VSL sodba in sklep I Cp 1449/2013

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati še znesek 26.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 6.350.460,00 SIT od 26. 7. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanje za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti;
in v točki 4 izreka razveljavi v zavrnilnem delu in v točki 5 izreka razveljavi v zavrnilnem rentnem delu za čas od 28. 10. 2002 do 31. 12. 2005 ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje;
in v točki 7 izreka glede stroškov postopka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti poleg že priznanih stroškov postopka (540,80 EUR), še 2.142,51 EUR stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, vse v petnajstih dneh.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nepravnomočnem nespremenjenem, a izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna je dolžna tožeči stranki povrniti 2.216,24 EUR revizijskih in pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nepremoženjske škode znesek 30.500,00 EUR in iz naslova premoženjske škode 50,00 EUR; 754,53 EUR; 385,16 EUR in 677,35 EUR in ji plačevati od 1. 1. 2007 dalje mesečno rento v znesku 39,27 EUR ter ji povrniti 540,80 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v nepravnomočnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

3Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da ni pogojev za njeno objektivno odškodninsko odgovornost, da je nepravilno ugotovljeno, da tožnik ni nič soprispeval k nastanku škodnega dogodka in da je bila tožniku brez temelja priznana materialna škoda med nadomestilom plače in pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal.

4Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija zavrnitev plačila odškodnine iz naslova stroškov prevoza in skaženosti, sodbo sodišča prve stopnje pa izpodbija v ostalem zavrnilnem delu. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v premajhni višini. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek iz naslova potrebne tuje nege in pomoči. Pri izračunu izgube dohodka je potrebno upoštevati dnevnice, ki bi jih tožnik prejel za plačilo opravljenih nadur.

5Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa ni, utemeljena.

6Dejansko stanje, kako je prišlo do škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in sicer: tožnik je bil dne 27. 11. 2000 zaposlen pri toženi stranki in je tega dne v okviru opravljanja svojega dela sodeloval pri opaženju preklad. Opaženje je potekalo tako, da je nekaj delavcev delalo na vrhu in polagalo opaž, nekaj delavcev pa je delalo spodaj in so vstavljali podpornike. Tožnik je delal na vrhu in je pri delu stopil na opaž, ki še ni bil podprt s podpornikom. Opaž se je podrl, tožnik pa je padel 2,3 metra globoko in se pri tem poškodoval.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je opaženje preklade nevarna dejavnost, ker gre za delo na višini in za delo na nedograjeni opažni plošči, kar predstavlja okoliščino s povečano nevarnostjo za poškodbo delavcev. Pravilno je zato uporabilo določilo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času škodnega dogodka, v katerem je določeno, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domnevna vzročnost). Pravilno je zato zaključilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel 27. 11. 2000 na temelju objektivne odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija, da ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost. Ni slediti pritožbeni navedbi, da opažanje preklade ni delo na višini. Če ne bi bilo delo na višini, tožnik ne bi padel 2,3 metra globoko ob opaženju preklade. Opaženje preklade je delo na višini, vse dokler proces opaženja ni končan. Na takšen zaključek ne vpliva dejstvo, da je bil ostali del plošče že opažen.

Delo na višini, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (173. člen ZOR).

7Tožena stranka je utemeljevala soodgovornost tožeče stranke za nastalo škodo z dejstvom, da se je ta samovoljno vrnila na delovišče in da je med gibanjem po delovišču bila lahkoverno prepričana, da bo opaž preklade, katerega je pred tem sama pripravljala in ni bil dokončan, zdržal njeno težo. Tožeča stranka se je torej zavestno sama odločila, da bo stopila na nedokončani leseni opaž preklade, pri čemer se je kot strokovnjak za tesarska dela zavedala, da se s tem lahko poškoduje.

Sodišče prve stopnje takšni navedbi tožene stranke utemeljeno ni sledilo, ker sta priči V. Č. in B. Č. izpovedala, da je do nezgode prišlo v času dela, po soočenju pa je tudi priča P. Đ. izpovedal, da dopušča možnost, da je do nezgode prišlo, ko so delavci zaključevali dela.

Ker je do nezgode prišlo med samim delom in ni izkazano, da tožnik svojega dela ni pravilno opravljal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu ni možno očitati nobene soodgovornosti za nastalo škodo. Tožena stranka se tako ni oprostila odgovornosti v smislu določila tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pritrditi je pritožbeni navedbi tožene stranke, da prestavljajo tesarska dela opravila, pri katerih so možne poškodbe, tudi če jih njihovi izvajalci pravilno izvajajo. Ravno za tak primer gre v tej zadevi.

