VSRS Sklep II Ips 54/2012

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo z dne 3. 12. 2010, s katero so tožniki (skupni lastniki) uveljavljali neveljavnost vknjižbe zastavne pravice zastavitelja Z. M. pri njegovem nedoločenem deležu na parc. št. 3266/1 k. o. ... za zavarovanje terjatve B. V. na podlagi kreditne pogodbe, št. 42004.343/94 z dne 25. 7. 1994 v višini 6,400.000 SIT in na podlagi kreditne pogodbe, št. 247/95-MK z dne 13. 6. 1995 ter dodatka k tej pogodbi z dne 1. 2.1996 v višini 7,000.000 SIT, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ugotovilo je, da sta bili obe hipoteki vknjiženi v zemljiško knjigo v času, ko je za vložitev izbrisne tožbe veljal določen rok, ki je v obeh primerih potekel pred vložitvijo te tožbe in pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da je potrebno vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljali v času vpisa izpodbijane vknjižbe.

3Zoper pravnomočno odločitev so tožniki vložili revizijo. Predlagajo razveljavitev sklepov sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjajo na konflikt dveh ustavno varovanih dobrin, in sicer pravice do zasebne lastnine in prepoved retroaktivnosti. To je bilo izpostavljeno tudi v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje z ugovorom v tej smeri ni ukvarjalo. Ravnalo je v nasprotju s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zastavni pogodbi, na podlagi katerih je bila ustanovljena hipoteka, sta nični, uveljavljanje ničnosti pa ni vezano na rok. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer že nastal pred ZZK-1, v času vložitve tožbe pa še ni bil v celoti zaključen. Vpisani hipoteki namreč še nista bili realizirani. Bili sta materialnopravno nepravilni v času vpisa in enako nepravilni v času vložitve te tožbe. Za primer, ko je predmet obveznosti trajne narave, je treba uporabiti pravo, ki velja v času vložitve tožbe, torej ZZK-1, in ne predpisov, ki so veljali v času vpisa toženkine pravice v zemljiško knjigo. Zato prepoved retroaktivnosti ne more biti edini kriterij, kateri predpis bo sodišče uporabilo. Pravna doktrina poudarja, da je takšna nepravna retroaktivnost nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva in zaupanja v pravo. Pravica do zasebne lastnine mora imeti prednost. Nično pogodbo je sklepala banka, ki je dnevno sklepala zastavne pogodbe in so ji morali biti znani predpisi, ki se nanašajo na zavarovanje z nepremičninami. Sklicujejo se na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 615/2004, II Ips 649/2005, II Ips 722/2005, II Ips 81/2004, iz katerih ne izhaja, da je treba uporabiti zakon, ki je veljal v času vknjižbe, temveč sedaj veljavni zakon. Tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2010 je sklepati, da bi bilo treba uporabiti ZZK-1.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. Revidenti namreč utemeljeno opozarjajo, da nižji sodišči ne bi smeli pri presoji vprašanja pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe uporabiti Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 in Zakona o zastaranju terjatev ter Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995, ampak v času vložitve konkretne tožbe veljavni ZZK-1, ki izbrisne tožbe časovno ne omejuje. ZZK-1 ne vsebuje prehodne določbe, ki bi se nanašala na izbrisno tožbo, kar pomeni, da učinkuje takoj, in ga je ob predpostavki, da so izpolnjeni v nadaljevanju navedeni pogoji, mogoče uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja.(1) Takojšna uporaba novega zakona je namreč lahko problematična z vidika prvega odstavka 155. člena Ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in z vidika načela varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Vendar pa načelo varstva zaupanja v pravo nima absolutne veljave. Gre namreč za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege. Zato je, kot izhaja iz uveljavljene ustavnosodne prakse, v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. Dejstvo, da novi ZZK-1 ne vsebuje prehodne ureditve za izbrisno tožbo in torej učinkuje tudi na pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, z vidika načela varstva zaupanja v pravo kot enega temeljnih načel pravne države po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni problematično. Iz trditvene podlage tožbe je namreč razbrati, da se toženki očita, da je bila v slabi veri, saj v času vknjižbe hipotek veljavni predpisi niso dopuščali (brez soglasja ostalih lastnikov) ustanovitev hipoteke na nedoločenem deležu skupne lastnine. Morebitna pravna zmota dobre vere ne more utemeljiti. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 v zvezi s prej veljavno zemljiškoknjižno ureditvijo zavzelo stališče, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

7Materialnopravna zmotna presoja nižjih sodišč glede

pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe (pravne podlage za odločanje o izbrisni tožbi)

je imela za posledico, da je ostalo dejansko stanje, potrebno za odločitev, nepopolno ugotovljeno. Na podlagi drugega odstavka 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo v zadevi meritorno odločiti.

8Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 882/2009 z dne 20. 6. 2013.