VSL sodba I Cp 3158/2012

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v 1. točki I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne,
- v 3. točki I. točke tako, da je dolžan tožnik tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 4.855,03 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (2. točka I. točke) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 5.749,55 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V predmetni zadevi sta tožbo 13.6.2009 vložila tožnika M. J. (prvotožnik) in J. K. J. (drugotožnik). Po smrti M. J. (umrl 7.2.2011) je kot njegov dedič v pravdo vstopil J. K. J.. Od vstopa (sprememba tožbe z dne 28.2.2011) je (edini) tožnik J. K. J., ki uveljavlja dve terjatvi do dedičev pokojnega (brata) T. J.. Gre za terjatev, ki jo je prevzel kot dedič po pokojnem M. J. (tožbeni zahtevek za plačilo 229.781,41 EUR) in svojo lastno terjatev (tožbeni zahtevek za plačilo 34.516,48 EUR).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati dedičem po pokojnem M. J. 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 dalje do plačila (1. točka I. točke izreka), tožniku J. K. J. pa 34.516,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka I. točke izreka) in tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 11.085,00 EUR (3. točka I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačati dedičem po pokojnem M. J. 7,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (primarni) tožbeni zahtevek (III. točka izreka) za ugotovitev, da obstoji terjatev pokojnega M. J. v znesku 229.781,41 EUR s pripadajočimi obrestmi, da ta terjatev sodi v zapuščino po pokojnem M. J., toženec pa je ta znesek dolžan vrniti v zapuščino po pokojnem M. J. tako, da znesek plača njegovim dedičem, skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, danem po pokojnem M. J. (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu in po skrbnici za poseben primer A. A. C..

