VSL sklep I Cpg 719/2012

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 183929/2009 z dne 10. 12. 2009 razveljavilo v 1. in 4. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene v višini 312,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da pogoji za izdajo sodbe brez naroka niso bili izpolnjeni, saj je dejansko stanje sporno, zato bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze. Pravdni stranki sta v dokaz spornih trditev predlagali zaslišanje prič, ki bi jih sodišča prve stopnje lahko zaslišalo le na naroku. Tožena stranka bi morala najete prostore sanirati takoj, ali pa vsaj po sedmih dneh. Tožena stranka je le nestrokovno izvedla del popravil na poškodovani fasadi, zato je tožeča stranka toženi dne 30. 7. 2009 poslala dopis. Tožena stranka se na dopis tožeče stranke ni odzvala, oziroma tožeči stranki ni sporočila pooblaščenega fasaderja, ki bi ga tožeča stranka potrdila. Tožena stranka ni imela namena prostorov sanirati na način kot je zahtevala tožeča stranka. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se sklicuje na 117. člen Obligacijskega zakonika (OZ), češ da naj bi izpolnitev tožene stranke postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožeča stranka. Izpolnitev tožene stranke ni postala nemogoča. Tožeča stranka ni bila dolžna toženi stranki dajati oziroma omogočati nobenih naknadnih rokov za izpolnitev obveznosti. Iz ravnanja tožene stranke je izhajalo, da toženec tudi v naknadnem roku obveznosti ne bo izpolnil, zato je tožnik dejansko odstopil od dogovora, da sanacijo izvede toženec. Ni pomembno ali je tožeča stranka račun št. 7077 in račun št. 322-2009 poravnala ali ne. Tožeča stranka trdi, da jih je poravnala. Poleg tega pa lahko glede na sodno prakso in pravno teorijo naročnik škodo, ki se nanaša na odpravo napak uveljavlja še preden je napako odpravil. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo zakaj je zavrnilo vse ostale dokazne predloge, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4Pritožba je utemeljena.

5S pritožbo v sporih majhne vrednosti lahko stranka sodbo izpodbija le, če je podana kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pravilnost na prvi stopnji ugotovljenih dejstev tako ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

6Dejstva, ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, na katera je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano, so sledeča:

- na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora je bila tožena stranka dolžna predati poslovni prostor tožeči v enakem stanju, kot ga je prevzela, tožeča stranka pa je imela pravico, da v primeru, da tožena stranka predmeta najema ne preda v prvotnem stanju, na stroške tožene stranke opravi dela, ki so za vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna;

- po izteku najemne pogodbe je bilo ugotovljeno, da je v poslovnem prostoru madež in da je fasada na dveh ali treh mestih poškodovana od vrtanja;

- pravdni stranki sta se ob predaji poslovnega prostora naknadno dogovorili, da bo poškodbe sanirala tožena stranka;

- tožeča stranka bi lahko angažirala druge izvajalce za sanacijo poslovnega prostora in fasade, če bi predhodno omogočila toženi stranki, da izpolni svojo obveznost. Z drugimi besedami to pomeni, da pravica tožeče stranke, da na stroške tožene angažira druge izvajalce za vzpostavitev prejšnjega stanja, če tega ne bo storila tožena stranka, s kasnejšim dogovorom ni bila izključena;

- tožeča stranka toženi ni sporočila številke fasadne barve in toženi stranki na dan 2. 9. 2009 ni omogočila odstranitve oljnega madeža.

O zahtevku za plačilo stroškov odstranitve oljnega madeža.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar ta kršitev na pravilnost končne odločitve ni vplivala.

8Dogovor pravdnih strank po prenehanju najemne pogodbe je, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete v 3. in 4. alineji prejšnje točke obrazložitve, predstavljal podaljšanje roka, do katerega je imela tožena stranka možnost vzpostaviti prejšnje stanje. Glede na zaključke sodišča prve stopnje o vsebini dogovora med pravdnima strankama, je tožeča stranka še vedno imela pravico vzpostaviti prvotno stanje na stroške tožene stranke, vendar le, če te obveznosti tožena stranka ne bi izpolnila. Tožena stranka sama oljnega madeža brez sodelovanja tožeče stranke ni mogla odstraniti, zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da bi ji tožeča stranka morala omogočiti izpolnitev njene obveznosti. Zmotno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je s preprečitvijo izpolnitve na dan 2. 9. 2009 tožeča stranka povzročila, da je izpolnitev postala nemogoča. Kadar upnik brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči, nastopu upnikova zamuda (300. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Posledice upnikove zamude ureja 301. člen OZ, med katerimi zakon ne določa prenehanja obveznosti. Tudi stališče teorije (1) je, da zaradi upnikove zamude, obveznost praviloma ne preneha. Tožena stranka je bila tako še naprej v zavezi odstraniti oljni madež, tožeča stranka pa, upoštevajoč vsebino dogovora, doseženega po prenehanju najemne pogodbe, pravice sama vzpostaviti prejšnje stanje na račun tožene tudi še ni pridobila. Ker je tožeča stranka kljub temu sama odstranila madež po drugih izvajalcih, je tako opravila tuj posel kot poslovodja brez naročila in bi imela skladno s prvim odstavkom 202. člena OZ pravico terjati povračilo stroškov iz tega posla le, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 199. člena OZ. Ker tožeča stranka v postopku ni trdila, da je bila odstranitev oljnega madeža nujno potrebna zaradi preprečitve škode ali dosega očitne koristi, njen zahtevek za plačilo stroškov odstranitve oljnega madeža ne more biti utemeljen.

9Zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov za odstranitev oljnega madeža je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa ni pravilna odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov za sanacijo fasade. Ker v sodbi ni ugotovitev kolikšen del zahtevka se nanaša na stroške odstranitve oljnega madeža in kolikšen del na stroške sanacije fasade, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi (sicer pravilno) odločitev, ki se nanaša na sanacijo oljnega madeža.

O zahtevku za plačilo stroškov sanacije fasade.

10Tudi glede sanacije fasade je bilo med pravdnima strankama po prenehanju najemne pogodbe dogovorjeno, da bo tožena stranka sanacijo opravila sama, tožeča stranka pa je še vedno obdržala pravico opraviti delo po drugih izvajalcih na stroške tožene, če tožena te svoje obveznosti ne bo izpolnila. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožeča stranka toženi ni sporočila številke barve fasade in na podlagi te ugotovitve zaključilo, da je tožeča stranka toženi onemogočila pravilno izpolnitev. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dolžna toženi sporočiti številno barve fasade je materialnopravno zmotno. Sodišče je namreč prezrlo na prvi stopnji nesporno dejstvo, na katerega opozarja tožeča stranka v pritožbi, da je tožena stranka fasado že popravljala, ni pa je popravila ustrezno. Ta okoliščina pa glede na dogovor pravdnih strank po prenehanju najemne pogodbe predstavlja izpolnitev pogoja, pod katerim je bila dogovorjena pravica tožeče stranke, da sama pristopi k sanaciji fasade na račun tožene stranke. Tožeče stranke tako ni bremenila sodelovalna dolžnost, ki bi ji nalagala sporočiti številko barve fasade toženi stranki, ampak je, izhajajoč iz dogovora med pravdnima strankama, ob neuspešno popravljeni fasadi s strani tožene stranke (2), imela pravico sama popraviti fasado po drugih izvajalcih.

11Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala višino svoje terjatve fiktivni, da tožeča stranka stroškov sanacije ni plačala in da sanacija fasade sploh ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je stroške izvajalcem že plačala, na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da vprašanje ali je tožeča stranka stroške sanacije fasade že plačala, v obravnavanem sporu ni relevantno. Pravica tožeče stranke zahtevati povračilo stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja od tožene stranke, glede na dogovor med pravdnima strankama (da stroški sanacije poslovnega prostora bremenijo toženo stranko), ni odvisna od tega, ali je tožeča stranka te stroške že plačala. Ta pravica je odvisna zgolj od vprašanja, ali je tožeča stranka prejšnje stanje vzpostavila ter kolikšna je vrednost teh del. Slednja v postopku na prvi stopnji niti ni bila sporna. Je pa bilo v postopku na prvi stopnji sporno, ali je tožeča stranka sanacijo fasade res opravila. V dokaz svojih trditev sta pravdni stranki podali dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča štelo kot nepotrebne, (ne)obstoja tega spornega dejstva pa ni ugotavljalo.

12Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je bila sanacija fasade opravljena, s čimer je zapadla obveznost tožene stranke plačati vrednost te sanacije. V primeru utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka pa bo sodišče prve stopnje moralo razmejiti stroške za sanacijo fasade od stroškov sanacije oljnega madeža in zahtevek glede slednjih v ustrezni višini zavrniti.

13Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da naj pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje upošteva, da je bila tožena stranka že pred izdajo izpodbijane sodbe izbrisana iz poslovnega registra, da je torej prenehala z opravljanjem poslovne dejavnosti kot samostojni podjetnik. Ker pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema, izbris iz poslovnega registra nima takšnih učinkov, kot jih ima prenehanje pravne osebe in njen izbris iz sodnega registra. Mora pa tožeča stranka oziroma sodišče takšno spremembo upoštevati pri pravilni označitvi tožene stranke.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 369 in in 371.

(2) Ta bi morala zahtevati številko barve fasade ob prvem popravilu.