VSRS Sodba I Ips 250/2011

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenega J. J. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je v času vojne vstopil kot domobranec v oboroženo vojaško formacijo, sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov za podpiranje sovražnika in skupno borbo z njim proti svoji domovini, sprejel od sovražnika orožje ter se pokoraval njihovim odredbam,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 49/45-32 z dne 9. 10. 1945 je bil J. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. točki 3. odstavka Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju ZKND), izrečena mu je bila kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo treh let, izgubo državljanstva in zaplemba celotne imovine ter plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da jo Vrhovno sodišče spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnica graja nedoločnost opisa kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil J. J. obsojen. Nadalje zatrjuje, da obtožnica obdolžencem ni bila vročena in zato niso imeli možnosti za učinkovito obrambo, nadalje, da obsojencu ni bilo vročeno vabilo na glavno obravnavo, bil pa je sojen v odsotnosti, češ da je na begu, ne da bi bilo to ugotovljeno in obrazloženo. Zatrjuje, da v resnici obsojeni že tri mesece pred obsodbo ni bil več živ, saj je bil iz Vetrinja konec meseca maja 1945 vrnjen v Slovenijo in pripeljan v taborišče Teharje, od koder se ni vrnil in ga od tedaj nihče ni več videl. Tako je po zatrjevanju vložnice sodišče sodilo mrtvi osebi, čeprav bi moralo kazenski postopek ustaviti. Zahtevi prilaga izpisek iz Matičnega registra o smrti iz katerega izhaja datum smrti ... 1950, to pa je, kot pravi vložnica, le datum, ko je bil obsojeni razglašen za mrtvega, medtem ko je bil pogrešan od konca maja leta 1945, ko se ni vrnil iz taborišča. Nadalje vložnica graja sodbo, ker kot pravi, nima razlogov ne dokazne ocene o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Glede izreka sodbe zagovornica obsojenca ugotavlja, da opis dogodka, ki naj bi predstavljal konkretizacijo kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND, ni sklepčen, saj v njem ni navedeno niti v katerem času vojne niti v katero oboroženo vojaško formacijo je vstopil obsojeni, katerega sovražnika naj bi podpiral, od koga je prejel orožje in katerim odredbam se je pokoraval. Zaključuje, da je bil kriminaliziran samo zatrjevan obsojenčev status in je bila zgolj na takšni podlagi tudi sprejeta odločitev o krivdoreku oziroma izrečena obsodilna sodba in kazenska sankcija. Z izrekom sodbe je bil zato kršen kazenski zakon. Iz opisa dejanja, ki ga sodba očita obsojencu, tudi ni razviden cilj in namen iz 2. člena ZKND, brez tega temeljnega znaka pa ni moglo biti tudi podano nobeno kaznivo dejanje, določeno v 3. členu ZKND.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da so navedbe vložnice zahteve za varstvo zakonitosti utemeljene in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi.

B.

4Vrhovno sodišče na podlagi izpiska iz Matičnega registra o smrti J. J., obsojenca v obravnavani zadevi, ugotavlja, da je v njem naveden datum njegove smrti ... 1950. Gre za javno listino za katero se domneva, da so podatki, ki jih vsebuje, resnični, kolikor se ne dokaže nasprotno. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da zatrjevanje vložnice, da je obsojenec umrl pred ... 1950 in tudi pred sojenjem v tej zadevi, ki je bilo dne 9. 10. 1945 v obsojenčevi nenavzočnosti, ni mogoče upoštevati v tem postopku in kazenskega postopka zoper obsojenca ustaviti, kot sicer to določa 139. člen ZKP. Pravna domneva, da je obsojenec umrl ... 1950, ni bila izpodbita.

5V celoti je treba pritrditi vložnici, da očitek obsojencu, da je v času vojne vstopil kot domobranec v oboroženo vojaško formacijo, sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov za podpiranje sovražnika in skupno borbo z njim proti svoji domovini, sprejemal od sovražnika orožje ter se pokoraval njegovim odredbam, ne predstavlja konkretizacije kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, ki bi ga kot kaznivo dejanje določali takrat veljavni kazensko-pravni predpisi. Primerjava abstraktnega dejanskega stanu oziroma inkriminacije po 3. točki 3. člena ZKND, tako imenovanega vojnega zločinstva z opisom dejanja, ki je bilo očitano obsojenemu J. pokaže, da je bil obsojen zgolj na podlagi očitka statusa, ne pa na podlagi očitka konkretnih ravnanj, ki bi lahko pomenila vojno zločinstvo. Takšnega statusa, kot se očita obsojencu v izpodbijani sodbi, ZKND ne v 3. točki 3. člena, ne v kakšnem drugem členu ne inkriminira, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil z obsodilno sodbo kršen kazenski zakon, kot to določa 1. točka 372. člena ZKP, to je o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Takšna ugotovitev je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP narekovala Vrhovnemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe in v skladu s 1. točko 358. člena ZKP izrek oprostilne sodbe. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče tudi ni presojalo obstoja ostalih kršitev, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.