Toženec v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita in jo toženec izpodbija v celoti v I. točki izreka. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič A.N., B.B., N.B., J.J. ter G.G.. Zaslišanje navedenih prič je pomembno za razjasnitev dejanskega stanja. Toženec je namreč zatrjeval, da si pokojni T. J. denarja ni sposojal pri svojem očetu in bratu, ker je sam zaslužil dovolj, kar bi priče lahko potrdile. Toženec res ni oporekal, da je J. K. J. dedič po pok. M. J., je pa oporekal, da je edini, ki je vstopil v pravdo, saj bi v pravdo morali vstopiti vsi dediči, torej tudi J .J., N.P. in M.A.J.. Ker tega niso storili, je po oceni toženca podano pomanjkanje aktivne legitimacije. Sodba navaja, da ni mogoče odreči pravnega varstva enemu od dedičev, v primeru, da so drugi pasivni. V takem primeru bi lahko dedič, ki je prevzel pravdo, tožil kvečjemu za tisti del, ki mu pripada po zapustniku. Ostalim očitno ni bilo v interesu, da bi vstopili v pravdo. Drugih pritožbenih trditev, s katerimi toženec izpodbija pravilnost odločitve o zahtevku tožnika, ki ga je prevzel kot dedič, pritožbeno sodišče ne povzema. Odločitev, kot bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, ni pravilna že zato, ker ni tožena prava stranka. Pritožbeno sodišče zato drugih pritožbenih trditev, s katerimi izpodbija pravilnost odločitve o terjatve, ki jo je po pokojnem M. J. prevzel dedič, ne povzema. Glede terjatve (drugega) tožnika(1) iz naslova posojila pokojnemu bratu T. za nakup stanovanja v L., toženec graja, da sodba neutemeljeno verjame (drugemu) tožniku, da je pokojnemu T. posodil denar in da je zanj najel dolgoročni kredit. To ne drži. Toženec je zatrjeval, da je šlo pri zatrjevanem posojilu za kupnino, ki jo je (drugi) tožnik plačal pokojnemu T. za stanovanje na T.. Sodišče njegovim trditvam ni sledilo z utemeljitvijo, da ni skladna s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med pokojnim T. kot prodajalcem in (drugim) tožnikom kot kupcem 23.10.2000. Sodba se opre na določbo 4. člena Pogodbe, iz katere izhaja, da je prodajalec prejel celotno kupnino po pogodbi in na izpoved (drugega) tožnika, da je pokojnemu T. konec julija ali v začetku avgusta plačal 2.000.000,00 SIT, denar pa je dobil iz varčevalne sheme. V tem delu brez utemeljene obrazložitve sledi tožniku, kljub temu, da zanj ne predloži dokazov. Sodba očitno pristransko tolmači posamezna dejstva, saj je prvemu tožniku verjelo, da je bil denar, ki je bil dvignjen na banki, dan pokojnemu T., pri čemer pa kot razlog navaja, da se datumsko ujemata zapis na koledarju in dvig na banki. V primeru (drugega) tožnika pa zavzame povsem drugačno logiko, in sicer, da je iz pogodbe razvidno, da je bil denar pokojnemu T. že dan. Datumi sklenitve obeh kupoprodajnih pogodb in najema kredita so blizu in je logično, da je (drugi) tožnik kredit najel za plačilo kupnine za stanovanje na T.. Soupada tudi datum plačila obrokov kupnine, ki se jih je zavezal plačati pokojni T.. Neupravičeno sodišče sprejema navedbe tožeče stranke, da se je za Božič 2003 vedelo, da T. kredita ob zapadlosti ne bo mogel vrniti, zato je bilo posojilo podaljšano do konca leta 2008. Izkaže se, da so to potrdile priče, ki imajo interes za izid pravde. Ni logično, da sodišče verjame tožnikovi navedbi, da je pokojni T. računal, da bo prenovljene nepremičnine v O. vsaj delno prodal. Te nepremičnine so se obnavljale počasi, v letu 2008 so bile obnovljene cca 70 %. Upoštevaje kupnino, za katero so bile kupljene, in glede na to, da niso bile prav dosti obnovljene, pokojni T., tudi če bi jih želel prodati, od prodaje ne bi iztržil veliko. Sodišče brez tehtnega razloga pritrjuje pričam, ki imajo interes na izidu pravde, da je bil dogovor, da bo T. vrnil znesek, ki bo ustrezal vrednosti stanovanja v času vračila, ter se zneski poračunajo na trdno valuto. Tak dogovor je izmišljen in sodišču prikazan z namenom neupravičeno se obogatiti. Zanj tudi ni podlage v izpovedbah prič Ma. J. in J. J., ki ju sodišče upošteva. Skupaj naj bi po oceni sodišča tožnika posodila 146.835,81 EUR. Tožnika zahtevata vračilo 264.297,89 EUR, torej 117.462,08 EUR več, kot sta posodila. Zahtevani znesek izhaja iz manipulacije z načinom preračuna posojila na dan plačila. Podlaga naj bi bila tržna vrednost stanovanja P. in naj bi ta način veljal tudi za posojila za O.. Sodišče se ni vprašalo, da je tožnik J. K. J. z nakupom stanovanja P. od brata T. J., dobil stanovanje na T., in se vanj vselil. Znesek, ki ga navaja kot svoje posojilo bratu 30.926,88 DEM, preračunano 12.053,79 EUR, je bratsko, saj je ta kupnina zelo nizka. Posojeni znesek je dejansko kupnina, ki jo želi tožnik J.K.J. s pomočjo sodišča dobiti skupaj z oderuškimi obrestmi. Glede na oderuštvo, tudi če bi posojila dejansko obstajala, ni verjeti izjavam tožnikov, še posebej matere umrlega T.J. in babice toženega vnuka D.J., da je družina vedno funkcionirala do vseh otrok enako. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič, ki jih je predlagal toženec in tudi ne tistih tožnikovih prič, ki so govorile v dobro trditvam tožene stranke. Priča A., brat pokojnega M. J., je namreč povedal, da je M. J. vedno finančno pomagal svojim otrokom, tistemu, ki je to takrat najbolj potreboval, vendar je denar vedno dal in ga ni zahteval nazaj. Toženec je ugovarjal zastaranje, sodišče pa je brez tehtne obrazložitve sledilo tožniku, da je bil rok vračila podaljšan do konca leta 2008. Te navedbe tožeče stranke in ugotovitve sodišča so pavšalne, z ničemer dokazane niti izkazane. (Prvo) tožeča stranka bi ob dejstvu, da je M. J. umrl, lahko zahtevala vračilo vtoževanega zneska v zapuščinsko maso, ne pa izplačilo dedičem in je v tem delu tožbeni zahtevek nesklepčen. Nepravilna je stroškovna odmera, saj je sodišče napačno prisodilo nagrado za zastopanje več strank, in je namesto do 1.077,75 EUR, tožeča stranka upravičena do 428,70 EUR.

