102. člen ZZK

Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.

Absurdno je stališče toženca, da bi lastniki tožbo morali vložiti v roku treh let po njegovem vpisu v zemljiško knjigo, saj takrat materialnopravna neveljavnost vknjižbe sploh še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Po uveljavitvi ZZK-1, ki ne vsebuje prehodne določbe v zvezi z izbrisno tožbo, kar pomeni, da učinkuje takoj, pa prekluzivnega roka za vložitev izbrisne tožbe ni več. ZZK-1 je mogoče uporabiti za vsa, tudi že pred uporabo novega zakona, nastala pravna razmerja.

Rok za vložitev izbrisne tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. ZZK je drugače kot ZZK-1 omogočal izbrisno tožbo tudi zoper dobrovernega pridobitelja. Zatrjevanje slabe vere drugo toženca zato v tem primeru ni eden od elementov, ki so potrebni za sklepčnost izbrisne tožbe. Razlikovanje med neposredno pridobitvijo in pridobitvijo tretjih dobrovernih oseb je pomembno le zaradi različnih prekluzivnih rokov.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bila uporaba 243. in 244. člena ZZK-1, ki ne predvidevata izbrisne tožbe proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju, v obravnavani zadevi v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, ki je zajeto v določbi 2. člena Ustave, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno državo. Kljub obstoju javnega interesa za drugačno ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 se je ob tehtanju prizadetih dobrin, to je na tožnikovi strani varstva zaupanja v pravo, na strani drugega toženca pa varstva pravice dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo, v sporni zadevi pokazalo, da ima prednost položaj tožnika.

Zaupanje slabovernih pridobiteljev knjiženih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednost pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.

Če novi predpis (ZZK-1) glede uporabe ZZK pri izbrisni tožbi »molči«, to pomeni, da učinkuje takoj in ga je tako mogoče, če to ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo, uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja. Takojšna uporaba ZZK-1 za pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, z vidika načela varstva zaupanja v pravo v konkretnem primeru ni problematična, saj je bil vknjiženi pridobitelj v slabi veri. Zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti. V primeru, ko je z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ponovno vpisana pravica uporabe v korist osebe, ki ne obstaja več, obstaja pravni interes za izbrisno tožbo, če se bo tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe, ne da bi ji bilo potrebno vložiti novo tožbo ter da je bilo pri lastninjenju spornih zemljišč imetništvo pravice uporabe kakorkoli relevantno.

Le z izbrisno tožbo je mogoče sanirati materialnopravno neveljavnost vpisov v zemljiško knjigo. Tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi mora obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa, takšnega tožbenega zahtevka pa tožnik ni postavil. Zgolj sama ugotovitev zatrjevane ničnosti ne bi mogla privesti do neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na prva dva toženca. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožeče stranke, ne pa sodišča.

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (odločba ustavnega sodišča U-I-101/95). V tem primeru se postavi vprašanje, kakšno pravico je toženec pridobil s tem, ko tožniki niso v roku, ki ga je predpisoval star zakon, predlagali izbrisa zatrjevanega materialnopravno napačnega vpisa. Do uveljavitve ZZK-1 zgolj zaradi neaktivnosti tožnikov ni pridobil nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok (pred izdajo sklepa o zavarovanju rok ni mogel začeti teči). Torej ne gre za primer, ko bi toženec pridobil pravico na podlagi in v času veljavnosti ZZK, ZZK-1 pa takega načina pridobitve pravice (s potekom roka) ne predvideva. Zato ne moremo govoriti o tem, da bi bila z uporabo ZZK-1 kršena prej pridobljena pravica toženca. Z uporabo novega zakona tudi ne bi bilo omajano načelo zaupanja v pravo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov,

Dejansko stanje, na katerega je tožnica oprla izbrisno tožbo, do uveljavitve ZZK-1 še ni začelo učinkovati, saj izbris določene materialnopravno neveljavne vknjižbe učinkuje šele z izdajo sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da rok za vložitev izbrisne tožbe po ZZK do uveljavitve ZZK-1 sploh še ni v celoti potekel. Ne gre torej za primer, ko bi ZZK-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti, kar bi posledično pomenilo tudi, da je posegel v že pridobljene pravice tožnice.

Do vpisa je prišlo 8.7.1998, torej v času veljavnosti ZZK, ki je veljal od 16.7.1995 do 15.9.2003. 16.9.2003 je začel veljati novi ZZK – ZZK-1. ZZK je v 2. odstavku 102. člena med drugim določal, da se mora izbrisna tožba vložiti v 3 letih od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe. Rok je bilo torej treba računati od vložitve predloga in ne od vpisa. V konkretnem primeru je torej 3-letni rok iztekel najkasneje 8.7.2001. To je bilo še v času veljavnosti ZZK. ZZK-1, ki roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, je začel veljati 16.9.2003. Ker je stari rok, torej rok po ZZK, potekel pred uveljavitvijo ZZK-1, novega roka ni več mogoče uporabiti, čeprav je bila tožba vložena po novem zakonu. V obravnavanem primeru vprašanje zastaranja ne more biti sporno, saj se je 3-letni rok v celoti iztekel v času veljavnosti ZZK. Z uveljavitvijo ZZK-1 ni mogel „oživeti“.

