VSL sklep I Cp 2788/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izdaji začasne odredbe P 1082/2013-I z dne 29. 5. 2013 razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe z dne 20. 5. 2013 zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je bilo odločeno, (1) da se tožencu prepove odtujitev ali obremenitev do ¼ lastnih nepremičnin parc. št. 1280/0 k. o. X. (ID ….) in parc. št. 1029/1 k. o. X. (ID ….), katerih solastnik je do ½, (2) da se prepoved razpolaganja vpiše v zemljiško knjigo in (3) da začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku.

Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je razlika med prvotnim predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je bil že pravnomočno zavrnjen, in obravnavanim predlogom le v tem, da se je prvi nanašal na ½ solastninski delež tožnice, obravnavani pa se nanaša na ¼ delež, gre za identična predloga. Če ni šlo za litispendenco, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, pa je vsebinsko odločanje o obravnavanem predlogu ovirala predpostavka pravnomočno odločene stvari (319. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)). Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da bo izdaja začasne odredbe pomenila za toženca le neznatno škodo. Tak poseg v tujo nepremičnino za lastnika po definiciji predpostavlja škodo. Ker je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice, ga ne moremo šteti za neznatno škodo (prim. odločbe VSL III Cp 425/2007, I Cp 1453/2011 idr.). V zvezi z verjetnostjo terjatve trdi, da je zmotno stališče izpodbijanega sklepa, da lahko tožnica svoj obogatitveni zahtevek naperi le zoper enega od solastnikov. Če sta solastnika dva, sta obogatena oba, ne pa tudi samo eden od njiju. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavi.

Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek), in če verjetno izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek).

V obravnavanem primeru je tožnica hkrati z vložitvijo tožbe predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve ½ solastninskega deleža toženca glede nepremičnin parc. št. 1028/0 in 1029/1, obe k. o. X.. Zatrjevala je, da zaradi tega, ker je toženec brez prihodkov in prihrankov, ker že dalj časa ni zaposlen, ker sta nepremičnini, na kateri se nanaša predlog za zavarovanje, njegovo edino premoženje, in ker ima dve hčeri, ki obe živita v hiši, stoječi na nepremičninah, ki sta predmet zavarovanja, obstaja nevarnost, da bo toženec to premoženje odtujil ali obremenil, in s tem bistveno otežil uveljavitev terjatve. Poleg tega je navedla, da z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 5. 2013 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zavzelo je stališče, da mora biti podano toženčevo subjektivno delovanje v smeri onemogočenja terjatve, da nasprotovanje obstoju terjatve, ki jo zatrjuje tožnica, še ne utemeljuje toženčevega namena, da se želi izogniti poplačilu terjatve, niti ne izkazuje aktivnega ravnanja, ki bi omogočal sklep, da bo uveljavitev tožničine terjatve otežena, in da tožnica ni zatrjevala, da želi toženec odtujiti ali obremeniti nepremičnini z namenom otežiti uveljavitev terjatve. Navedbe o neznatni škodi v primeru izdaje začasne odredbe je zavrnilo kot pavšalne in nekonkretizirane. V pritožbi zoper sklep je tožnica navedla, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa delno sama s seboj v nasprotju, ko na eni strani ugotavlja, da ni izkazana nevarnost odtujitve in obremenitve, na drugi strani pa, da ni izkazala, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. Poleg tega je predlog za zavarovanje "skrčila" na polovico toženčevega solastninskega deleža, se pravi na ¼ delež glede istih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pritožbo obravnavalo kot pritožbo in kot nov predlog za izdajo začasne odredbe. Predlogu je s sklepom z dne 29. 5. 2013 ugodilo in izdalo začasno odredbo. Tožnica je 30. 5. 2013 umaknila pritožbo. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 8. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

V izpodbijanem sklepu je zavzeto stališče, da ugovor litispendence ni utemeljen, niti ni podana ovira pravnomočno odločene stvari, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Prvotni predlog je bil zavrnjen z razlogom, ker tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali precej otežena, drugi predlog, vložen hkrati z vložitvijo pritožbe zoper zavrnilni sklep, pa temelji na dodatni trditveni podlagi, in je utemeljen, ker je podana predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

Pritožbena trditev, da je obravnavani predlog nedovoljen, ker je bil identičen predlog že pred tem zavrnjen, ob odločanju o ugovoru pa je bila odločitev o zavrnitvi predloga že pravnomočna, je utemeljena.

Po uveljavljenem stališču sodne prakse sta tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb ZIZ upoštevni določbi ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen) in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (drugi odstavek 319. člena). Pravili preprečujeta možnost obstoja nasprotujočih si odločb in s tem uresničujeta načelo pravne varnosti. Učinka litispendence in pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi izključujeta možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi.(1) Za presojo o tem, ali o strankini identični zahtevi za sodno varstvo že teče postopek oziroma je bilo o njej že pravnomočno odločeno, sta pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe. Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu.(2)

Že v izpodbijanem sklepu je zavzeto pravilno stališče, da omejitev predlaganega zavarovanja s celotnega solastninskega deleža toženca na nepremičninah parc. št. 1028/0 in 1029/1, obe k. o. x., na polovico njegovega solastninskega deleža na istih nepremičninah ne omogoča zaključka, da gre za drug predlog za začasno odredbo. Zmotna pa je presoja, da je tožnica v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi prvega predloga za izdajo začasne odredbe podala take navedbe, ki narekujejo oziroma (vsaj) dopuščajo sklep, da gre za nov predlog. Navedbe v prvem predlogu, s katerimi je tožnica utemeljevala obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe, so namreč identične navedbam v pritožbi. V (prvem) predlogu je tožnica zatrjevala, da je toženec brez dohodkov in brez prihrankov, da že dalj časa ni zaposlen, da je njegovo edino premoženje solastnina, na katero se nanaša predlog za zavarovanje, da obstaja velika verjetnost, da bo razpolagal s premoženjem in jih odtujil svojima hčerama, ki živita v isti hiši, in da z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode. V pritožbi (ki ga je sodišče štelo kot nov predlog) je tožnica navedla, da je toženec že dalj časa brez zaposlitve, da je ne išče in nima prihodkov in da če toženec nima namena razpolagati, mu ne bo nastala nobena škoda, sploh pa mu ne bo nastala večja škoda od posledic, ki bi jih v primeru razpolaganja utrpela tožnica.

Po presoji pritožbenega sodišča se navedbe, s katerimi je tožnica utemeljevala izdajo začasne odredbe v prvem in v drugem (3) predlogu, v bistvenem ne razlikujejo. Tožnica (niti v vlogi, ki jo je sestavila njena pooblaščenka, niti v priloženem pisanju) ni navedla okoliščin, ki bi nastale po vložitvi prvega predloga (ali izdaji zavrnilnega sklepa). Edina razlika med obema vlogama bi lahko bila v tem, da je v drugi vlogi natančneje obrazložila navedbo, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. Ta okoliščina v danem primeru ne utemeljuje stališča, da ne gre za identičen predlog. Tožnica se je že v prvem predlogu sklicevala (tudi) na obstoj predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Gre torej le za kasnejše dopolnjevanje navedb, kar pa samo po sebi ne spreminja identitete predloga.(4) Nasprotno stališče bi strankam omogočilo vlaganje vedno novih predlogov za izdajo začasne odredbe, kar bi izvotlilo pomen pravnomočnosti odločitve o prvotnem predlogu.

Navedeno utemeljuje sklep, da je odločanje o novem predlogu ovirala visečnost prvega predloga za izdajo začasne odredbe, v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa pa pravnomočnost sklepa o zavrnitvi navedenega predloga. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi ter se sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi in predlog zavrže (3. točka 365. člena v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Določba 276. člena ZIZ, na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na ugovor in po kateri lahko sodišče na upnikov predlog izda več začasnih odredb, če je to potrebno, ni argument, ki bi preprečeval uporabo pravil o litispendenci in pravnomočno odločeni stvari. Izraz "več začasnih odredb" pomeni več različnih oblik zavarovanja.

(2) Prim. sklepi VSL I Cpg 1397/99 z dne 15. 12. 2009, Cp 322/2000 z dne 1. 3. 2000, I Cp 181/2010 z dne 15. 4. 2010, I Cpg 928/2010 z dne 8. 10. 2010 in I Cp 4041/2011 z dne 18. 1. 2012, v zvezi z litispendenco pa sklep VSL I Cp 2021/2009 z dne 8.7.2009.

(3) Gre pravzaprav za navedbe, s katerimi je utemeljevala nepravilnost sklepa o zavrnitvi prvega predloga.

(4) Poleg tega se je sodišče v zavrnilnem sklepu o (ne)obstoju te predpostavke izreklo, kasnejša sprememba stališča sodišča o obstoju te predpostavke pa ne zadostuje za sklep o tem, da gre za spremenjen predlog.