105. člen ZIZ

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da gornji zaključki izpodbijanega sklepa niso točni in da (v določenih primerih) v skladu s sodno prakso zadošča, da je terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je določljiva. V tem kontekstu je treba pritrditi pritožniku (in ne sodišču), da upniku terjatve, ki naj bi bila predmet rubeža, ni treba (vedno) natančno opredeliti (jo nominalno ovrednotiti). Gre za primere, ko upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve, o njeni zapadlosti in zato zadošča, da je opredeljena na način, da je določljiva.

Predmet rubeža in prenosa so lahko tudi nezapadle terjatve. To je mogoče sklepati iz prvega odstavka 120. člena ZIZ, ki s prenosom terjatve v izterjavo daje upniku pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel. Upnik je v predlogu z dne 11. 3. 2015 navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre (denarno terjatev dolžnika, ki jo ima do tretjega po Najemni pogodbi z dne 15. 11. 2013, dodatku št. 1 z dne 18. 12. 2013 ter št. 2 z dne 5. 9. 2014, predložil je pogodbo in dodatka, iz katerih izhaja terjatev in njena višina, prav tako je opredelil višino svoje terjatve, za poplačilo katere je predlagal nadaljevanje izvršbe s tem sredstvom izvršbe in na ta predmet izvršbe ter tako izpolnil vse zahteve za izdajo sklepa o prenosu).

S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve, ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika. S sklepom o prenosu upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. V sklepu o rubežu mora biti terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ni treba, da bi moral upnik že v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva.

Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

Če je dolžnik menil, da sta bila rubež in prenos njegove terjatve v izterjavo upniku dovoljena oz. opravljena v prevelikem obsegu, bi moral takšno nepravilnost uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (kot sklep o rubežu) oz. v pritožbi zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo. Razveljavitev pravnomočnega sklepa o izvršbi (kot sklepa o rubežu) v primeru ustavitve izvršbe zaradi poplačila upnikove terjatve ni mogoča.

Pri izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca gre za izterjavo denarne terjatve, zato mora biti ta opredeljena v točno določenem denarnem znesku. Če upnik v predlogu po 134. členu ZIZ nedoločno opredeli terjatev do dolžnikovega delodajalca, je vsebina sklepa, s katerim sodišče dovoli predlagano izvršbo, nejasna oz. dvoumna.

Kolikor upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati, torej mora biti opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva.

Sodišče mora v sklepu omejiti prenos denarne terjatve glede na znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve (razen če gre za nedeljivo terjatev).

Pogodbo in predpogodbo je potrebno obravnavati celostno in slediti namenu pogodbenih strank, kot izhaja iz njune skupne vsebine. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev zahteve za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe, saj je lahko na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank prišlo do podaljšanja roka za sklenitev glavne pogodbe.

Vrhovno sodišče je na občni seji dne 30.6.2004 sprejelo načelno pravno mnenje, da je predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv, če mu ni priložen izvršilni naslov v pravilni oziroma kvalificirani obliki. Vendar pa je mnenje smiselno mogoče uporabiti tudi glede pomanjkljivega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če predlogu za izvršbo ni priložena listina v pravilni oziroma kvalificirani obliki. Zato bi moralo sodišče s predlogom za izvršbo, ki mu je bil priložen izpisek iz poslovnih knjig, ki ni bil overjen s strani odgovorne osebe, ravnati kot z nepopolno vlogo - od upnika zahtevati, da ga dopolni (da predloži izpisek, ki bo overjen s strani odgovorne osebe) in mu za to določiti rok.

Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna. Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL). Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.