Skrbnica za poseben primer, A.A.C. ne uveljavlja obrazloženo pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče njeni zahtevi na obravnavi 15.4.2011, da jo seznani z dotedanjim potekom postopka (da se ji vroči tožba in dosedanje vloge pravdnih strank), ni sledilo. Z obravnavami ni bila seznanjena. Graja dokazno oceno sodbe in poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati nesporno dejstvo, da je mladoletni otrok star komaj 2 leti, da gre za otroka s posebnimi potrebami in da nima lastnega premoženja, da bi lahko izplačal domnevne očetove dolgove. Otrok je prepuščen skrbi, vzgoji in varstvu matere in njenih sorodnikov, je finančno povsem na njihovih bremenih. Meni, da sodišče ni videlo, ni hotelo videti in upoštevati stiske mladoletne osebe in je razsodilo predvsem na osnovi dokaznega gradiva tožeče stranke, prezrlo pa je argumente in ugovore nasprotne stranke.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Sosporništvo (nujno, enotno, materialno) je vedno le na pasivni strani. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka, kot eden od dedičev oblikovala tako, da zahteva izplačilo v korist vseh dedičev, skladno z njihovimi dednimi deleži, kot bodo ugotovljeni v zapuščinskem postopku. Neutemeljen je pavšalni ugovor, da bi tožeča stranka morala zahtevati vrnitev v zapuščinsko maso, ne pa direktno izplačilo dedičev. Takšen zahtevek je sicer pod III. točko iz previdnosti postavila, vendar je sodišče pravilno odločilo o primarnem zahtevku in materialnopravne razloge tudi ustrezno in pravilno obrazložilo. Toženec, kot dedič, ne bo v ničemer prikrajšan in oškodovan, saj bo dedni delež prejel po svojem starem očetu kot dedič po vstopni pravici po pokojnem očetu T.. Pritožbene trditve, da naj bi J. K.J. T.-u ne posodil denarja za nakup P., so neresnične. V obsegu, kolikor je bilo to dejstvo prerekano, je tožeča stranka dokazala resničnost svojih trditev o posojilu. T. delež za stanovanje na T. je J.K.J. le-temu izplačal izven zatrjevanega posojila za P., kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče.

Pritožba toženca je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je zoper sodbo pritožil le toženec in je predmet obravnavanja zato le odločitev v I. točki izreka, odločitev pod II. točko in III. točko (gre za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku) pa je postala pravnomočna.

Glede očitka skrbnice za poseben primer (mladoletnemu tožencu je bila postavljena med postopkom – Sklep Centra za socialno delo Domžale z dne 11.3.2011), da z zadevo ni bila seznanjena, in je sodišče s predhodnimi vlogami in obravnavani ni želelo seznaniti, velja povedati, da je mladoletnega toženca ves čas zastopal odvetnik (Odvetniška družba Č.), ki ga je za zastopanje pooblastila tudi skrbnica za poseben primer. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni podana.

Glede tožbenega zahtevka tožnika kot dediča po pokojnem M. J.

