VSC sklep I Ip 200/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da odslej glasi:
Ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe In 31/2005 z dne 30. 11. 2011 se zavrne.
Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 337,09 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.
Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 123,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi (pravilno: nadaljevanju izvršbe) In 31/2005 z dne 30. 11. 2011 razveljavilo in predlog za nadaljevanje izvršbe z dne 31. 1. 2011 zavrnilo (I. točka izreka). Upniku je naložilo, da je v roku 8 dni dolžan dolžniku povrniti stroške postopka v višini 280,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V njej navaja, da ni navedel točno, koliko naj bi znašala dolžnikova terjatev, ker tega podatka ni imel, niti do njega ne more priti. Sodišču prve stopnje očita, da je preširoko in prosto razlagalo določbo 2. člena ZPP, ki je tudi sicer ne moremo uporabljati v primeru identifikacije terjatve dolžnika do tretje osebe, ob čemer je interpretacija sodišča prve stopnje preširoka, brez razumne podlage in na škodo upnika. Navaja, da je v predlogu za nadaljevanje izvršbe v celoti opredelil svojo terjatev do dolžnika, vendar pa enako stroge zahteve ne morejo veljati glede identifikacije dolžnikove terjatve do tretje osebe. Poudarja, da ima tretja oseba podatke o tem, koliko dolguje dolžniku, v predlogu za nadaljevanje izvršbe pa je bilo navedeno, da tretja oseba upnika poplača le do višine terjatve slednjega in nič več. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nepravilno navedlo, da bi moralo ob dovolitvi izvršbe vedeti kolikšen zaslužek iz prodaje lesa gre dolžniku ter kdaj. Kaj bi morala v obravnavanem primeru tretja oseba (dolžnikov dolžnik) izplačati upniku, je razvidno iz opisa in opredelitve upnikove izvršljive terjate, zato ne moremo govoriti o tem, da tretja oseba sklepa ne bi mogla izvršiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik nasprotoval pritožbenim navedbam upnika, predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno izpodbijan je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom in predmetom izvršbe, ki ga je dne 30. 11. 2011 izdalo na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru ugovor mogoče vložiti le zoper novo dovoljeno sredstvo oz. predmete izvršbe, saj je sklep o izvršbi že postal pravnomočen.

Pravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru nadalje predstavlja določba prvega odstavka 107. člena ZIZ, ki določa, da s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu), prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati.

Rubež in prenos denarne terjatve se sme dovoliti in opraviti samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve, razen če gre za nedeljivo terjatev (prvi odstavek 105. člena ZIZ).

Odločilnega pomena v obravnavanem primeru je, ali je upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe dovolj določno opredelil terjatev dolžnika do tretje osebe oz. dolžnikovega dolžnika, ki naj bi bila predmet predlagane izvršbe na denarno terjatev dolžnika.

Ne drži, da bi moral upnik v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, (vselej) natančno opredeliti, kot se to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika, kar upnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati

(1)

. Terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika mora torej biti opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva. Kot izhaja iz prvega odstavka 105. člena ZIZ pa je rubež in prenos denarne terjatve mogoče dovoliti (in opraviti) samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Navedenim pogojem je upnik z navedbami v predlogu za nadaljevanje izvršbe zadostil, saj je, kot pravilno poudarja v pritožbi, določno navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre, prav tako je natančno opredelil tudi višino svoje terjatve, za poplačilo katere je predlagal nadaljevanje izvršbe še s tem sredstvom in na ta predmet izvršbe. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe in v sklepu z dne 30. 11. 2011 pravilno določno opredelilo denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika (kot jo je določno opredelil upnik v predlogu), tj. denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do H. Ž., Č. u. ..., P., iz izkupička od prodaje posekanega lesa v času od 2. 2. 2011 do poplačila na parc. št. ..., k.o. Š. p. Z., vse do višine (upnikove) terjatve in stroškov.

Ob tem je še dodati, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo vezano zgolj na tisti del upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z dne 31. 1. 2011, v katerem je upnik podal zahtevek za izvršbo, kot to nepravilno razlaga sodišče prve stopnje in v zvezi s tem posledično nepravilno uporabi določbo 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč samo izdelalo sklep z dne 30. 11. 2011 (ne gre torej za primer, ko sodišče izda sklep o izvršbi, s katerim dovoli predlagano izvršbo in odmeri stroške izvršilnega postopka, kjer ni navedeno, katera terjatev upnika se izterjuje in s katerimi sredstvi in predmeti), ob tem pa je pravilno upoštevalo vse navedbe upnika v predlogu za nadaljevanje izvršbe. Tako se dolžnikove ugovorne navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno samo konkretiziralo, katera terjatev je predmet rubeža, pokažejo za neutemeljene.

