VSC Sodba II Kp 33325/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen sedmih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanka J. B. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Prvo sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, plačati sodno takso in plačati potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem prosi, da se obtoženca oprosti plačila sodnih taks.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6Uvodoma pritožnica sodišču prve stopnje pravno zmotno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi na glavni obravnavi sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena. Razpravna sodnica je bila seznanjena z uradnim zaznamkom o obvestilih zbranih s strani priviligirane priče B. M. z dne 11. 6. 2014, ki ga je s sklepom z dne 16. 12. 2016, opr. št. II K 33325/2014, izločila iz spisa. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi sodnica napačno zatrjevala, da vsebina izjave te priče ni bila takšna, da bi lahko vplivala na njeno odločitev.

7Pri uveljavljanju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je pritožnica spregledala določbo 384. člena ZKP. Ta predpisuje, da se pritožnik sme sklicevati na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kot že rečeno, je bil sklep o izločitvi uradnega zaznamka izdan 16. 12. 2016 in zato ni bilo nobenega razloga, da zagovornica na kršitev ne bi mogla opozoriti na vseh treh glavnih obravnavah in sicer 21. 4. 2017, 19. 5. 2017 ter 14. 6. 2017, pa tega ni storila. Prav tako zagovornica v pritožbi ni navajala, da sodničine izločitve ni mogla zahtevati do konca glavne obravnave. Sicer pa gre še ugotoviti, da je priviligirana priča B. M., katere zaslišanje je predlagala obramba, poučena v smislu določb 236. člena ZKP, na glavni obravnavi 19. 5. 2017 pričala, z odpovedjo pravni dobroti pa je izrecno pristala, da se resničnost njene izjave, na katero se sodba sme opirati, preizkuša z vsemi dopustnimi dokazi. V takem primeru pa ne bi bilo niti nobenega razloga, da se njena izjava dana policistu, izloči iz spisa. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni pojasnilo na katero izpovedbo priviligirane priče je oprlo sodbo, torej tisto podano na policiji ali tisto podano na glavni obravnavi. Izpodbijana sodba naj o tej okoliščini ne bi imela razlogov, obdolžencu pa naj bi bila posledično odvzeta pravica do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je že pod točko 3 obrazložitve izpodbijane sodbe med izvedenimi dokazi navajalo zaslišanje priče B. M., iz povzete vsebine izpovedb te priče pa je popolnoma jasno, da je upoštevalo le njene izpovedbe dane na glavni obravnavi. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila storjena.

8Kršitev 29. člena Ustave RS ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnica zatrjuje na podlagi okoliščine, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za izvedenstvo klinične psihologije odraslih. Pritožnica meni, da bi izvedenec podal mnenje glede psihodinamike odnosa med obtožencem in oškodovanko, sodišče prve stopnje pa bi lahko na ta način razjasnilo, ali je v ravnanju obtoženca mogoče zaznati element nadrejenosti.

9Res je sicer pravica do izvedbe dokazov v obtoženčevo korist bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih ustaljena ustavno-sodna praksa postavlja za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi z dne 15.02.2007, opr. št. I Ips 211/2006, in mnogih drugih). Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pod točko 6 obrazložitve argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba, med njimi tudi tega z zaslišanjem izvedenca klinične psihologije, ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je zavzelo stališče, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno z zaslišanjem prič in izvedbo listinskih dokazov ter da je samo ocenilo verodostojnost izpovedbe oškodovanke v okviru načela proste presoje dokazov. Dodati gre, da je spravljanje v podrejen položaj zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini, ki ga je sodišče dolžno v dokaznem postopku samo ugotavljati. Lahko se pri tem sicer opre na strokovne ugotovitve izvedenca, ni pa to nujno, če lahko ta zakonski znak zanesljivo ugotavlja tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, kot je to storilo prvo sodišče v obravnavani zadevi. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obtoženčeve pravice do obrambe.

10Pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe, pritožnica predvsem izpostavlja prepričanje, da oškodovankine izpovedbe niso verodostojne, saj niso skladne in konsistentne, zaradi česar ji sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere. Pri tem pa naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi pod točko 9 obrazložitve celo samo navedlo, da je bila oškodovanka tekom postopka pri podajanju izjav neverodostojna.

11V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pod točko 9 obrazložitve izpovedbe oškodovanke glede dejanja z dne 18. 4. 2014 ocenilo kot verodostojne. Pri tem se je oprlo še na oškodovankino zdravstveno dokumentacijo in sicer obvestilo izbranemu zdravniku Zdravstvenega doma ... z dne 18. 4. 2014 ter izpovedbi prič M. P. in M. O., za kateri je z gotovostjo zaključilo, da sta opisovali prav dejanje z dne 18. 4. 2014. Res je sicer oškodovanka na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe 18. 4. 2014 navajala "večkrat me je z dlanjo udaril po obrazu in po glavi", a je pozneje, ko je bila v preiskavi ter na glavni obravnavi natančneje zaslišana, skladno navajala en udarec v predel obraza in več udarcev po glavi. Gre torej le za natančnejšo opredelitev prej skupno zatrjevanih več udarcev po obrazu in glavi. Prav tako ni mogoče oškodovanki očitati neverodostojnosti zgolj na podlagi okoliščin dogajanja na stopnišču pred prizadejanimi udarci. Tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi je oškodovanka trdila, da se je obtoženec postavil pred njo, okoliščina ali ga je odrinila ali le hotela odriniti pa niti ni odločilna okoliščina, ki bi sicer utegnila porajati dvom v njeno izpovedbo. Sodišče druge stopnje prav tako ne vidi nič oporečnega v prvostopenjski dokazni oceni pričevanja prič B. M. in M. B. Pod točko 12 obrazložitve je najprej pravilno izpostavilo, da priči niti nista živeli na istem naslovu kot obtoženi in oškodovanka, in so se le obiskovali oziroma je bila oškodovanka z B. M. tudi v telefonskih stikih. Obema pričama pa je bilo znano, da med obtožencem in oškodovanko prihaja do prepirov. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ovrednotilo izpovedbo priče B. M. o tem, da jo je oškodovanka, kadar sta imela z obtožencem prepir, poklicala po telefonu, a se v njune spore praviloma ni vmešavala. Je pa enkrat ob takšnem dogodku, ko sta se skregala in je oškodovanka jokala, prišla po oškodovanko ter ji ponudila prenočišče.

12Zagovornica pritožbeno poudarja, da sama prošnja obtoženca oškodovanki, da opravlja gospodinjska opravila, še ne dokazuje, da jo je na ta način spravljal v podrejen položaj, saj če bi bilo temu tako, bi ga ubogala, ne pa hodila k drugim moškim, skrivala mobilni telefon in si z drugim moškim dopisovala. Obtoženčev edini namen naj bi bil, da družino ohrani skupaj.