Tožnik dr. M.J. je s tožbo zahteval, da mu toženca (2) (dediča njegovega sina T.J., umrlega 2.11.2008) vrneta posojilo v skupnem znesku 229.781,41 EUR, ki se ga je sin zavezal vrniti do konca leta 2008. Po trditvah v tožbi je sinu v daljšem časovnem obdobju posojal denar (višina posojil je razvidna iz tabele „Dolgovi T.J. do M.J.“) in sicer za nakup nepremičnin v O. in za nakup stanovanja v P.. Tožnik dr. M.J. je med postopkom (7.2.2011) umrl. Ker je imel pooblaščenko, do prekinitve postopka ni prišlo (3). Na mesto pokojnega M.J. je vstopil dedič J.K.J., pooblaščenka pa je tožbeni zahtevek prilagodila novo nastali situaciji in sicer je tožbo spremenila tako, da je s primarnim tožbenim zahtevkom (4) zahtevala, da se ugotovi, da obstoji terjatev pokojnega M.J. do mladoletnega toženca D.J. in da terjatev sodi v zapuščino po pokojnem M.J., s podrejenim tožbenim zahtevkom pa je zahtevala, da toženec dedičem po pokojnem M.J. izplača vtoževano terjatev.

Med dediči pokojnega M.J. torej teče spor glede terjatve, ki bo (v kolikor bo ugotovljena) spadala v zapuščino (5). Ne glede na to, da do nastale situacije (da bo terjatev spadala v zapuščino) ni prišlo zato, ker bi bil zapuščinski postopek prekinjen zaradi spora o obsegu zapuščine, temveč zaradi smrti tožnika M.J. med postopkom, gre po naravi za spor o obsegu zapuščine (povečanje zapuščinskega premoženja).

Sodba ugotavlja, (1) da so s trenutkom smrti M.J. postali njegovi dediči subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel, (2) da so dediči vstopili v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja, (3) da se terjatev, ki se uveljavlja v predmetnem postopku, lahko deduje, in (4) da je v konkretnem primeru v pravdo namesto pokojnega M.J. vstopil le eden izmed dedičev (J.K.J.).

Sodba zavzame stališče, da je vsak dedič zase legitimiran za zahtevek in ni mogoče odreči pravnega varstva enemu od dedičev, v primeru, da so drugi pasivni. J.K.J., ki je kot dedič prevzel pravdo namesto umrlega prvega tožnika, je pravilno preoblikoval tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev obveznosti v korist vseh dedičev.

V sporu o obsegu zapuščine, kot je predmetni spor, je (novejša) sodna praksa enotna o vprašanju (pravilne) pasivne legitimacije (6). Starejša sodna praksa (7) je štela, da so dediči nujni sosporniki le v sporu, ki se nanaša na zmanjšanje obsega zapuščinskega premoženja, pri čemer je zavzeto stališče utemeljevala s tem, da bi bila dedičem, zaradi dediča, ki noče vložiti tožbe, odvzeta zakonita pravica do tožbe, dedičev pa v tožbo ni mogoče prisiliti. Kasneje pa je sodna praksa (8) zavzela drugačno stališče, da tudi v primeru spora, ki meri na povečanje obsega zapuščinskega premoženja, spora ni mogoče rešiti brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja.

V pravdi morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Dediči so enotni sposporniki, ker je mogoče spor rešiti le na enak način za vse od njih (196. člen ZPP), nujni pa zato, ker so v takšni medsebojni zvezi, da lahko samo vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice izhaja tudi zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo oziroma da morajo biti vsi zavezanci skupaj toženi. Kdaj gre za enotno in nujno sosporništvo, pove materialnopravni predpis. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD), do delitve pa dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Gre za tipičen primer nujnega sosporništva, saj je pravica sodedičev skupna in nedeljiva ter izhaja iz zapuščine kot celote.

Po povedanem se izkaže, da bi v konkretnem primeru, ko je na aktivno stran vstopil le eden izmed dedičev, bi morali biti drugi dediči pokojnega M.J. - žena Ma.J., hči N.P., sin J.J. in mladoletni sin D.J. (priloga spisa A 106), zajeti na pasivni strani. Pravilno je sicer stališče sodbe, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva, zmotno pa je stališče, da zadošča, da je dedič, ki je edini vstopil v pravdo, pravilno preoblikoval tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist vseh dedičev. Sodba (1. točka I. točke izreka) tožencu nalaga, da prisojeni znesek plača dedičem po pokojnem M.J. v roku 15 dni in ne določa, da ga mora izplačati v skladu z dednimi deleži, ugotovljenimi v zapuščinskem postopku po pokojnem M.J. (9).