Ni slediti bistveni pritožbeni navedbi tožene stranke, da je do poškodbe prišlo v izključni posledici tožnikovega nezbranega in nepazljivega ravnanja, ker taka pritožbena navedba nima podlage v izvedenih dokazih. Glede pritožbene navedbe tožene stranke, da bi tožnik moral ob potrebni skrbnosti spremljati delovna opravila ostalih delavcev v skupni, pa je že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu opozorilo, da gre za trditev, ki ni uveljavljana v skladu z določilom 286. člena ZPP oziroma te pritožbene trditve ni možno upoštevati na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP, ker pritožba ne izkazuje, da takšne navedbe brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ostale pritožbene navedbe tožene stranke v tem delu, na obstoj tožnikove soodgovornosti ne vplivajo, ker ni izkazano, da tožnik svojega dela ni pravilno opravljal.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne ključnice, delni izpah ključnično lopatičnega sklepa, pretres možganov, udarec v glavo, nateg vratnih mišic in da je v času zdravljenja utrpel popoškodbeni glavobol. Pravilno je tudi ugotovilo obseg in pravilnost utrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja, ki so podrobneje opredeljeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Iz tega naslova je bila tožniku priznana denarna odškodnina v znesku 10.000,00 EUR.

Pritrditi pa je pritožbeni navedbi tožnika, da se pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin upoštevajo vse nevšečnosti v času zdravljenja, tako tudi vse težave, ki jih je tožnik imel v času zdravljenja zaradi akutne stresne reakcije, ki se je nadaljevala v posttravmatsko stresno motnjo (dva tedna hude oblike in potem šest mesecev zmerno močne stopnje) in vse težave povezane s postkomocijskim sindromom, ki so se kazale z vrtoglavicami, glavoboli, s težavami pri miselnih nalogah, spominskimi težavami in razdražljivostjo, kar vse izhaja iz mnenja izvedenca dr. T.. Sodišče prve stopnje poslabšanje tožnikovega psihičnega zdravja v času zdravljenja, pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin ni upoštevalo, moralo pa bi jih. Pritožbi tožeče stranke je bilo zato v tem delu ugoditi in prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin zvišati za 5.000,00 EUR (skupaj na 15.000,00 EUR).

9Tožnik je v škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, ki je prenehal, ko je padel v nezavest, nato pa je tožnik utrpel srednje hud strah za izid zdravljenja v obsegu treh mesecev. V tem času je bilo tožnikovo duševno ravnovesje porušeno. Pritožba pravilno uveljavlja, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 500,00 EUR premajhna. Tožniku je bilo zato iz tega naslova priznati še znesek 1.500,00 EUR denarne odškodnine, tako da je skupna odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR.

10Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da so poškodbe pri tožniku pustile trajne posledice in sicer, da ima tožnik omejeno gibljivost desne rame srednje stopnje (omejen dvig nad horizontalo) in da ima za polovico oslabljeno grobo moč v desni roki. Iz tega razloga ni sposoben za težja fizična dela z desno roko. Tožnik je v posledici poškodb utrpel tudi poslabšanje psihičnega zdravja v obliki akutne stresne reakcije, ki se je nadaljevalo v posttravmatsko stresno motnjo, istočasno pa je prišlo do razvoja postkomocijskega sindroma srednje stopnje, ki je pri tožniku povzročila kognitivno upočasnjenost, rigidnost, zmanjšano sposobnost načrtovanja in podpovprečni nivo intelektualnega funkcioniranja. Takšno poslabšanje psihičnega zdravja je pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati od končanega zdravljenja dalje.

V januarja 2013 je pri tožniku izbruhnila psihotična bolezen, na razvoj katere je v obsegu do ½ vplivala poškodba z dne 27. 11. 2000 oziroma posledice te poškodbe.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je prisojena odškodnina v znesku 20.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Premalo je upoštevano, da je tožnik zaradi posledic poškodb invalid I. kategorije in iz tega razloga upokojen ter da je bil ob poškodbi star 39 let in da bo zato svojo zmanjšano življenjsko aktivnost še zelo dolgo občutil. Upoštevati pa je tudi, da so psihične težave, ki so posledica poškodbe z dne 27. 11. 2000, prispevale k razvoju tožnikove psihotične bolezni v januarju 2013.

Primerna denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je 40.000,00 EUR. Pritožbi tožnika je bilo zato ugoditi in prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišati za znesek 20.000,00 EUR.

11Tožnik iz naslova premoženjske škode zaradi stroška tuje nege in pomoči v času zdravljenja zahteva skupaj 480,72 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v tem času potreben tuje nege in pomoči in da sta mu jo nudila sostanovalca Vl. in N. Č.. Tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 480,72 EUR pa je zavrnilo, ker ta strošek ni nastal neposredno tožniku. Tožnik ni dokazal, da je sostanovalcema tujo nego in pomoč plačal ali da jo je njima vrnil s svojim delom.

