VSL sodba I Cpg 816/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo:

1zaradi delnega umika primarnega tožbenega zahtevka za znesek 306.970,42 EUR s pripadki postopek ustavilo v tem delu,

2primarni tožbeni zahtevek v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo 2.112.516,57 EUR zavrnilo,

3podrejeni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo 10.462.088,99 EUR s pripadki zavrnilo in

4odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2Zoper zavrnilni del sodbe v točkah 2. in 3. ter zoper 4. točko v delu, v katerem je bilo odločeno, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba v točkah 1. in 2. (pravilno: 2. in 3.) spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se ugodi vsaj podrednemu, ter v 4. točki spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev in pod izvršbo. Podredno predlaga, da se sklep in sodba v izpodbijanih točkah razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi ni sporno, da je DURS, Davčni urad Celje, 9. 8. 1999 izdal odločbo, po kateri je tožeča stranka kot pravni naslednik firme B. d.o.o. za leto 1998 dolžna plačati davek od dobička pravnih oseb z zamudnimi obrestmi in davek od prometa proizvodov za leto 1998 z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je zoper odločbo vložila pritožbo, ki jo je DURS, Glavni urad Ljubljana, z odločbo z dne 28. 12. 2000 zavrnil. V upravnem sporu je Upravno sodišče s sodbo U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001 odločbo Glavnega urada DURS odpravilo in zadevo vrnilo glavnemu uradu v ponovno obravnavo.

6Organi tožene stranke (DURS, Davčni urad Celje in DURS, Glavni urad Ljubljana) so v navedenih odločbah inšpicirali pravilnost in pravočasnost obračunavanja davka o dobička in prometnega davka za leto 1998. Družba B. d.o.o., ki je bila 30. 12. 1998 pripojena tožeči stranki, je v letu 1997 uveljavljala zmanjšanje davčne osnove iz naslova 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, davčni organi pa so zavzeli stališče, da je šlo pri navedeni pripojitvi za odtujitev opredmetenih osnovnih sredstev pred iztekom treh let, zaradi česar mora tožeča stranka v letu 1998 povečati davčno osnovo za priznani znesek izkoriščene davčne olajšave. V posledici je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 (Po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO). Prav tako so organi tožene stranke šteli, da je s pripojitvijo prišlo tudi do prenosa premoženja, zaradi česar so na podlagi Zakona o prometnem davku (ZPD) tožeči stranki odmerili še plačilo 20 % prometnega davka od opredmetenih osnovnih sredstev in 5 % davka od knjigovodske vrednosti motornih vozil.

7V tej zadevi je tožeča stranka 26. 10. 2004, ko upravni spor še ni bil pravnomočno končan (zoper sodbo Upravnega sodišča U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001 sta se pritožili obe pravdni stranki (1)), zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo na podlagi 26. člena Ustave RS in 172. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Trdi, da je pri izdaji odločb DURS, Davčnega urada Celje in DURS, Glavnega urada Ljubljana, šlo za nezakonito ravnanje upravnih organov, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost države, saj so organi tožene stranke pri izdaji spornih odločb zavestno ravnali v nasprotju s predpisi. Tožena stranka je bila vsaj z dnem prejema odločbe Upravnega sodišča v slabi veri, ker pa je tudi po tem datumu vztraja pri sporni odločitvi, je nedvomno zavestno kršila materialne predpise in s tem naklepno ravna protipravno. S tem, ko ne povrne neupravičeno izterjanih sredstev, zavestno in naklepno ravna nezakonito, protipravno in s škodljivim namenom zoper toženo stranko. Še pred odločitvijo o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo in pred sprožitvijo postopka za izterjavo davčnega dolga pa je tožena stranka dopustila tudi javno objavo podatka, da je tožeča stranka med največjimi davčnimi dolžniki v Sloveniji, kar sta objavila največja slovenska dnevna časopisa, Slovenske novice in Delo. Objavo teh podatkov so omogočili uslužbenci DURS-a, kar je tožeči stranki povzročilo ogromno poslovno škodo.

