259. člen ZFPPIPP

Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.

Ne more biti razlog za spremembo načrta poteka stečajnega postopka dejstvo, da roki jamstva veljavnim zavarovanim garancijam, ki jih je v korist dolžnika izdala pritožnica, še niso potekli. Navedeno posredno izhaja iz določbe 259. člena ZFPPIPP, po kateri upnikova terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, preneha. Namen te določbe je prav v tem, da se omogoči končanje stečajnega postopka. Razdelitvena masa, rezervirana za plačilo terjatev iz 259. člena ZFPPIPP, se pri končni razdelitvi res razdeli med druge upnike. Takšnega rizika in s tem v zvezi nastale škode v primeru naknadnega unovčenja garancij pa bi se pritožnica kot banka ob izdaji garancij morala zavedati.

Sodišče mora upoštevaje ustavno načelo enakosti pred zakonom enake položaje obravnavati enako in različne različno. V tem primeru glede na jasno zakonsko določbo, sodišče ne more slediti pritožničini razlagi, ki upniku odreka procesno upravičenje. Vsi upniki, ki terjatve priglasijo pod odložnim pogojem, smejo opravljati svoja procesna upravičenja v postopkih zaradi insolventnosti, čeprav obstaja možnost, da se odložni pogoj do končne razdelitve ne bo uresničil in bo njihova terjatev prenehala. ZFPPIPP nikjer ne omejuje njihovega procesnega upravičenja.

Pogojne terjatve niso „pogojno priznane terjatve“. Slednjih ZFPPIPP pravzaprav sploh ne pozna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se mora upravitelj določno izreči, ali terjatev priznava ali prereka. Drugačne izjave upravitelja so neskladne z ZFPPIPP. Zato se takrat, ko se stečajni upravitelj o terjatvah izjavi tako, da jih „pogojno prizna“, „prizna pod odložnim pogojem“ ali zapiše kakšno drugačno s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP neskladno izjavo, ki ne pomeni niti priznavanja terjatve niti določnega prerekanja terjatve, šteje, da je upravitelj tako terjatev prerekal. Upnik, čigar pravočasno prijavljene terjatve upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni vnesel ali jo je vnesel z napačnimi podatki, lahko tak razlog uveljavlja z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Kasneje pa lahko upnik vloži še ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev in pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožba na ugotovitev obstoja sicer priznane terjatve saniranju napak pri vnosu v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni namenjena. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izraža nestrinjanje o (ne)obstoju pogoja, povezanega s terjatvi

Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev prenehala, tudi če je obstajala.

Pri regresni terjatvi banke nasproti tožnici kot naročiteljici bančne garancije gre za terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času sklepanja pogodbe o izdaji bančne garancije. Nastala je torej že pred začetkom postopka prisilne poravnave, zato prisilna poravnava nanjo učinkuje.

V primerih, ko stečajni dolžnik nastopa v položaju realnega dolžnika, torej zastavitelja, ki ni hkrati tudi dolžnik iz primarnega posla (npr. kreditojemalec), gre za situacijo iz 4. točke prvega odstavka 20a. člena ZFPPIPP, saj gre za obveznost, ki jo je prevzel dolžnik za finančno terjatev do druge osebe. Terjatev upnice do stečajnega dolžnika bo nastala šele, če kreditojemalec do nje ne bo izpolnil svoje obveznosti in gre torej za pogojno terjatev v skladu z 259. členom ZFPPIPP, ko je upnikova terjatev povezana z odložnim pogojem. V primeru, da se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne bo uresničil, bo terjatev upnice do stečajnega dolžnika tudi prenehala.

Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)

Tožena stranka ne da povoda za tožbo takrat, kadar že v času pred vložitvijo tožbe privoli v izpolnitveno ravnanje, kot ga zahteva tožeča stranka oziroma, povod za tožbo da, če lahko tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. Tožena stranka je tožbeni zahtevek sicer res pripoznala, vendar zaradi njenega prerekanja pogojne terjatve nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni podala povoda za tožbo. Za uspešno uveljavljanje pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava bi tožena stranka oziroma stečajni upravitelj tako moral že v trenutku preizkusa terjatev priznati sporno pogojno terjatev.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo moral drugi toženec v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

Razlika med postopkom izvršbe in postopkom zavarovanja s predhodno odredbo je med ostalim v tem, da gre pri predhodnih odredbah za opravo začetnih faz izvršbe, preden so izpolnjeni pogoji za izvršbo. Zato se postopek zavarovanja s pravnomočnostjo predhodne odredbe izčrpa in se ne zaključi s poplačilom terjatve (kot izvršilni postopek). Opravijo se le tista izvršilna dejanja, ki zavarujejo upnikov položaj, zavarovanje pa velja največ do trenutka, ko se izpolnijo pogoji za izvršbo (oziroma še 15 dni) oziroma do trenutka, ko se izkaže, da se pogoji za izvršbo ne bodo izpolnili. Prisilno poplačilo terjatve, zavarovane s predhodno odredbo, se namreč ne izvede na podlagi predhodne odredbe, temveč na podlagi sklepa o izvršbi. Če ta ni izdan, prehodna odredba preneha (264. člen ZIZ). Ob povedanem je zaključek sodišča prve stopnje, da so zastavne pravice, pridobljene s predhodno odredbo, le pogojne, pravilen. V predmetni zadevi v trenutku začetka stečaja terjatev, v zvezi s katero je bila izdana predhodna odredba, ni bila pravnomočno ugotovljena in pogoji za izvršbo in s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno niso bili izpolnjeni. Ureditev, po kateri bi upnik prednos