Strošek tuje nege in pomoči se prizna na podlagi določila 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da je poškodovanec upravičen do stroškov v zvezi z zdravljenjem in do povrnitve drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tujo pomoč v času zdravljenja potreboval, pravilno pa je tudi ugotovilo, da tožniku iz tega razloga škoda ni nastala, ker sostanovalcema, ki sta mu tujo nego in pomoč nudila, ni plačal ničesar. Tako ni prišlo do zmanjšanja tožnikovega premoženja in tožnik ni oškodovan. Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodno prakso, ki je strošek tuje nege in pomoči priznala v primerih, ko je oškodovancu bila nudena nega in pomoč s strani njegove žene in oškodovanec zato ni imel iz tega razloga posebnih izdatkov. V danem primeru ne gre za takšen primer.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov tuje nege in pomoči, ki ga je tožnik postavil v obliki glavnice 1.560.000,00 SIT in v obliki rentnega zahtevka; in sicer iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da je tujo nego in pomoč rabil tudi po končanem zdravljenju. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca dr. Sl.a, mnenje izvedenca psihiatrične stroke, mnenje zdravnika specialista ter na zdravstveno dokumentacijo (A41), iz katere ne izhaja, da bi zaradi posledic poškodb z dne 27. 11. 2000 tožnik potreboval tujo nego in pomoč. Tudi iz odločbe o invalidski upokojitvi ne izhaja, da tožnik tujo nego in pomoč potrebuje. V pravilnost takšne dokazne ocene ni dvomiti. Pritožbo tožnika je bilo zato v tem delu zavrniti.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodba v tem delu sama s sabo v nasprotju, saj sodišče samo večkrat ugotavlja, da je tožnik nesposoben za kakršnakoli težja dela in da je sposoben le lažjih obremenitev z roko. Takšna pritožbena navedba velja za omejeno gibljivost desne roke in oslabljeno moč desne roke in oslabljeno moč desne roke, ne pa za druge fizične sposobnosti tožnika (stran 10 izpodbijane sodbe). Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tožnikovo izgubo na osebnem dohodku in izgubo zaradi neizplačanega regresa za leto 2002, najmanj v prisojeni višini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu že priznane izgube na osebnem dohodku, višine priznane rente in regresa. Glede višine izgube dohodka v tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je tožencu prenehalo delovno razmerje 28. 6. 2002 iz razloga, ker toženec, kot tujec, ni imel delovnega dovoljenja in da je odškodnina iz naslova izgube dohodka naložena toženi stranki v plačilo brez temelja in vzročne zveze.

Temelj za priznanje škode iz naslova izgube dohodka je v drugem odstavku 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo; ter v prvem odstavku 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da je oškodovanec upravičen do povrnitve zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

Da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vso škodo nastalo v škodnem dohodku 27. 11. 2000, na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti, je bilo že obrazloženo zgoraj. Višino škode iz naslova izgube dohodka je izkazana z mnenjem izvedenca T. H.. Da je bil tožnik invalidsko upokojen izključno zaradi posledic poškodb utrpljenih v škodnem dogodku dne 27. 11. 2000, izhaja iz odločbe o invalidski upokojitvi (A 41). Vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo zaradi izgube dohodka je tako izkazana. Sporno bi lahko bilo edino obdobje od 28. 6. 2002 do 31. 12. 2002. Glede tega obdobja, ko je bil tožnik brezposelen in je prejemal nadomestilo osebnega dohodka za čas brezposelnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do prenehanja delovnega razmerja tožniku 28. 6. 2002 prišlo, ker ni bil zmožen opravljati svojega dela tesarja in ga je zato opravljal nekvalitetno. Obstoj vzročne zveze med posledicami poškodb in prenehanjem delovnega razmerja dne 28. 6. 2012 je tako dokazano. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo izgubo na dohodku za čas od 28. 6. 2002 do 31. 12. 2002.

Pritrditi pa je pritožbi tožnika, da je dejansko stanje glede izgube dohodka zaradi neupoštevanja neizplačanih dnevnic, za čas od junija 2002 do decembra 2005, zaenkrat pomanjkljivo razčiščeno. Če je resnična trditev tožnika, da tožena stranka dnevnice ni izplačevala za povrnitev stroškov v zvezi z delom, ampak za plačilo opravljenih nadur, potem je to šteti kot dohodek tožnika, ki bi ga prejemal, če bi delal. V novem postopku bo zato ugotoviti, ali je tožena stranka v času od leta 2002 do leta 2005 izplačevala delavcem dnevnice kot plačilo nadur in kolikšen dohodek bi tožnik na tak način ustvaril. Pritožbi tožnika je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu v točki 4 izreka in v zavrnilnem rentnem delu za čas od 28. 10. 2002 do 31. 12. 2005, v točki 5 izreka, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13Sprememba sodbe je vplivala na odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela z 2/3 zahtevka in je zato upravičena do tolikšne povrnitve pravdnih stroškov. Tožeči stranki je bilo priznanih 6.187,77 EUR, toženi stranki pa 4.325,61 EUR potrebnih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve 4.125,18 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 1.441,87 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.683,31 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je že prisojeno 540,80 EUR, je bilo toženi stranki naložiti, da tožeči stranki povrne poleg že prisojenega še 2.142,51 EUR stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v celoti (1.665,44 EUR) in ½ pritožbenih stroškov (550,80 EUR), skupno 2.216,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

O stroških postopka je odločeno na podlagi določila 165. in 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločeno je o doslej nastalih pravdnih stroških. O stroških, ki bodo nastali zaradi razveljavljenega dela pa bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.