8Tekom tega pravdnega postopka je o pritožbi zoper odločbo U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001 odločilo Vrhovno sodišče RS, in sicer s sodbo I Up 48/2002 z dne 25. 10. 2005. DURS, Davčni urad Celje pa je dne 27. 12. 2005 izdal odločbo o vračilu sredstev, ki so bila izterjana oziroma plačana na podlagi odločb DURS in je bil tožeči stranki iz tega naslova 4. 1. 2006 nakazan skupni znesek 235.625.947,65 SIT. Za odločanje o zamudnih obrestih od vrnjenih denarnih sredstev je sodišče prve stopnje 14. 6. 2007 sklenilo, da se zadeva odstopi Ministrstvu za finance, DURS Celje. Višje sodišče je s sklepom z dne 20. 11. 2007 odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (stvarna nepristojnost) potrdilo, medtem, ko je odstop zadeve DURS spremenilo tako, da se tožba v tem delu zavrže. Po reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče 27. 1. 2011 razveljavilo tako sklep višjega sodišča kot sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z obrazložitvijo, da je tožeča stranka tudi v delu, ki se nanaša na obresti v zvezi z izterjavo davčnega dolga, postavila odškodninski zahtevek in gre zato za spor iz civilnopravnega razmerja.

9Po spremembi tožbe v vlogi z dne 26. 1. 2007 je tožeča stranka postavila dva zahtevka: primarni na plačilo v skupnem znesku 2.419.486,99 EUR in podredni na plačilo v skupnem znesku 10.462.088,99 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Z vlogo 19. 5. 2011 je zaradi vračila zneska iz naslova zamudnih obresti od plačanih davkov tožeča stranka delno umaknila zahtevek za znesek 306.970,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2006 do plačila, s čimer se je tožena stranka strinjala. O tem delu zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo v 1. točki izpodbijane sodbe.

11Primarni in podredni tožbeni zahtevek (v 2. in 3. točki izpodbijane sodbe) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da je šlo pri odmeri davčne obveznosti za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje davčnih organov, niti ni dokazala, da je tožena stranka preko svojih uslužbencev omogočila in dopustila, da je prišlo do nezakonite javne objave podatka, da je tožeča stranka eden največjih davčnih dolžnikov v državi. Pri tem se je oprlo na sodbo Upravnega sodišča U 1945/2000 z dne 8. 11. 2000, v kateri je to navedlo, da je tožena stranka napačno tolmačila določbe 39. in 40. člena ZDDPO in ZPD, vendar po mnenju sodišča prve stopnje napačno razumevanje in razlaga zakonov še ne pomeni naklepnega in zavestnega protipravnega ravnanja tožene stranke. Tudi posledično izdane nezakonite odločbe ni mogoče opredeliti kot zavestnega kršenja materialnih predpisov in zavestnega oz. naklepnega protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališče sodne prakse, da napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, medtem ko izvršba dokončne odločbe tožene stranke o odmeri davčnega dolga temelji na tedaj veljavnem 20. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). Za trditve, da je tožena stranka preko svojih uslužbencev omogočila in dopustila, da je prišlo do nezakonite javne objave podatka, da je tožeča stranka eden največjih davčnih dolžnikov v državi, pa tožeča stranka po stališču sodišča prve stopnje ni predložila dokazov.

12Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je vprašanje protipravnosti ravnanja organov tožene stranke obravnavalo nepoglobljeno, zgolj s sklicevanjem na presojo upravnega sodišča v sodbi U 1945/2000 z dne 8. 11. 2000 o napačnem tolmačenju določb ZDDPO in ZPD, pri čemer se ni opredelilo do tožbenih trditev tožeče stranke da:

pravne podlage za razlago pripojitve kot prometa osnovnih sredstev ni bilo (tega ni dopuščal noben veljaven pravni predpis predpis oz. so vsi določali, da gre za univerzalno pravno nasledstvo),

ni šlo za nejasen ali dvomljiv pravni predpis, ki bi omogočal različne interpretacije, temveč za nedopustno arbitriranje - nalaganje davčnih obveznosti brez pravne podlage,

so se davčni uslužbenci kot strokovnjaki dolžni seznaniti s predpisi, ki urejajo sporno področje in jih pravilno uporabiti, zato niso ravnali v skladu s profesionalno skrbnostjo,

je vztrajanje pri nezakoniti odločitvi zavestno kršenje materialnih predpisov in s tem naklepno protipravno ravnanje in

da glede na predstavljene argumente, zlasti argumente strokovnega inštituta, organi tožene stranke ne bi smeli iti v izvršbo pred pravnomočnostjo svoje odločbe, temveč bi morali vsaj na podlagi prvostopne sodbe upravnega organa ponovno preveriti pravilnost vztrajanja pri svojih stališčih in nemudoma odločiti o vračilu nezakonito izterjanega davčnega dolga.

13Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države je 26. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Predpostavke odškodninske odgovornosti iz navedene določbe na zakonski ravni opredeljujejo splošna pravila odškodninskega prava. Ena od predpostavk je protipravno ravnanje državnega organa. V zvezi s slednjim je, upoštevaje dejansko stanje v izpodbijani sodbi, izhodišče sodne prakse (na podlagi pravnega mnenja, sprejetega na Občni seji Vrhovnega sodišča RS 14. 12. 1995), enotno: pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja je treba izhajati iz narave njegovega dela. To pa velja tako za podlago odškodninske terjatve zaradi nepravilne sodne odločbe kot zaradi nepravilne upravne odločbe. (2) Zato zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode.

14Ker torej upravnim organom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja (kot podlage za odškodninsko odgovornost) zaradi drugačne razlage pravnega predpisa od kasnejše razlage instančnih organov, če je njihova razlaga v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje (da je upravni organ v tej zadevi odločal v zakonitem postopku, ni sporno), je zato za presojo v predmetni zadevi bistveno, ali je tožena stranka uporabila povsem jasne določbe, oziroma ali je predpis namerno razlagala v nasprotju s prakso (3), oziroma ali ravnanje nosilca oblasti odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (4). Da bi bila upravna odločba izdana izven kateregakoli upravnega postopka, predvidenega z zakonom (5) oziroma da bi imelo neupoštevanje pravil postopka za posledico vsebinsko napačno odločitev (6), kar so v sodni praksi primeri, ko je sodišče ugotovilo protipravnost delovanja upravnega organa, v tej zadevi ni bilo zatrjevano. Iz okoliščin konkretnega primera mora torej biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

15Prav slednje v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka: medtem ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da napačno razumevanje in razlaga zakonov, ki je pripeljala do izdaje nezakonite odločbe, še ne pomeni naklepnega in zavestnega protipravnega ravnanja tožene stranke, pa tožeča stranka v pritožbi smiselno uveljavlja, da je izkazovala druge, dodatne razloge in okoliščine, ki protipravnost utemeljujejo: odstop od službene dolžnosti in potrebne skrbnosti – smiselno torej, da je protipravnost podana ne glede na dejstvo razveljavitve nezakonitih upravnih odločb.

16Ob vrnitvi k predpostavkam, navedenim v 14. točki te obrazložitve, torej, ali je tožena stranka uporabila povsem jasne določbe ali če je predpis namerno razlagala v nasprotju s prakso, višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka slednje, da je torej tožena stranka citirane določbe ZDDPO in ZPD namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, v postopku ni zatrjevala. Ker pomeni presoja protipravnosti ravnanja tožene stranke presojo pravilnosti uporabe materialnega prava, na tem mestu tudi višje sodišče ugotavlja, da je edini primer presoje uveljavljanja davčne olajšave pri pripojitvah gospodarskih družb, ki je dostopen v bazi sodne prakse, prav odločba Vrhovnega sodišča RS, izdana 25. 10. 2005 v upravnem postopku med pravdnima strankama.

17 V zvezi z uporabo jasnih zakonskih določb je o očitni kršitvi materialnega zakona mogoče govoriti le, če je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom, oziroma, če je organ na pravno razmerje uporabil napačen zakon (7). Slednje v predmetni zadevi ni primer, medtem ko v zvezi z jasnostjo uporabljenih zakonskih norm višje sodišče ugotavlja, kar bo navedeno v nadaljevanju.

18V odločbi z dne 9. 8. 1999 (priloga A5) je tožena stranka (DURS, Davčni urad Celje) zavzela stališče, da je s pripojitvijo prevzete družbe B. d.o.o. premoženje prevzete družbe prešlo na prevzemno družbo (tožečo stranko) in s tem štela, da:

1je davčni zavezanec, družba B. d.o.o. odtujila opredmetena osnovna sredstva (pred potekom treh let), zaradi česar je mora družba B. d.o.o. povečati davčno osnovo iz naslova izkoriščene davčne olajšave - za odmero davka o dobička pravnih oseb (uporaba 39. in 40. člena ZDDPO) in

2je bil s prenosom premoženja opravljen promet proizvodov in opreme, kar skladno s 4. členom ZPD pomeni, da je nastala obveznost obračuna in plačila prometnega davka.

