VSL sodba I Cp 20/2013

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožencu prepoveduje vsakršen poseg v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 2953/3 k.o. X, vključno z obdelovanjem in prehodi preko tega zemljišča (1. točka izreka); da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da zaorani del navedene parcele poravna in na njem zaseje travo v roku osem dni, sicer bo takšno prvotno stanje na stroške toženca vzpostavil tožnik (2. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.734,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj nasprotni, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba sklenjena med tožnikom in A.Š. za sporno parcelo, ni nična. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v členih od 85. do 91. jasno določa postopek, kadar je predmet prodaje stavbno zemljišče. V konkretnem primeru bi moralo za veljavnost pogodbe obstajati potrdilo občine, da se parcela ne nahaja v območju predkupne pravice. Notar ne sme overiti podpisa prodajalca, če prodajalec ne predloži potrdila iz 87. člena oziroma izjave iz 88. člena tega zakona. Če je pogodba sklenjena v nasprotju z določbami zakona o predkupni pravici, pa je pogodba nična, kar jasno določa četrti odstavek 89. člena zakona. V konkretnem primeru je bila prodajna pogodba notarsko overjena brez takšnega potrdila in je torej nična. Jasno je, da tožnik ni prevzel posesti nepremičnine, saj sploh še ni določen njen prostorski obseg, saj je v teku mejni postopek. Poleg tega ima toženec parcelo vseskozi v posesti, ker obseg parcele ni znan, ni mogoče trditi, da je toženec zaoral v 2/3 parcele tožnika. Vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi ni mogoče pripisovati absolutnega pomena. Poleg vknjižbe je potrebna tudi dejanska izročitev nepremičnine v posest kupcu. Prodajalka A.Š. nepremičnine ni pridobila v posest, zato je tudi ni mogla izročiti tožniku. Tožnik je le goli lastnik, ki ima le pravico zahtevati izročitev nepremičnine v posest, ne more pa biti legitimiran za negatorno tožbo. Sodišče si parcele ni ogledalo, če bi jo, bi ugotovilo, da je parcela še vedno travnik in je vprašljiva ugoditev zahtevku po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Vprašljiva je tudi trditev, da je toženec protipravno ravnal, glede na to, da je vseskozi v posesti sporne parcele.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva zaščito pred vznemirjanjem. Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tožnik je tako moral izkazati, da ima na sporni parceli lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja (pri tem pa mu ni odvzel posesti stvari). Da je lastnik sporne nepremičnine je tožnik izkazal – njegova lastninska pravica je vpisana v zemljiški knjigi (49. člen SPZ). Vknjižba ni bila izpodbijana in neveljavnost vknjižbe ni bile ugotovljena (243. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Navedbe o domnevni ničnosti prodajne pogodbe so zato pravno nerelevantne.

Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Že s tem, ko je tožnik izkazal, da ima lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je izkazal torej tudi, da ima pravico stvar rabiti, jo uživati in z njo razpolagati, v tej njegovi pravici pa ga ne sme nihče vznemirjati (99. člen SPZ). Tudi sicer vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ predstavlja vsak nedopusten poseg v lastninsko pravico, neodvisno od okoliščine, ali lastnik stvar uporablja ali ne (1). Da je toženec tožnika v njegovi (lastninski) pravici protipravno vznemirjal, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Da je toženec sprožil sodni postopek za določitev meje med parcelama št. 2953/3 in 2953/4 k.o. X, za odločitev v konkretni zadevi ni bistveno. V postopku ni bilo sporno, da tožnikova parc. št. 2953/3 meri 2.997 m2, sosednja toženčeva parc. št. 2953/4 pa 810 m2. Toženec je priznal, da je zoral približno 40 arov, to je 4.000 m2, torej skoraj celotno površino obeh parcel, kar izkazuje tudi fotografija (priloga A4; primerjaj tudi mapno kopijo – priloga A3). Že na podlagi navedenega je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da je toženec oral tudi po parceli v lasti tožnika, na takšen zaključek pa odločitev v mejnem postopku (upoštevaje, da je toženec posegel v skoraj celotno površino sporne parcele) ne bi mogla vplivati.

Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu prepovedalo nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek 99. člena SPZ). Upravičeno je ugodilo tudi zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja (2). Če je bila z vznemirjanjem namreč povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode (drugi odstavek 99. člena SPZ), prvenstveno z vzpostavitvijo prejšnjega stanja (prvi odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato svoje pritožbene stroške tudi tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Da je imel tožnik sporno parcelo tudi sicer v dejanski posesti, je potrdil sam toženec, ko je v odgovoru na tožbo priznal, da je, preden je on zaoral, tožnik parcelo pognojil z gnojevko.

(2) Pritožbena trditev, da je parcela v naravi še vedno travnik, je v nasprotju s podatki in dokazi v spisu, ki izkazujejo preoranje večjega dela parc. št. 2953/3 k.o. X.