izjavila, da slovenski jezik razume, ker je okrog štiri leta prej delala v Sloveniji in govori slovensko. Tožena stranka je nadalje predlagala, da se obravnava preloži zato, da bi se je lahko udeležila njena odvetnica oziroma pooblaščenka za sprejemanj pisanj, saj včasih kakšne pravne formulacije ne razume. Sodnica jo je nato opozorila, da ima možnost, da na naroku prisostvuje sodni tolmač. Toženec pa je prisotnost sodnega tolmača odklonil in vztrajal, naj sodišče narok zaradi odsotnosti pooblaščenke za sprejemanje pisanj oziroma odvetnice preloži, ker bi odvetnici prepustil pravni pogled na zadevo. Sodnica je v nadaljevanju sprejela sklep, da se predlogu toženca za preložitev naroka ne ugodi.

8Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo takrat, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik. Takšna situacija pa iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja. Sodišče je toženo stranko ustrezno opozorilo in poučilo, da ima pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku in po tolmaču, tožena stranka pa je navedeno odklonila. Zato uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Prav tako tudi ni podana kršitev drugega odstavka 102. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je sodišče toženo stranko o pravici do tolmača pravilno opozorilo.

10Tožena stranka nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom zavrnilo ugovor litispendence. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu presojalo (ne)uporabo mednarodne znamke na območju Republike Slovenije. Tožba pred Trgovskim sodiščem v Republiki Hrvaški, na katero se sklicuje pritožnica, pa se nanaša na plačilo odškodnine zaradi kršitve nacionalne znamke št. Ž 111 in mednarodne znamke IR 222 in ne na vprašanje uporabe ali razveljavitev znamke. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri tej tožbi po vsebini za drugačen zahtevek, kot je zahtevek v predmetnem postopku, zato je ugovor litispendence neutemeljen.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki zadevajo procesno predpostavko obstoja pravnega interesa tožeče stranke kot zainteresirane osebe za vložitev tožbe na razveljavitev blagovne znamke zaradi neuporabe. Sodišče prve stopnje je glede na neprerekane trditve tožeče stranke, da je imetnica znamke Skupnosti CTM št. 000 „A.“, štelo, da je tožeča stranka zainteresirana oseba za vložitev tožbe v smislu določbe 1. odstavka 120. člena ZIL-1. Pojem zainteresirane osebe za vložitev tožbe za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, je treba razlagati širše. Vsaka registrirana znamka pomeni omejevanje svobode komercialnega izražanja drugih subjektov, ki nastopajo na trgu. Imetnik znamke, ki je podobna znamki, ki se ne uporablja, je zainteresirana oseba za vložitev tožbe za razveljavitev speče znamke (primerjaj sklep III Ips 179/2007).

12Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je na območju Republike Slovenije resno in dejansko uporablja sporno znamko za katerekoli od storitev, za katere je znamka registrirana. Resna in dejanska uporabe znamke je podana, če se znamka uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo, ki je zagotoviti identiteto izvora blaga ali storitev, za katere je registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago ali storitve. Zgolj pavšalne trditve tožene stranke o uporabi sporne znamke tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo navedenemu standardu resne in dejanske uporabe. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba firme družbe, registrirane v Republiki Hrvaški, ki vsebuje fantazijski dodatek, ki je podoben sporni znamki, ne dokazuje resne in dejanske uporabe sporne znamke na območju Republike Slovenije za označevanje storitev, za katere je znamka registrirana. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z dokazno presojo listin, ki jih je v dokaz uporabe sporne znamke predložila tožena stranka in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v točki 13. obrazložitve sodbe navedlo sodišče prve stopnje.

13Do pritožbenih navedb, da naj bi tožeča stranka uporabljala znamko tožene stranke v Republiki Sloveniji brez dovoljenja tožene stranke in je tožeča stranka toženi stranki podala ponudbo za odkup njene znamke, se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k reševanju pritožbe, tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.