19V navedeni odločbi je tožena stranka odgovorila na pripombe, podane s strani inšpiciranca (B. d.o.o.), in sicer, da je družba B. d.o.o. z vpisom pripojitve v sodni register, 30. 12. 1998 prenehala obstajati, s čimer je prišlo do prenosa premoženja na prevzemno družbo, to pa pomeni odtujitev osnovnih sredstev, v katera je družba B. d.o.o. vlagala v letu 1997. Iz pritožbe tožeče stranke zoper navedeno odločbo (priloga A7), ki ji je priloženo tudi mnenje Davčno – finančnega raziskovalnega inštituta iz Maribora, izhaja, da je šlo torej tako v zvezi z uporabo 39. in 40. člena ZDDPO kot tudi 4. člena ZPD za tolmačenje pravnega predpisa. Tožeča stranka je namreč v pritožbi navajala razloge, zakaj pri pripojitvi prenosa premoženja ni mogoče tolmačiti kot odtujitve osnovnega sredstva oz. pravnega prometa z njim.

20Tudi v odločbi z dne 28. 12. 2000 (priloga A8) je tožena stranka (DURS, Glavni urad v Ljubljani) obravnavala vsa pravna naziranja tožeče stranke in nanje odgovorila z izčrpnimi razlogi (8), zaradi katerih je po njenem mnenju sporne zakonske določbe treba razlagati na način, ki ga zagovarja. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001 izhaja, da je sodišče pri odločanju o pritožbi tožeče stranke razlagalo zakonski pojem prenosa premoženja pri pripojitvi (9) in na podlagi tega zaključilo, da za obdavčitev po določbah ZDDPO in ZPD ni pravne podlage. Na tem mestu višje sodišče odgovarja na pritožbeni očitek protispisnosti pri povzemanju sodbe s strani sodišča prve stopnje (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz sodbe naj namreč ne bi izhajala ocena Upravnega sodišča, da je tožena stranka napačno tolmačila sporne določbe ZDDPO in ZPD, zaradi česar naj bi prišlo do napačnega razumevanja razlage obeh zakonov. Vendar je bistvo poudarkov obrazložitve - v pritožbi (10) jih našteva tudi tožeča stranka - prav v utemeljitvi, zakaj razlaga zakonskih določb, kot jo podaja tožena stranka, ni pravilna. Upravno sodišče je na 5. strani obrazložitve tudi izrecno zapisalo, da je tožena stranka tožeči stranki oba davka neutemeljeno zaračunala zaradi napačnega razumevanja in razlage navedenega zakona. Očitana protispisnost zato ni podana, niti s tem v zvezi očitana zmotna in nepopolna dokazna ocena.

21Res je Upravno sodišče navedlo, kar trdi pritožba, da namreč materialni zakon izrecno nikjer ne določa, da statusna sprememba – pripojitev vpliva na višino davčne osnove in da je davčne predpise treba izpolnjevati tako, kot se glasijo ter jih ni možno razlagati v breme davčnega zavezanca. Po mnenju pritožnice to kaže na razlago „contra legem“ oziroma odločanje organa brez podlage v zakonu, vendar se pritožbeni očitek kljub temu še vedno nanaša le na uporabo pravne norme s strani tožene stranke, konkretneje, na razlago pravnega pojma odtujitve (opredmetenega sredstva) (11). Glede na razlago Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 48/2002 z dne 25. 10. 2005, je tako mogoče zaključiti, da sicer res gre za prehod oz. prenos premoženja (iz prevzete v prevzemno družbo), ki pa ga, iz razlogov, ki jih je vrhovno sodišče tudi navedlo, ni mogoče šteti za odtujitev v smislu prvega odstavka 40. člena ZDDPO.

22Prenos premoženja pri pripojitvi je pojem gospodarskega prava, ki ga je torej v davčnem smislu in v konkretnem primeru treba razlagati drugače. To pa sicer ni načelno izhodišče davčnega prava. Prav zaradi zahteve po jasnosti davčnih predpisov je namreč eno temeljnih vodil v davčnem postopku, da se enaki pojmi, uporabljeni v gospodarskem pravu, enako obravnavajo tudi v davčnem postopku (12). Zato višje sodišče zaključuje, da pritožbene trditve o zavestnem kršenju materialnih predpisov niso utemeljene. Še več, tudi Upravno sodišče je v odločbi U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001, ker ZDDPO ne določa, kdaj je šteti, da je opredmeteno osnovno sredstvo odtujeno, do zaključka prišlo z razlago pravne norme, zato ni mogoče reči niti, da je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, tožena stranka pa ga je uporabila v nasprotju s tem smislom. Pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka vsestransko proučiti navedbe stranke v postopku, zlasti strokovne argumente davčnega inšituta, se tako, po zgoraj obrazloženem, izkažejo le kot neutemeljen očitek toženi stranki, ki v postopku zagovarja svoja pravna stališča. Avtonomna razlaga pravne norme, čeprav se je izkazala za napačno, zato po stališču višjega sodišča ne predstavlja očitanega nedopustnega arbitriranja. Tožena stranka je, kot je bilo navedeno zgoraj, argumente tožeče stranke preučila in nanje z lastnimi argumenti tudi odgovarjala, kar je tudi sicer njena dolžnost in ne predstavlja niti odstopa od profesionalne skrbnosti, niti kršitve dolžnega ravnanja. Pri tem pa pritožbeno stališče, da je bila tožena stranka dolžna predpise uporabiti pravilno, ni vzdržno. Šele po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 48/2002 z dne 25. 10. 2005 je namreč sploh mogoče govoriti o tem, kakšna je pravilna uporaba za pravdni stranki spornih pravnih norm v konkretnem primeru.

23Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je izkazano trdovratnost vztrajanja pri nezakoniti odločitvi in nadaljnjem zadrževanju neupravičeno odtegnjenih sredstev ter z odlašanjem z vračilom denarja še dolgo po odločitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča, odpravilo le z navedbo, da je izvršba temeljila na takrat veljavnem 20. členu ZDavP, in se ni opredelilo do tega, kako so se davčni organi „soočili“ z mnenji davčnega inštituta, ki so jim bili prezentirani že na začetku davčnega postopka in so v spisu kot dokaz ignorance davčnega organa. Medtem, ko je bilo na slednje odgovorjeno zgoraj, se višje sodišče glede izvršbe prav tako sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje: ker pritožba ne zadrži odločbe o odmeri davka, če z Zakonom o davčnem postopku ni drugače določeno, česar tožena stranka ni trdila, ima tako postopanje tožene stranke podlago v zakonu (prim. 20. člen ZDavP). V zvezi z vračilom plačanih davčnih obveznosti in zamudnih obresti pa tožeča stranka nepravilnosti s strani tožene stranke ni zatrjevala.

24Tožeča stranka v dejanskem in pravnem pogledu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ravnanje državnih organov ali uslužbencev ne more biti protipravno, dokler so odprta pravna sredstva v upravnih postopkih ali upravnih sporih. To je po njenem mnenju nevaren precedens, ki bi omogočal neodgovorno odločanje državnih organov. Čeprav je s pravnimi sredstvi nezakonite odločbe res mogoče „spraviti s sveta“, po mnenju tožeče stranke s tem ni mogoče sanirati stanja in odpraviti posledic, ki jih tako ravnanje povzroči gospodarskim subjektom. V tej zadevi višje sodišče iz te predpostavke ni izhajalo in je sodbo sodišča prve stopnje z vidika zatrjevane protipravnosti preizkušalo izven dejstva, da je bila nezakonitost upravnih odločb sanirana že v postopku s pravnimi sredstvi, kar je tudi sicer ustaljeno v sodni praksi, kot je bilo že razloženo v 14. točki te obrazložitve.

25Ob odsotnosti protipravnosti, kot ene od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti, višje sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z vzročno zvezo in škodo ni odgovarjalo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena. Iz istega razloga ni podana niti očitana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče dokazov v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti (zaslišanje prič, postavitev izvedenca) ni izvedlo in je obravnavalo zgolj listinske dokaze tožeče stranke.

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tožeča stranka se je pritožila le zoper stroškovno odločitev.

(2) Sodba VS RS II Ips 101/2010 z dne 15.12.2011.

(3) ibidem

(4) II Ips 49/2009 z dne 19.5.2011.

(5) Sodba III Ips 56/1998 z dne 17.6.1998.

(6) III Ips 92/1999 z dne 21. 9. 2000.

(7) Glej Androjna, V. in Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV založba, Ljubljana 2006, stran 583 in 584).

(8) Glej obrazložitev od str. 11 do 19.

(9) Glej obrazložitev na strani 5

(10) Prvi odstavek 5. strani pritožbe

(11) 40. člen ZDDPO je določal: Če davčni zavezanec proda oziroma odtuji opredmeteno sredstvo oziroma neopredmeteno dolgoročno sredstvo prej kot v treh letih po letu, v katerem je izkoristil davčno olajšavo po 39. členu tega zakona, mora za znesek izkoriščene davčne olajšave povečati davčno osnovo, in sicer v letu prodaje oziroma odtujitve sredstva.

(12) Prof. dr. J. Šinkovec, mag. B. Tratar, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Založba Oziris, 2002, str. 30-32.