Ker v predmetnem postopku zato, ker na pasivni strani niso zajeti vsi dediči pokojnega M.J., ni podana pravilna pasivna legitimacija (zmotno je stališče pritožbe, da ni podana aktivna legitimacija), je treba pritožbama toženca ugoditi že iz tega razloga. Tožbeni zahtevek je namreč neutemeljen zaradi napačne pasivne legitimacije, zato je v tem delu pritožbeno sodišče sodbo spremenilo (peta alinea 358. člena ZPP) in tožbeni zahtevek (1. točka I. točke izreka sodbe) zavrnilo. Na druge pritožbene razloge, ki jih uveljavlja toženec glede odločitve o terjatvi pokojnega M.J., pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede tožbenega zahtevka (drugega) tožnika

(Drugi) tožnik, ki je tožbo 16.3.2009 vložil hkrati s svojim očetom, sedaj pokojnim M.J., je zoper dediča pokojnega brata T.J. uveljavljal svojo terjatev, ravno tako iz naslova posojila. V tožbi je navajal, da je poleg očeta, ki je dal njegovemu bratu posojilo (10) za nakup stanovanja v P. sam posodil bratu 30.926,88 DEM. Nepremičnina je bila kupljena 28.11.2000, pokojni T.J. pa bi moral posojilo vrniti najkasneje v roku 5 let, oziroma po podaljšanju, do konca leta 2008. Dogovorjeno je bilo, da bo vrnil znesek, ki bo ustrezal tržni vrednosti stanovanja v času vračila. Ob zapustnikovi smrti je bilo stanovanje vredno 168.000,00 EUR, posojilo drugega tožnika predstavlja 19,72 % celotne kupnine, zato znaša njegova terjatev 32.459,46 EUR. Do dedičev pokojnega T.J. pa ima tudi terjatev iz naslova stroškov pogreba in pogrebnih pogostitev v skupnem znesku 2.057,02 EUR.

Sodba glede zahtevka za vrnitev posojila zavzame stališče, da je tožnik upravičen do vrnitve posojila v znesku 32.459,46 EUR. Stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: (1) tožnik je 30.10.2000 najel pri N. d.d. dolgoročni kredit v znesku 1.760.000,00 SIT (16.525,11 DEM), ki ga je odplačeval mesečno s trajnikom s svojega računa, (2) istega dne je najel še en kredit pri isti banki za nakup stanovanja v znesku 1.210.000,00 SIT (11.170,61 DEM), pri katerem je kot posojilodajalka navedena mati Ma.J., vendar je posojilo v celoti odplačal tožnik s trajnikom s svojega računa, (3) oba zneska posojila sta bila 20.11.2000 nakazana T.J., (4) 20.11.2000 je T.J. z nakazilom na njegov osebni račun posodil še 350.000,00 SIT, (5) iz kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja na P.. je razvidno, da se je T.J. zavezal prvi obrok kupnine za stanovanje v višini 24.000,00 DEM plačati prodajalki do 13.10.2000 in drugi obrok v višini 120.000,00 DEM do 30.11.2000, (5) pred zapadlostjo posojila (vračilo posojila je bilo podaljšano do konca leta 2008) je T.J. nenadoma in nepričakovano umrl (2.11.2008), (6) dogovorjeno je bilo, da T.J. vrne sorazmerni delež vrednosti nepremičnine v času, ko bo posojilo vrnil (tožnikovo posojilo je predstavljalo 19,72 % delež vrednosti stanovanja ob nakupu), (7) po cenitvi sodnega izvedenca za gradbeništvo J.D. je bila na dan 20.12.2008 tržna vrednost stanovanja 168.000,00 EUR, in (8) posojilo, ki sta ga dala T.J.-u M.J. in tožnik, je skupno predstavljalo 98 % vrednosti stanovanja, tožniku od tega zneska pripada 19,72 %, to je 32.459,40 EUR.