Pravno podlago nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov na območju, ki je bilo na podlagi mirovne pogodbe z Italijo priključeno FLRJ, poleg predpisov, na katere se sklicuje revident (Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Navodila z dne 12. 6. 1948, Zakon o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja), predstavljajo tudi Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ, sprejeta leta 1954 ter novela te Uredbe, uveljavljena v letu 1972.

Določba 5. odstavka 102. člena ZZK ne določa roka za vložitev izbrisne tožbe v primeru nedobroverne pridobitve knjižne pravice. Toženca sta vedela, da sporna nepremičnina ni last njunih pravnih prednikov in torej pokojna A. B. oziroma prvotoženec z njo ne moreta razpolagati, zato takšno razpolaganje z nepremičnino nasprotuje moralnim normam, pogodbi, sklenjeni v nasprotju z moralnimi normami, pa sta nični.

Nepremičnina na dan uveljavitve ZSpo dne 4.4.1998 ni bila več v družbeni lastnini, ampak je bila pri njej že vpisana lastninska pravica tožene stranke do celote. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprta na pomanjkanje ene od predpostavk za lastninjenje športnih objektov, da ob uveljavitvi zakona, ki je uredil lastninjenje, objekt ni bil družbena lastnina, ampak je bil že v lasti tožene stranke, ki je nepremičnino olastninila na podlagi ZLPP.

Glede na to, da je bila tožniku na podlagi veljavne darilne pogodbe nepremičnina ob sklenitvi pogodbe izročena v posest, toženec pa je za to ob sklenitvi darilne pogodbe, ki jo je prvotna lastnica pozneje sklenila z njim, kot ob njeni zemljiškoknjižni izvedbi, vedel, ima tožnik proti tožencu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime.

Zastavna pravica je akcesorna pravica zato je obstoj terjatve pogoj za obstoj zastavne pravice. Ko terjatev preneha, preneha tudi zastavna pravica. Vendar terjatev z zastaranjem ne preneha, ampak preneha le iztožljivost terjatve. Terjatev postane naturalna, obstoji še naprej, zahtevek pa se lahko uveljavlja le glede tistega dela, ki nudi tudi stvarnopravno varstvo. Uveljavlja se lahko le še stvarnopravna pravica - hipoteka. Hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Izbris iz zemljiške knjige je mogoče zahtevati na podlagi določenih pravnih dejstev. ZZK iz leta 1995 je res v 138. členu določal, da se, ne glede na določbe o izbrisu starih hipotek v členih od 105. do 108., po uradni dolžnosti vknjiži izbris hipotek starejših od 25 let. Ta določba je bila umeščena v prehodne določbe ZZK in je bila zato prehodne narave. Veljala je le v času veljavnosti ZZK, izbris pa je praviloma opravilo sodišče ob prvem vpisu v zemljiškoknjižni vložek, kjer je vpisana hipoteka. Glede na to, da je tožnikova hipoteka na celotnem vložku še vedno vpisana, do izbrisa na podlagi navedene določbe ni prišlo. Tega izbrisa tudi ne more napraviti pravdno sodišče v tem postopku na podlagi sedaj

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah, iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice.

1. Po zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 je lahko izbrisno tožbo vložil tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Aktivne legitimacije ZZK torej ni omejeval le na tiste subjekte (in njihove univerzalne naslednike), ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana, temveč je dajal aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki je mislil, da vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. 2. Izbrisna tožba se lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in proti njegovim pravnim naslednikom, ki so pridobili pravico na podlagi izpodbijane vknjižbe. 3. Zahtevek izbrisne tožbe naj vsebuje zahtevo po ugotovitvi neveljavnosti osnovnega zavezovalnega pravnega posla in ne njemu kavzalnega razpolagalnega pravnega posla, ki je le pridobitni način. Pravni temelj za vknjižbo je namreč prvi in ne drugi pravni posel. 4. Pravna pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin veči

Od konkretne dejanske situacije v posamezni zadevi je odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe iz drugega odstavka 102. člena ZZK. Upoštevanje krajših rokov iz novega zakona za vknjižbe, za katere je bil predlog vložen pred uveljavitvijo tega zakona, bi namreč v določenih situacijah privedlo do retroaktivnega učinka zakona in bi bila taka razlaga in uporaba novega zakona v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 155. člena URS.