13Sodišče druge stopnje se tudi v tem delu ne strinja s pritožbenimi navedbami, saj sodišče prve stopnje obtožencu zakonski znak spravljanja v podrejen položaj ne dokazuje le na podlagi obtoženčevih zahtev v zvezi z opravljanjem gospodinjskih opravil, pač pa izhaja iz obtoženčevega izvajanja stalnega nadzora nad oškodovanko, tudi tedaj ko je bila v službi ter dalj časa trajajočega grdega, bolečega in ponižujočega ravnanja zoper njo, kar je pri oškodovanki povzročilo tudi močne občutke strahu, resne ogroženosti, nemoči, ponižanja in podrejenosti. Glede obtoženčevega, z ljubosumjem pogojenega potenciranega nadzorovanja oškodovanke, se je sodišče prve stopnje v zadostni meri ter s prepričljivo argumentacijo opredelilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav pritožnica meni, da sami telefonski pogovori tekom delovnega časa še ne pomenijo izvajanja nadzora, saj naj njihova vsebina ne bi bila v dokaznem postopku z gotovostjo razjasnjena, pa se je sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča, glede tega vprašanja pravilno oprlo na izpovedbe neprizadetih in nepristranskih prič M. P., M. O. in L. B. Vse so potrdile oškodovankine navedbe, da jo je obtoženec, večkrat, tudi do osemkrat klical po telefonu tekom delovnega časa. Zaradi teh klicev, po katerih je bila "objokana in živčna", si je nabavila celo posebno slušalko za telefon. Priči M. P. je oškodovanka enkrat poslala SMS sporočilo, da jo je obtoženec fizično napadel. O težavah z možem oziroma obtožencem je navajala tudi vodji kadrovske službe L. B., ko je bila k njej napotena na razgovor zaradi pogoste uporabe mobilnega telefona med delovnim časom. Neprestane klice, čeprav je oškodovanka izpovedala, da je obtoženca seznanila, da ima zaradi teh težave v službi, ter obtoženčeve očitke v primeru, če se na klic ni odzvala, da ni v službi ter da ga vara, ni mogoče dojeti drugače, kot izvajanje nadzora na oškodovanko ter posledično spravljanje slednje v podrejen položaj.

14Po prepričanju pritožnice naj bi sodišče prve stopnje napačno dokazno ovrednotilo dopise med Centrom za socialno delo in oškodovankinim delodajalcem, družbo ... S tem naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev po mnenju sodišča druge stopnje ni podana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pri razlogih o odločilnih dejstvih predmetnega kaznivega dejanja izhajalo iz dokumentov v prilogah C1 do C4. Te je omenilo le pri povzemanju izpovedb priče Š. Č., ki je izpovedala, da je oškodovanka večkrat izrazila željo po spremembi izmene zaradi domačih težav, kar pa je posredoval v kadrovsko službo.

15Pritožnici tudi ni moč pritrditi glede izpodbijanja obstoja zakonskega znaka obstoja družinske skupnosti, ker naj bi po njenih navedbah slednja razpadla vsaj mesec dni pred dogodkom z dne 18. 4. 2014. Pritožnica se sklicuje na pojem družinske skupnosti, kot naj bi ga definirala določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter določila ZKP, ki pa jih pri tem ne konkretizira.

16Po 2. členu ZZZDR je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. ZKP, ki ga prav tako omenja pritožnica, tega pojma ne obravnava, medtem ko trajnejšo življenjsko skupnost moškega in ženske definira četrti odstavek 99. člena KZ-1, ki kot tako šteje zunajzakonsko skupnost. Družinsko skupnost kot objekt kazenskopravnega varstva po 191. členu KZ-1 je torej treba razlagati širše, kot pojem družine po ZZZDR, katere namen je varstvo koristi otrok. Vsekakor pa je pogoj družinske skupnosti izpolnjen v obravnavanem primeru, ko je vendarle zakonska zveza med obtožencem in oškodovanko, tudi ob dejanju z dne 18. 4. 2014, še trajala (razvezala sta se oktobra 2014), oškodovanka pa pred tem datumom skupnega domovanja ni zapustila po svoji volji, ampak se je s posredovanjem centra za socialno delo pred obtoženčevim nasiljem zatekla v Materinski dom ... Do vprašanja obstoja družinske skupnost se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17Napačno je stališče zagovornice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri ocenjevanju po njenem mnenju nepopolnih dokazov ravnati po načelu "in dubio pro reo". Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo kar nekaj dokazov, ki ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obtožencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Pravilno je dokazno ocenilo tako obtoženčev zagovor kot tudi oškodovankine izpovedbe, pa tudi dokazno vrednost zdravniškega potrdila z dne 18. 4. 2014.

18Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V določeni kazni sedmih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja nekaznovanost in skrb za preživljanje dveh otrok) in zato bo po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva. S sprejemljivim argumentom je prvo sodišče utemeljilo tudi odmero nekoliko daljše preizkusne dobe.

19Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Obtoženec je v predmetnem kazenskem postopku upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje njega in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.