Dokazna ocena sodbe, ki je tožniku verjelo, da je pokojnemu T.J. posodil denar za nakup stanovanja na P., in ni sledilo toženčevemu stališču (pri njem vztraja v pritožbi), da izročeni denar predstavlja kupnino, ki jo je tožnik plačal pokojnemu T.J. za stanovanje na T., je logična in prepričljiva. Pritožbeni očitki ne vzbujajo pomislekov v njeno pravilnost. Ugotovitve sodbe imajo podlago v kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med pokojnim T.J. kot prodajalcem in drugotožnikom kot kupcem 23.10.2010 (priloga A65). Kupnina po pogodbi 23.10.2000 je bila poravnana (11) pred zatrjevanim posojilom, ki je bilo pokojnemu T.J. nakazano 20.11.2000. Nakazana posojila se skladajo z določbami kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja na P. (A67) o zapadlosti obrokov kupnine za to stanovanje. S sklicevanjem na to, da so datumi sklenitve obeh kupoprodajnih pogodb in najema kredita blizu in da je logično, da je tožnik kredit najel za plačilo kupnine za stanovanje na T., pritožba ne vzbuja dvomov. Po izpovedbi tožnika, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, je namreč tretjino vrednosti stanovanja izplačal konec julija ali v začetku avgusta (2.000.000,00 SIT), ko je prekinil varčevalno shemo, v katero je bil vključen. Toženec ni (obrazloženo) prerekal tožnikovih trditev, da je bilo stanovanje na T. dejansko v solastnini T.J., N.J. in J.K.J., vsakega do 1/3 in da je tožnik (po dogovoru s sestro N.) z izplačilom po pogodbi 23.10.2000 (ni šlo za izplačilo zneska 6 milijonov SIT, temveč 2 milijona SIT) T.J. izplačal njegov solastni del in postal izključni lastnik predmetnega stanovanja (X. točka pripravljalne vloge 2.7.2009 (12)). Podlago za ugotovitev, da je bilo ob družinskem praznovanju božiča leta 2003 dogovorjeno, da mora T.J. posojilo vrniti do konca leta 2008, je imelo sodišče v izpovedbi prič (33. točka obrazložitve), ki so bile takrat prisotne, pa tudi M.J., zaslišanega še v postopku za izdajo začasne odredbe. Ob dejstvu, da je pokojni T. že pred nakupom spornega stanovanja kupoval nepremičnine v O. (13), je življenjsko sprejemljivo, da je T. (že) v letu 2003 vedel, da posojila (za stanovanje) do dogovorjenega roka vračila (leto 2005) ne bo mogel vrniti. Prepričljiva je obrazložitev sodbe, da je pokojni T. računal, da bo prenovljene nepremičnine na O. do konca leta 2008 vsaj delno prodal in bo iz kupnine vrnil posojila. S sklicevanjem, da so se nepremičnine obnavljale počasi, da so bile v letu 2008 obnovljene okrog 70 %, in da pokojni T., tudi če bi jih želel prodati, od prodaje ne bi iztržil prav dosti, pritožba ne vzbuja dvomov. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je pokojni T.J. nepremičnine v O. kupil, jih obnavljal in jih je imel namen prodati (ne glede na v pritožbi izpostavljeno sporno vrednost teh nepremičnin) in dejstvu, da je nenadoma in nepričakovano pred koncem leta 2008 umrl, pritožbeni dvomi niso upravičeni. Sodba prepričljivo pojasni (34. točka obrazložitve), zakaj verjame, da je bilo dogovorjeno, da je vračilo posojila vezano na tržno vrednost stanovanja ob vračilu (zapadlost posojila konec leta 2008). Namesto dogovora za plačilo obresti, ki so običajna odmena za posojilo, je bilo vračilo vezano na vrednost stanovanja. Ob dejstvu, da je bilo posojilo dano že leta 2000 (prvotno za pet let), ni na mestu pritožbeni očitek (14), da je tak dogovor izmišljen in sodišču prikazan z namenom neupravičeno se obogatiti. Za tako obdobje je nemogoče vnaprej oceniti, kakšna bo rast oziroma padec vrednosti nepremičnin. Dogovor, da se posojilo revalvira, potrjujeta tudi priči Ma.J. in J.J. in za drugačno razumevanje njune izpovedbe, kot se zavzema pritožba, ni podlage. Priča Ma.J. ni točno vedela, kakšen je bil dogovor, potrdila pa je, da je bilo dogovorjeno, da se posojilo vrne v aktualnih valutah in ga je treba nekako revalvirati (izpoved na naroku 21.10.2011 (15)). Tudi J.J. je tak dogovor potrdil, pojasnil pa je, zakaj se je pri njem oče odločil za drugačen način vrnitve posojila, to je, da se vrednost posojenega denarja preračuna na trdno valuto (izpoved 21.10.2011 (16)). Višini tržne vrednosti stanovanja na dan 20.12.2008 , na kateri temelji izračun sodbe glede dolga, ki ga prizna tožniku, toženec obrazloženo ne nasprotuje. Ob dejstvu, da je bilo posojilo podaljšano do konca leta 2008, tožba pa je bila vložena 16.3.2009, toženec z ugovorom zastaranja (sodišče ga je zavrnilo) ne more uspeti.

