VSRS Sklep II Ips 190/2013

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti drugemu tožencu 755,97 EUR in tretji toženki 424,12 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku petnajstdnevnega roka do plačila.

1Tožniki oziroma njihovi pravni predniki so pri Upravni enoti Ljubljana vložili zahtevo za denacionalizacijo zemljišč v Ljubljani in bili med denacionalizacijskim postopkom napoteni na pravdo za ugotovitev ničnosti pogodb o razpolaganju z nepremičninami (88. člen Zakona o denacionalizaciji; ZDen).

2Tožeča stranka je dne 15. 1. 1999 vložila tožbo zoper G. d.d. in E. d.o.o., torej zoper prvega in drugega toženca, zaradi ničnosti pogodbe (med njima) z dne 12. 7. 1996 in zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine v zvezi z nekdanjimi parcelami št. ..., vse k.o. ... V tožbi je navedla vrednost spornega predmeta 3.000.000 SIT, to je 12.518,78 EUR.

3Tožeča stranka je dne 12. 10. 1999 vložila tožbo zoper G. d.d. in Mestno občino Ljubljana (ter zoper Sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljane, a jo je v tem delu umaknila), torej zoper drugega toženca in tretjo toženko, zaradi ničnosti pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča med Občino Ljubljana Vič Rudnik in G. z dne 21. 2. 1995 in zaradi ničnosti aneksa št. 2 med Mestno občino Ljubljana in G. z dne 31. 1. 1996 k pogodbi o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča v industrijski coni ... z dne 4. 8. 1972. Tožba se nanaša na nekdanje parcele št. ... k.o. ..., v njej pa je zahtevana tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožeča stranka je v tej tožbi navedla vrednost spornega predmeta 3.000.000 SIT, to je 12.518,78 EUR.

4Obe pravdni zadevi sta se deset let obravnavali ločeno, prvostopenjsko sodišče pa je obe zadevi P 486/2008-I in P 1343/2009-I združilo s sklepom P 486/2008-I z dne 25. 8. 2009. Zadevi sta se nato obravnavali skupaj, tožeča stranka pa je 5. 11. 2009 postavila podredni zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti vseh treh zgoraj navedenih pogodb, zaradi ugotovitve neveljavnosti zemljiškoknjižnih vknjižb in zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (to je vknjižbe družbene lastnine z imetnikom pravice uporabe Mestno občino Ljubljana). Tožeča stranka je kot vrednost spornega predmeta podrednega zahtevka navedla 41.000 EUR. Med postopkom je tožeča stranka tožbo velikokrat spreminjala in popravljala zaradi parcelacij, združitev parcel, sprememb meja in delne pozidave ter zaradi spreminjanja oznak nepremičnin.

5Sodišče prve stopnje je pod A v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pod B pa delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku. Pod B I je ugotovilo delno ničnost prodajne pogodbe z dne 12. 7. 1996 med G. in E. glede določenih parcel; pod B II je zavrnilo ugotovitveni zahtevek za ničnost prodajne pogodbe z dne 12. 7. 1996 glede delov parcel št. 1711/13 in 1711/16, ki ležijo vzhodno od vzhodne meje iz leta 1994; pod B III je ugotovilo ničnost pogodbe med Občino Ljubljana Vič Rudnik in G. z dne 21. 2. 1995; pod B IV je ugotovilo ničnost aneksa št. 2 med Mestno občino Ljubljana in G. z dne 31. 1. 1996 glede parcele št. 1714/1; pod B V je zavrnilo ugotovitveni zahtevek za ničnost aneksa št. 2 z dne 31. 1. 1996 glede ostalih parcel, ki so bile predmet razpolaganja z aneksom; pod B VI je ugotovilo neveljavnost vknjižb določenih parcel, navedenih pod B I; pod B VII je ugotovilo neveljavnost vknjižbe po aneksu z dne 31. 1. 1996 glede parcele št. 1714/1 in pod B VIII je vzpostavilo prejšnje zemljiško stanje pri nepremičninah, navedenih pod B I in B IV, z vknjižbo družbene lastnine ter z navedbo imetnika pravice uporabe Mestne občine Ljubljana.

