VSK sklep Cpg 211/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 276,38 EUR s pp zavrne.

Tožeča stranka mora v 15-tih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 33,00 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti 276,38 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper ta sklep se je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka sporne stroškovne terjatve ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, zato je s svojim zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov prekludirana.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov ne nastane v času, ko so bila opravljena posamezna pravdna dejanja, za katere so stroški odmerjeni (v konkretnem primeru so bila pravdna dejanja v zvezi s priglašenimi stroški opravljena pred začetkom stečaja nad toženo stranko), pač pa nastane terjatev za plačilo pravdnih stroškov šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, kjer je nastanek odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če se do izdelave načrta končne razdelitve odložni pogoj ne uresniči, pogojna terjatev preneha (259. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča treba šteti konkretno stroškovno terjatev kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica v začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP), česar pa tožeča stranka ni naredila (v stečajno maso so bili priglašeni zgolj glavnica, zakonske zamudne obresti ter izvršilni stroški). Te terjatve tudi ni mogoče šteti kot strošek stečajnega postopka, saj ne gre za obveznost stečajnega dolžnika, ki je nastala po začetku stečaja (354. člen ZFPPIPP), niti ne gre za tekoče ali občasne stroške stečajnega postopka v smislu določbe 355. člena ZFPPIPP.

Ker tožeča stranka sporne stroškovne terjatve ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, je ta terjatev tudi po oceni pritožbenega sodišča v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo konkretno stroškovno zahtevo tožeče stranke (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki v okviru priglašenih pritožbenih stroškov priznalo zgolj sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR, drugih stroškov (poštnina v višini 3,00 EUR in administrativni stroški za pregled spisa v višini 50,00 EUR) pa ji ni priznalo, ker tožena stranka njihove višine sploh ni z ničemer izkazala.