Priznanju vtoževane terjatve tožnika iz naslova stroškov pogreba in pogrebnih pogostitev (2.057,02 EUR), tožnik v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Sicer pa jo je toženec priznal že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker glede odločitve o terjatvi (drugega) tožnika uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu (2. točka I. točke izreka sodbe) pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sta stranki upravičeni do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje glede na uspeh. Tožnik je uspel s približno 13 % svojega zahtevka (od skupno uveljavljanih 264.297,89 EUR je uspel z 34.516,48 EUR). Stroški tožnika, ki jih sodba odmeri pravilno, razen povišanja nagrade za vsako dodatno odvetnikovo stranko (17) (tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT), ki namesto 1.077,75 EUR znaša 428,70 EUR, znašajo 10.436,03 EUR. Stroški toženca, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče po specificiranem stroškovniku, ob upoštevanju 155. lena ZPP in ZOdvT, znašajo 7.139,90EUR (nagrada za postopek na prvi stopnji 1.875,70 EUR, nagrada za narok 1.714,80 EUR, nagrada za postopek z začasno odredbo 428,70 EUR, nagrada za pritožbeni postopek v postopku zavarovanja 857,40 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, 20 % DDV, kilometrina za pristope na naroke 88,80 EUR). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo le eno nagrado za narok (toženec je priglasil nagrado za narok, na katerega je pristopil). Nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov (primerjaj sklep II Ips 56/2011). Kilometrino za pristop na posamezen narok je tožencu priznalo v znesku 14,8 EUR (40 km x 0,37 EUR), in ne 20,00 EUR, kot je priglasil v stroškovniku. Upoštevaje uspeh in po medsebojnem pobotanju, mora zato tožnik tožencu plačati 4.855,03 EUR stroškov postopka. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v 3. točki I. točke izreka sodbe.

Toženec, ki je s pritožbo delno uspel, je glede na uspeh upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec je uspel s 87 % (od izpodbijanih 264.297,89 EUR je uspel z 229.781,41 EUR). Pritožbeno sodišče mu je v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah priznalo 6.608,68 EUR pritožbenih stroškov (nagrada za pritožbeni postopek 2.286,40 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, 20 % DDV, sodno takso za pritožbo 3.841,00 EUR). Stroškov tožnika za odgovor na pritožbo glede dela, s katero toženec s pritožbo ni uspel, pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP), ker niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi. Upoštevaje 87 % toženčev uspeh je zato pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da tožencu povrne 5.749,55 EUR pritožbenih stroškov.

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti o dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 13.12.2006.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Gre za tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 32.459,46 EUR (2. točka I. točke izreka sodbe).

(2) Tožbo zoper toženko A.J.J. je tožnik umaknil, ker se je dediščini odpovedala in je bil zoper njo postopek pravnomočno ustavljen (sklep 31.8.2011).

(3) Po določbi 100. člena ZPP ima pooblaščenec tudi po smrti svoje stranke še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dedič pa mu lahko pooblastilo prekliče.

(4) V pritožbenem postopku primarni tožbeni zahtevek (sodba ga zavrne), ni predmet pritožbenega preizkusa, ker se tožeča stranka zoper odločitev ni pritožila.

