VSRS Sodba II Ips 415/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1126,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na dan 31. 12. 1999 lastnik 749 delnic z oznako LEK A in 133 delnic z oznako LEK B. Ugotovilo je, da je tretji toženec 12. 4. 2000 te delnice protipravno odsvojil tako, da je s ponarejeno osebno izkaznico v imenu tožnika dal nalog za prodajo in prenos kupnine na svoj račun. Tretji toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem in tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 217. členu KZ. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tretjega toženca na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na podlagi 33. in 34. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP) pa tudi odškodninska odgovornost prvo tožene borzno posredniške družbe in drugo tožene centralne klirinško depotne družbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je utemeljen zahtevek za povrnitev vrednosti delnic na dan prodaje in neizplačanih dividend, zavrnilo pa je odškodninski zahtevek za povračilo izgubljenega dobička. Tožnik je namreč zahteval povrnitev vrednosti, ki bi jo prejel, če bi delnice prodal ob prevzemu družbe L. s strani švicarske farmacevtske družbe Novartis. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da so toženci nerazdelno dolžni plačati tožniku 118.723,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika, delno pa je ugodilo pritožbama prvih dveh toženk. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika iz naslova neizplačanih dividend. Odločilo je, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova neizplačanih dividend, ker je zahteval povrnitev zneska, ki ga je tretji toženec pridobil s prodajo na trgu, v tej prodajni ceni pa so bile vključene tudi dividende kot predvideni bodoči donosi iz delnic. Odločilo je tudi, da je pravilno zavrnjen odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Poudarilo je, da so za oceno izgubljenega dobička odločilne razmere v času škodnega dogodka, do katerega je prišlo v letu 2000. Poudarilo je, da takrat nihče ni mogel pričakovati, da bo prišlo do prevzema družbe Lek in da se bo vrednost delnic za trikrat zvišala. Tako je ocenilo, da tudi ni pomembno, da sodišče prve stopnje ni ocenilo tožnikove izpovedi o tem, da sta z ženo tudi še po kraji delnic kupila nekaj delnic Leka in jih prodala ob prevzemu.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Navaja, da je splošno znano, da je družba Lek vrsto let pred prevzemom rasla po prihodkih in dobičkih in da je zato delnice le dokupoval in jih ni prodajal. Poudarja, da se je kot vodilni delavec v Lek zavedal zanimanja tujih družb za prevzem slovenskih farmacevtskih družb. Opozarja, da je v postopku izpovedal, da sta z ženo po kraji njegovih delnic z dediščino, ki sta jo prejela, kupila dodatne delnice Lek, da sta jih prodala ob prevzemu in da sta sodišči s tem, ko nista obrazložili, zakaj tožnikovo izpoved štejeta za nebistveno, kršili 5. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zagrešili bistveno kršitev določb iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik utemeljuje zakaj ni res to, kar navaja sodišče druge stopnje v obrazložitvi, da so bili leta 2000 prevzemi družb v Sloveniji redek pojav. Meni, da je izkazal, da delnic ne bi prodal in bi nato sprejel Novartisovo prevzemno ponudbo. Opozarja, da odločitev sodišča kaže nepoznavanje borzne oziroma prevzemne cene. Poudarja, da se ob pričakovanem prevzemu delnice prodajo po prevzemni ceni, saj kasneje prevzema družba ni več dolžna odkupiti delnic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, posledično pa strankam tudi naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne bodisi sodišču prve bodisi sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo tožencem v odgovor in druga toženka je na revizijo odgovorila. Navedla je, da mora biti izgubljeni dobiček v času škodnega dogodka pričakovan oziroma predvidljiv, in da je normalen tek tisto poslovanje, ki ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih. Poudarja, da takrat, ko so bile prodane delnice, prevzem družbe Lek s strani družbe Novartis nikakor ni bil predvidljiv oziroma pričakovan dogodek, kar je potrdil tudi tožnik sam v izpovedi. Druga toženka utemeljuje zakaj ni resnična trditev tožnika o pogostosti prevzemov v letu 2000 in navaja, da tudi ne drži, da je bil prevzem farmacevtskih družb pričakovan, saj na primer do prevzema družbe Krka ni prišlo. Meni, da bi se, če bi bil prevzem pričakovan, to odrazilo že v ceni delnice leta 2000. Poudarja, da je bila s tožnikom v poslovnem razmerju, da pa je po 266. členu ZOR dolžnikova odgovornost za škodo omejena na tisto navadno škodo in izgubljeni dobiček, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu takrat bila znana ali pa bi mu morala biti znana. Meni, da tožnik takšnega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Opozarja, da Zakon o trgu vrednostnih papirjev prepoveduje uporabo notranjih informacij in da dobička, ki naj bi ga upnik pridobil na takšen nedopusten način, pravo ne priznava. Meni, da ima sodišče prav, ko opozarja, da je tožnik zahtevek zvišal šele po tem, ko je bilo jasno, kakšna je bila prevzemna cena in da tudi to kaže na nepredvidljivost prevzema. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in ji povrne stroške odgovora na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru gre pri prvih dveh toženih družbah za pogodbeno, pri tretjem tožencu pa za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Do škodnega dogodka je prišlo leta 2000, za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR. ZOR ureja povrnitev izgubljenega dobička v primeru nepogodbene odškodninske odgovornosti v tretjem odstavku 189. člena, v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti pa v prvem odstavku 266. člena.

7Druga toženka ima prav, da ima upnik, kadar gre za kršitev pogodbenih obveznosti, pravico do povračila izgubljenega dobička, ki bi ga dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Sodišče druge stopnje pa je pravilno obrazložilo, da tudi v primeru, ko je dobiček izgubljen zaradi neposlovnega škodnega nedopustnega posega, treba upoštevati, da mora že ob nedopustnem ravnanju obstajati temelj pričakovanega dobička. Že takrat mora obstajati namera, da se stvar proda ter z njo doseže posebna korist(1). Sodišče druge stopnje je tako pravilno obrazložilo, da tožnik obstoja temelja pričakovanega dobička ob nastanku škodnega dogodka oziroma ob sklenitvi pogodb ne more izkazati z izpovedjo o tem, da sta z ženo druge delnice prodala po prevzemni ceni. Tožnik tako nima prav, da je odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je ob škodnem dogodku oziroma ob sklenitvi pogodbenega razmerja s prvima dvema toženkama že utemeljeno pričakoval dobiček zaradi prevzema, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

8Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljeni revizijskih razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik drugi toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1126,08 EUR (2000 točk po 0,46 EUR, 2% mat. stroške in od vsega skupaj še 20 % DDV). Glede na prehodno določbo 44. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).

---.---

Op. št. (1): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ UL SRS, Ljubljana1984, str. 728.