6Tožeča stranka se je pritožila samo glede pravdnih stroškov, vsi trije toženci pa proti delu sodbe, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugodilo podrednemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov (glede stroškov) zavrnilo, pritožbam tožencev pa je ugodilo tako, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o podrednem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodb (B I, B III in B IV) razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižb in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja B VI, B VII in B VIII) pa spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v teh delih zavrnilo. Navedlo je, da mora vsak posamezen zahtevek izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi ga tožeča stranka uveljavljala v posebni tožbi. Tožeča stranka tega ni dosledno upoštevala in je tako s primarnim kot s podrednim zahtevkom uveljavljala ničnost (istih) spornih pogodb, sodišče prve stopnje pa je tako eventualno objektivno kumulacijo zahtevkov dovolilo in o ničnosti pogodb dvakrat različno odločilo. Tožniki se zoper odločitev o primarnem zahtevku niso pritožili, zato je postala pravnomočna ugotovitev, da pogodbe niso nične. Pravnomočnost odločitve o tem zahtevku preprečuje pravdo oziroma ponovno odločanje o istem zahtevku (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), zato je odločitev o delu podrednega zahtevka, da so pogodbe nične, obremenjena za bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bila sodba v tem delu razveljavljena in tožba zavržena. Vprašanje ničnosti je predhodno vprašanje ostalih zahtevkov tožnikov (tudi izbrisne tožbe) in ker je bilo o ničnosti z zavrnitvijo primarnega zahtevka pravnomočno odločeno (pod A I, A III in A IV) sodišče in stranke sedaj veže odločitev, da sporne pogodbe, ki so bile podlaga za vknjižbo, niso nične. Navedeno je narekovalo zavrnitev še preostalega podrednega zahtevka glede neveljavnosti vknjižb in vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja.

7Tožeča stranka je vložila revizijo zoper odločitev drugostopenjskega sodišča o podrednem zahtevku in trdi, da je dovoljena, ker je zanj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 41.000 EUR. Predmet izpodbijanja je celotni podredni zahtevek, saj je prvi toženec (G.) s pritožbo izpodbijal celotno odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku in je postala odločitev o celotnem podrednem zahtevku pravnomočna s sprejemom sodbe pritožbenega sodišča. Tožeča stranka nadalje trdi, da je odločitev o dovoljeni revizije odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki je skupno vsem zahtevkom, poleg tega pa so zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Povezanost med posameznimi zahtevki je med ničnostjo in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Povezanost je tudi v delu, ki se nanaša na posamezne tožene stranke, saj je mogoče varstvo pravice tožeče stranke do možnosti vračila premoženja v denacionalizacijskem postopku v naravi zagotoviti zgolj v primeru, da je o vseh zahtevkih odločeno naenkrat in na enak način. Ob upoštevanju petega odstavka 367. člena ZPP se za dovoljenost revizije upošteva skupno označena vrednost spornega predmeta, ki presega revizijski prag. V nadaljevanju tožeča stranka uveljavlja in obširno obrazlaga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

8Drugi toženec v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, ker so tožniki s podrednimi zahtevki le delno uspeli in preostali sporni zahtevki ne predstavljajo več skupne vrednosti 41.000 EUR. Tožniki so navedli skupno nediferencirano vrednost spornega predmeta, kar ima enako posledico kot izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. V nadaljevanju drugi toženec obrazloženo zanika obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga zavrnitev revizije in povrnitev revizijskih stroškov.

9Tretja toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, ker je po njenem mnenju vrednost spornega predmeta samo 12.518,78 EUR. Tožeča stranka je sicer navedla, da je za podredni tožbeni zahtevek določila vrednost spornega predmeta 41.000 EUR, vendar njene pavšalne navedbe, glede na naravo podrednega zahtevka ter že postavljeno vrednost primarnega zahtevka, ni mogoče upoštevati. S podrednim zahtevkom je namreč zahtevala ugotovitev ničnosti istih pogodb, ki so predmet primarnega zahtevka. V nadaljevanju tretja toženka obrazlaga tudi neutemeljenost revizije in zato predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev revizijskih stroškov.