(5) V času predmetnega postopka zapuščinski postopek po pokojnem M.J. še ni bil zaključen.

(6) Primerjaj Sklep II DIR 61/2011 z dne 9.6.2011, II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 322/2006, II Ips 267/2006

(7) II Ips 476/1995 z dne 13.6.1996

(8) V Sodbi II Ips 759/2005 z dne 24.5.2007 so razlogi za spremenjeno stališče obširno pojasnjeni.

(9) Ob rob tožnikovim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je oblikoval zahtevek tako, da zahteva izplačilo v korist vseh dedičev, skladno z njihovimi dednimi deleži, kot bodo ugotovljeni v zapuščinskem postopku, pritožbeno sodišče dodaja, da je izrek izpodbijane sodbe drugačen (sodba v 1. točki I. točke izreka tožencu nalaga, da prisojeni znesek plača dedičem po pokojnem M.J.). Ker tožnik (niti v tem delu niti zoper odločitev o primarnem zahtevku) ni vložil pritožbe, se o vprašanju, ali bi bilo drugače oblikovanemu zahtevku v danem primeru mogoče ugoditi, ni treba izreči.

(10) Tožnik M.J. je v tožbi navajal, da je za nakup stanovanja posodil 125.939,64 DEM.

(11) Iz IV. člena pogodbe je razvidno, da prodajalec izrecno izjavlja, da je prejel celotno kupnino po tej pogodbi, kar potrjuje s podpisom na tej pogodbi.

(12) „T.J., ki je v stanovanju na T. živel, je zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja v letu 2000 sklenil s prodajalcem Z. novo pogodbo, v kateri pa je kot lastnika navedel le sebe. Ob kupovanju stanovanja na P., je drugi tožnik to ugotovil, po pogovoru z bratom T. in sestro N. je med njimi prišlo do dogovora, da tega formalno zabeleženega stanja ne bodo spreminjali, temveč bodo stanovanje razdružili tako, da je drugi tožnik izplačal solastnika in postal 23.10.2000 izključni lastnik stanovanja na T.. Tako dejansko ni šlo za izplačilo 6 milijonov SIT T., temveč je ta prejel toliko, kot je znašal njegov del, to je 2 milijona SIT.“

(13) Iz v pritožbi (3. stran) navedenih kupoprodajnih pogodb je razvidno, da jih je kupoval postopno, od 21.11.1997 do vključno 26.3.2008.

(14) „Glede na to, da je splošno znano, da so vrednosti nepremičnin rasle vsako leto, bi se sodišče moralo vprašati o resnosti teh navedb. Povsem logično je, da če je bilo J.-ovim znano, da pokojni T. kredita ne bo mogel vrniti do leta 2005, kako ga bo lahko ob trendu rasti cen nepremičnin vrnil leta 2008, ko so bile cene nepremičnin na vrhuncu.“

(15) „Na vprašanje povem, da je bilo dogovorjeno, da naj bi se vrnilo posojilo v aktualnih valutah. Na vprašanje povem, da so bile besede tudi o obrestih, ne vem točno, kaj je bilo rečeno, to so se moški bolj med sabo pogovarjali. Rečeno je bilo, da je potrebno to nekako revalvirati. Na vprašanje povem, da jaz ne vem, kakšen je bil dogovor med njimi glede revalvacije, sigurno je bil dogovor, da se vrne takšna vsota, kot je bila posojena.“

(16) „Na vprašanje povem, da jaz ne vem, zakaj se je oče odločil za drugačen način vrnitve posojila pri T. kot pri meni. Menim, da zato, ker je šlo za bistveno večjo investicijo, ki je trajala bistveno dlje kot moja, in zato je on rekel, da mu mora T. vrniti sorazmerno glede na vrednost nepremičnine.“

Po smrti M. J. na strani tožeče stranke ni bilo več dveh tožnikov. Toženec utemeljeno opozarja, da sodba tožniku nepravilno prizna za zastopanje dveh strank znesek 1.077,75 EUR, namesto pravilno 428,70 EUR.