Glede preostalih navedb dolžnika v ugovoru z dne 20. 12. 2011, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, pa je pojasniti, da upniku v predlogu za nadaljevanje izvršbe ni treba dokazati obstoja predmeta izvršbe (2), zato sodišču prve stopnje tudi ni treba izvajati dokazov v zvezi s tem, kot to zmotno meni dolžnik. Z navedbami, da H. Ž. ni njegov dolžnik, ker ni imel njegovega pooblastila v zvezi s sečnjo lesa oz. sprejemom denarja, s katerimi je dolžnik smiselno uveljavljal, da predlagani predmet izvršbe, tj. denarna terjatev dolžnika do H. Ž., ne obstoji, pa se dolžnik prav tako ne more uspešno upirati nadaljevanju izvršbe na ta predmet (3). Kolikor se bodo te dolžnikove navedbe tekom postopka morebiti izkazale za resnične, bo posledica tega zgolj neuspešnost izvršbe na denarno terjatev.

Ob obrazloženem je tako pravilen zaključek, da dolžnikove ugovorne navedbe niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe In 31/2005 z dne 30. 11. 2011 v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ zavrnilo (3. točka 365. člena ZIZ).

Zaradi spremenjene odločitve o ugovoru dolžnika je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških celotnega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP) in sicer je odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, tj. stroške vložitve ugovora z dne 1. 3. 2011, priglašene v pritožbi z dne 24. 8. 2011, in stroške, priglašene v ugovoru z dne 20. 12. 2011, ker mu le-teh, upoštevaje zgoraj obrazloženo, ni neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik pa je dolžan v roku 8 dni upniku povrniti 337,09 EUR stroškov ugovornega postopka (tj. stroškov, priglašenih v odgovoru na ugovor z dne 18. 4. 2011 in odgovoru na ugovor z dne 28. 3. 2012), saj so ti, upoštevaje določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ, bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sestavljeni so iz priglašenih 2 x 300 točk za sestavo odgovora na ugovor (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife - Ur. l. RS št. 67 z dne 11. 7. 2003 s sprem., v nadaljevanju OT), 2 x 2% materialnih stroškov (in ne v odgovoru na ugovor z dne 18. 4. 2011 priglašenih 10 točk, tretji odstavek 13. člena OT) in 2 x 20% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), medtem ko pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih 20 točk za poročilo stranki, prav tako ni priznalo v odgovoru na ugovor z dne 28. 3. 2012 priglašene sodne takse, saj njeno morebitno plačilo ni izkazano. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,4590 EUR znašajo tako upnikovi stroški ugovornega postopka 337,09 EUR.

Dolžnik prav tako sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tj. tako stroške, priglašene v pritožbi z dne 24. 8. 2011, kot tudi stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo z dne 23. 11. 2012), saj ob dejanskih okoliščinah primera ni mogoč zaključek, da mu je le-te neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upniku pa mora dolžnik v roku 8 dni povrniti 123,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, priglašenih v pritožbi z dne 22. 10. 2012, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti so sestavljeni iz priglašenih 60,00 EUR za sestavo pritožbe (tar. št. 27/6 OT), 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 13. člena OT), 20% DDV (drugi odstavek 2. člena OT) ter sodne takse za postopek o pritožbi v znesku le 50,00 EUR in ne priglašenih 100,00 EUR (tar. št. 4032 Zakona o sodnih taksah - ZST-1), saj gre v obravnavanem primeru za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z drugim sredstvom oz. na drug predmet izvršbe. Pritožbeno sodišče pa upniku ni priznalo stroškov, priglašenih v odgovoru na pritožbo z dne 6. 9. 2011, ker ti za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Tako odmerjene stroške je dolžnik dolžan povrniti upniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, v zvezi s 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).

----

Op. št. (1): Prim. Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str 169.

Op. št. (2): Prim. Srećković, Lukić, Priručnik sudskog izvršnog postupka, Pravno ekonomski centar, Beograd 1986, str. 92.

Op. št. (3): Ibidem, str. 92.