VSK sklep Cpg 202/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se razveljavi sklep, ki je bil sprejet na skupščini tožene stranke 12.4.2010 in na podlagi katerega direktorju tožene stranke poleg mesečne plače pripada še nagrada kot stimulativni del nagrade v višini 5 % čistega dobička tožene stranke po plačilu davka na dobiček in pred razdelitvijo dobička vsem družbenikom. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.463,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je znesek, ki bo po spornem sklepu pripadal direktorju družbe, v skladu s pogodbo in družbeno pogodbo, zlasti v skladu z drugim odstavkom 45. člena družbene pogodbe. Določba 64. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) se nanaša na rezerve iz dobička, medtem ko določba 66. člena ZGD-1 ne prepoveduje stimulacije direktorja. Tožeča stranka je na skupščini 15.4.2009 glasovala za takšen sklep in zatorej izpodbijanja ni napovedala. Tudi v letih 2010 in 2011 takšnih sklepov ni izpodbijala, zato gre za vprašanje njenega pravnega interesa v tej zadevi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo odločajo med drugim tudi o sprejetju letnega poročila in uporabi bilančnega dobička (prva alineja 505. člena ZGD-1). Pojma čisti dobiček in bilančni dobiček sta opredeljena pri opredelitvi izkaza poslovnega izida z njegovo členitvijo v 66. členu ZGD-1. Čisti dobiček, ki se izkaže v izkazu poslovnega izida, pomeni izid posameznega poslovnega leta po poplačilu davkov (19. točka drugega odstavka 66. člena ZGD-1), medtem ko je bilančni dobiček kategorija, ki pomeni vsoto čistega dobička oziroma izgube, prenesenega dobička oziroma izgube ter morebitnih zmanjšanj (sprostitev) kapitalskih rezerv ter rezerv iz dobička oziroma povečanja rezerv iz dobička (24. točka petega odstavka 66. člena ZGD-1). V tej zvezi je tudi ključnega pomena, da zakon določa vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga družba izkaže v poslovnem letu. Ta vrstni red je določen kogentno in ga skupščina družbenikov s sklepom (oziroma drugačno statutarno oziroma družbeno ureditvijo) ne more spremeniti. Bistvo spoštovanja tega vrstnega reda je v tem, da je treba iz čistega dobička poslovnega leta najprej pokriti izgubo iz prejšnjih let. Prav tako mora družba oblikovati zakonske rezerve po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, oziroma mora oblikovati rezerve za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1, pa tudi statutarne rezerve v primeru iz sedmega odstavka 64. člena ZGD-1, kar pomeni, da je treba takšno uporabo dobička upoštevati že pri sestavi letnega poročila. Velja pravilo, da je treba avtomatično uporabiti toliko čistega dobička, da se pokrije prenesena izguba, oziroma da se oblikujejo rezerve po vrstnem redu in v višini, kot to določa zakon. Kar od čistega dobička nato ostane, je pri družbi z omejeno odgovornostjo bilančni dobiček, pri čemer imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).

V obravnavani zadevi je tožeča stranka izpodbijala skupščinski sklep, da se poslovodji tožene stranke izplača nagrada v višini 5 % od čistega dobička poslovnega leta po poplačilu davka in pred razdelitvijo med družbenike (torej 5 % od čistega dobička 145.085,31 EUR, kar znaša 7.254,00 EUR). Tožeča stranka takšnega skupščinskega sklepa torej ni izpodbijala zaradi kakršnekoli kršitve zakonsko določenega vrstnega reda uporabe čistega dobička, marveč ga je izpodbijala zaradi tega, ker bi bil poslovodja (ki je hkrati tudi družbenik) udeležen na dobičku v večjem deležu od ostalih družbenikov. Iz tega razloga je povsem napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je v nasprotju z določbo 64. in 66. člena ZGD-1.

Konkretni skupščinski sklep bi bil glede na ponujeno procesno gradivo strank lahko izpodbojen samo v primeru, če družbena pogodba ne bi dopuščala drugačne razdelitve bilančnega dobička od tiste, da se deli zgolj med družbenike sorazmerno z višino poslovnih deležev. Sklep skupščine je namreč lahko izpodbojen, če je v nasprotju z zakonom ali statutom oziroma družbeno pogodbo (prvi odstavek 399. člena ZGD-1). V konkretnem primeru je več kot očitno, da ni šlo za izpodbojen sklep, ker naj bi bila njegova vsebina v nasprotju z zakonom ali statutom (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1), niti niso podani zakonski pogoji iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji (kar ponavlja tudi v obravnavani pritožbi) izrecno navajala in dokazovala, da družbena pogodba v drugem odstavku 45. člena (priloga A6) dopušča, da je poslovodja družbe (posebej) udeležen na dobičku, preden se ta dobiček razdeli med družbenike. O tem odločajo seveda sami družbeniki na skupščini družbe v okviru predloga sklepa o razdelitvi bilančnega dobička (razdelitev čistega dobička po poplačilu davkov in pred razdelitvijo med družbenike). Tožena stranka pa je po drugi strani trdila in dokazovala (kar ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo), da družbena pogodba ne predvideva izplačevanja nobenih nagrad iz dobička. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, kar pomeni, da je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga (upoštevaje tudi ne povsem jasen zapis določbe drugega odstavka 45. člena družbene pogodbe, kot tudi, da so bili v tej zvezi s strani strank predlagani tudi posamezni personalni dokazi) je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

V ponovnem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje jasno opredeliti do tega pravno pomembnega vprašanja in nato o zahtevku tožeče stranke ponovno sprejeti meritorno odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.