VSRS Sklep II DoR 220/2013

Predlog se zavrne.

1Tožnika trdita, da je njun pravni prednik F. P. na spornem zemljišču z (upravnim) dovoljenjem pravnega prednika prve toženke v letu 1957 zgradil garažni objekt in da je pridobil na spornem zemljišču tudi pravico uporabe. Tožnika sta v času zakonske zveze sporno zemljišče kupila od F. P. in s tem pridobila tudi pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnikov na ugotovitev skupne lastninske pravice na zemljišču parc. št. 3183/0, k. o. ... (v naravi garaža), po nedoločenih deležih. Presodilo je, da sta imela tožnika na zemljišču, na katerem se nahaja garaža, v času uveljavitve ZLNDL, pravico uporabe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je njun pravni prednik (F. P.) na spornem zemljišču zgradil garažo, ki jo je uporabljal do leta 1989, nato pa jo je prodal tožnikoma. Sodišče je ugotovilo, da je bila garaža zgrajena v skladu z zakonom. V letu 1957 je F. P. pridobil lokacijsko odločbo in gradbeno dovoljenje za gradnjo garažnega objekta kot provizorija po odločbi Občinskega ljudskega odbora ... z dne 16. 12. 1957 in nato zgradil garažo, v letu 1987 pa je z odločbo Komiteja za urejanje prostora Občine ... za ta objekt pridobil še uporabno dovoljenje. Z izdanimi odločbami je po oceni sodišča pravna prednica prve toženke izrecno privolila v gradnjo garaže s sredstvi F. P. in v uporabo zemljišča, na katerem stoji garaža. S pomočjo izvedenca je sodišče presodilo, da je sporna garaža gradbeni objekt oziroma stavba, ki je spojena z zemljiščem, in se zato šteje za nepremičnino. Po 7. členu Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPZ) se je namreč s prenosom lastninske pravice na stavbi prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod to stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo te stavbe. Tudi drugi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je določal, da je pravico uporabe mogoče prenesti samo, če se prenese lastninska pravica na stavbi. V prid temu, da je garaža nepremičnina, po oceni sodišča govori tudi okoliščina, da je F. P. v letu 1987 pridobil uporabno dovoljenje. Po prepričanju sodišča F. P. tega dovoljenja ne bi pridobil, če bi prekoračil gradbeno dovoljenje, ki bi se nanašalo le na gradnjo provizorija v smislu premičnine. Prav tako je bila za ta objekt izdana odločba o odmeri davka za promet z nepremičninami. Glede na to, da je mogoče sporno garažo šteti za stavbo v smislu določb ZTLR in ZPZ in da je bila zgrajena v skladu z zakonom, je sodišče presodilo, da je F. P. s prodajno pogodbo v letu 1989 na oba tožnika prenesel poleg lastninske pravice na garaži tudi pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Tožnika sta zato ob uveljavitvi ZLNDL kot dejanska imetnika pravice uporabe postala lastnika spornega zemljišča.

3Sodišča druge stopnje je pritožbo prve toženke glede odločitve o zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na spornem zemljišču zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je prva toženka F. P. dovolila le postavitev začasne (provizorij) garaže. Strinjalo se je z zaključkom, ki ga je sodišče prve stopnje naredilo s pomočjo izvedenca, da je sporna garaža gradbeni objekt oziroma stavba, ki je spojena z zemljiščem. Glede na pritožbene razloge v zvezi z neupoštevanjem določb ZSZ je še dodalo, da odločba o dodelitvi stavbnega zemljišča v uporabo ni konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Zadošča, da je F. P. zgradil garažo ob vednosti in izrecnem dovoljenju pravnega prednika prve toženke, ki mu je v ta namen dal zemljišče v uporabo.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga prva toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanja, ali je lahko graditelj pridobil pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini na podlagi 12. člena ZTLR, v kolikor niso izpolnjeni pogoji po takrat veljavnem ZSZ (51. člen), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo po postopku oddaje stavbnega zemljišča za graditev, v katerem je odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč (46. člen ZSZ). Prva toženka meni, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od že sprejete sodne prakse oziroma da je sodna praksa s tega področja neenotna. Poudarja, da je treba 12. člen ZTLR presojati v skladu z določbami ZSZ, skladno s katerim se je zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo. To izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 8/2008 in sklepa VS RS I Up 28/2004. Ker te pogodbe v tem primeru ni bilo, po mnenju prve toženke tožnika s prodajno pogodbo v letu 1989 na spornem zemljišču nista mogla pridobiti pravice uporabe. Sodišči sta v konkretni zadevi po oceni prve toženke odstopili od navedene sodne prakse. Po oceni prve toženke je evidentno, da je bilo F. P. izdano gradbeno dovoljenje zgolj za postavitev provizoričnega objekta in se tako ni mogoče strinjati z zaključkom sodišč, da se je pravni prednik prve toženke strinjal z oddajo stavbnega zemljišča v uporabo z namenom pridobitve pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini.

5Predlog ni utemeljen.

6Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Vrhovno sodišče je stališče v zvezi z izpostavljenim vprašanjem že zavzelo v več odločbah (primerjaj II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003 in II Ips 223/2009 z dne 20. 1. 2011), izpodbijana sodba pa od njih ne odstopa. V zvezi s stališčem sodišč, da ima v konkretni zadevi garaža status objekta in ne provizorija, pa prva toženka dopustitve revizije ne predlaga.