10Revizija ni dovoljena.

11Zmotno je stališče tožeče stranke, da je predmet njenega revizijskega izpodbijanja celotni podredni zahtevek, ker naj bi prvi toženec s pritožbo izpodbijal celotno odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku in je postala odločitev o celotnem podrednem zahtevku pravnomočna s sprejemom sodbe pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je namreč delno zavrnilo podredni zahtevek (pod B II in B V) in ne prvi toženec ne tožeča stranka se zoper ta del ni pritožila. Tudi če bi držala trditev tožnikov o toženčevi pritožbi zoper zavrnilni del sodbe, bi bilo to v obravnavanem primeru nepomembno, ker sodišče druge stopnje o tem zavrnilnem delu prvostopenjske sodbe ni odločalo in je odločitev o delni zavrnitvi podrednih zahtevkov pod B II in B V postala pravnomočna na prvi stopnji.

12Neutemeljena je tudi revizijska trditev o dovoljenosti revizije zaradi povezanosti med posameznimi zahtevki in o povezanosti odločitev, ki se nanašajo na posamezne tožene stranke oziroma o upoštevanju petega odstavka 367. člena ZPP. Določba petega odstavka 367. člena ZPP o seštevanju vrednosti posameznih zahtevkov v primeru skupnih pravnih vprašanj za posamezne zahtevke ali medsebojne odvisnosti posameznih zahtevkov velja za primere objektivne kumulacije zahtevkov iz 41. člena ZPP, kar pa v obravnavanem primeru ni relevantno. Odločilno je, da gre v tem primeru za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Po drugem odstavku 41. člena ZPP je v primeru zahtevkov zoper več tožencev za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Po ustaljeni sodni praksi tega sodišča(1) v ureditev 41. člena ZPP o ločenem navajanju vrednosti spornega predmeta v primeru subjektivne kumulacije peti odstavek 367. člena ZPP ne posega in pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov ne povzroči seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov. Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo, oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo. V obravnavanem primeru sta na pasivni strani dvakrat po dva toženca: prvi toženec in drugi toženec (G. d.d. - v stečaju in E. d.o.o.) sta (podredno) tožena zaradi ničnosti in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja po eni pogodbi (z dne 12. 7. 1996), prvi toženec in tretja toženka (G. d.d. - v stečaju in Mestna občina Ljubljana) pa zaradi ničnosti in vzpostavitve prejšnjega stanja po drugi pogodbi (z dne 21. 2. 1995) in aneksu št. 2 k pogodbi iz leta 1972. Gre za dva para tožencev in en par tožencev proti drugemu sta v razmerju navadnih (formalnih) sospornikov v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj se zahtevki zoper vsakega od obeh parov tožencev opirajo samo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Dejansko gre za dve pravdi, ki sami po sebi nista odvisni ena od druge in se lahko končata različno ter sta se dejansko (glede primarnega zahtevka) deset let obravnavali ločeno, dokler nista bili 25. 8. 2009 združeni v skupno obravnavanje. Z navedbo ene same skupne nediferencirane vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek tožeča stranka ni zadostila 41. členu ZPP, ki v primeru več tožencev zahteva določitev vrednosti spornega predmeta za vsakega toženca posebej, pri čemer v tako ureditev, kot je bilo že navedeno, peti odstavek 367. člena ZPP ne posega. Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se pač ne ve, v katerem delu in na katerega toženca (v obravnavanem primeru na kateri par tožencev) se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Vse to pa pomeni, da si tožeča stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

13Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, drugemu tožencu in tretji toženki pa je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov v skladu z Odvetniško tarifo na 755,97 EUR oziroma 424,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklepe VS RS II DoR 245/2009, II Ips 166/2010, II Ips 330/2011, II Ips 197/2012, II Ips 406/2012