46. člen ZSZ

V skladu z drugim odstavkom 7. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZPN se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno uporabo. Temu ustrezna je bila vsebina 12. člena ZTLR, po kateri je imel lastnik stavbe (dokler je ta obstajala), ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena, in zemljišča, namenjenega za njeno redno rabo. Z ozirom na vsebino pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (investitorjem), sta postala ne le lastnika stavbe, ampak (posledično) tudi imetnika/subjekta pravice uporabe na zemljišču (predmetne parcele). Vpis nepremičnin v družbeni lastnini in pravice uporabe na njih ni bil obvezen, niti ni imel konstitutivnih učinkov.

Vrhovno sodišče je stališče v zvezi z izpostavljenim vprašanjem, ali je lahko graditelj pridobil pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini na podlagi 12. člena ZTLR, v kolikor niso izpolnjeni pogoji po takrat veljavnem ZSZ (51. člen), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo po postopku oddaje stavbnega zemljišča za graditev, v katerem je odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč, že zavzelo v več odločbah, izpodbijana sodba pa od njih ne odstopa.

Pogodbo iz leta 1986 je treba umestiti v takratni časovni okvir. V tistem obdobju je bil prenos pravice uporabe v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Pogodbo iz leta 1986 je mogoče subsumirati pod pojem dogovora oziroma pogodbe, s katero se je prenesla pravica uporabe (v absolutnem pomenu) na spornem družbenem premoženju skozi prizmo tedanjih pravdnih predpisov. Merilo uspeha v postopku ni površina nepremičnine, glede katere je tožbeni zahtevek (ne)utemeljen.

Odločitev o oddaji stavbnega zemljišča na javni dražbi je akt poslovanja občine in ne upravni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu.

Akt, s katerim občina po izvedbi javnega razpisa odda (proda) stavbno zemljišče najboljšemu ponudniku, ni upravni akt, pač pa akt poslovanja, s katerim občina razpolaga s svojim premoženjem.

Oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo (dikcija 5. poglavja zakona o stavbnih zemljiščih) pomeni prehod "lastninskopravnega upravičenja pravice uporabe" stavbnega zemljišča od enega nosilca uporabe na drugega. Oddaja za gradnjo gradbenemu podjetju je po svoji vsebini torej realizacija razpolagalne pravice, ki je v pogodbi podrobno manifestirana s konkretizacijo prometa, načinom formiranja njegove cene in zemljiški knjigi namenjeno intabulacijsko klavzulo. Gre za razpolaganje in torej lahko za prepovedani promet glede na določbo 2. odstavka 1. člena zakona o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90).

Dokaz o razpolaganju s stavbnim zemljiščem v družbeni lastnini, potreben za pridobitev gradbenega dovoljenja, je glede na določbe zakona o stavbnih zemljiščih lahko le pogodba, ki jo investitor sklene z mestnim skladom stavbnih zemljišč. Brez take pogodbe gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati.