VSK sklep Cpg 111/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo predlog, da se gospodarski družbi L. d.o.o kot začasnega zastopnika postavi gospodarsko družbo D. d.o.o. in v okviru te družbe računovodkinjo K.G., ki naj opravlja začasno za podjetje L. d.o.o. zgoraj navedene posle tekočega poslovanja in izdelave in oddaje bilanc, za kar naj se ji priznajo tudi ustrezni stroški, in sicer z obrazložitvijo, da za takšen zahtevek ni sodne pristojnosti.

Zoper to odločitev se je pritožil predlagatelj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedel, da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se je prvostopno sodišče sklicevalo, nanaša na družbo z omejeno odgovornostjo z več družbeniki, kar je povsem drugače kot v konkretnem primeru, ko gre za enoosebno družbo, in na postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo za predmetno zadevo veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). V enoosebni družbi je nemogoče, da bi drugi družbeniki imenovali začasnega zastopnika. Ker jih ni, razen trenutno nezmožne edine družbenice in direktorice. V predlogu je bila kot začasna zastopnica tudi predlagana fizična oseba, to je K.G., sicer računovodkinja družbe D. d.o.o., kamor bi se lahko tudi vročala vsa pisanja. Pravna podlaga za postavitev začasnega zastopnika v takšnem primeru, kot je predmetni, je po stališču pritožbe podana v 52. členu ZGD-1, ki v prvem odstavku določa, da se za odločanje o zadevah iz 50. člena ZGD-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek. Po mnenju pritožbe gre za materialno pravo, ki je bilo v konkretnem primeru napačno uporabljeno.

O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih zadeva na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, štev. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani na tukajšnje sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da se določba 256. člena ZGD-1, ki ureja sodno imenovanje članov uprave v delniški družbi, ne more analogno uporabiti tudi v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: d.o.o.), ker pri tem, da ZGD-1 ni uredil te možnosti sodne intervencije, ne gre za pravno praznino, ampak za hoteno opustitev zakonodajalca, da bi se poslovodja v d.o.o. imenoval prek sodišča. Pravilno se je prvostopno sodišče pri tej odločitvi oprlo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 14/2005. Ta sklep je bila sprejet 11. 10. 2005, ko je bil v veljavi Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami, ZGD), kateri je v takratnem 251. členu imel glede sodnega imenovanja članov organa vodenja delniške družbe (imenoval jo je „uprava“) povsem enako določbo, kot sedaj veljavni 256. člen ZGD-1; enako velja tudi za takratni 456. člen, ki določa uporabo določb delniške družbe tudi za d.o.o. (522. člen ZGD-1), pa tudi za vse tiste določbe, ki so po takratnem ZGD, oz. ki po sedanjem ZGD-1 opredeljujejo bistvene značilnosti d.o.o. v razmerju do značilnosti delniške družbe. Navedeni odločitvi Vrhovnega sodišča RS torej ni mogoče zaradi sprememb zakonodaje očitati, da ne bi bila več pravno vzdržna, na kar opozarja pritožba.

Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je družba L. d.o.o. enoosebna družba, kar pomeni, da je neumestno pri takšni družbi poudarjati kot specifiko „tesnejšo povezanost družbenikov“ (1), vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da sta tako prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 14/2005, nanizali poleg te še več drugih korporacijskih posebnosti d.o.o. (2) kot dodatne argumente za ugotovitev, da zakonodajalec načrtno ni določil možnosti sodne postavitve poslovodje v d.o.o.. Pritožbeno sodišče pa dodaja še en argument za pravilnost te ugotovitve, ki se nanaša prav na specifiko enoosebne družbe in na situacijo, ko je edini družbenik tudi poslovodja v tej družbi (kot to velja za L. d.o.o.). V takšni družbi je personifikacija „podjetniškega substrata“ še toliko večja. Ista oseba, ki vodi posle družbe, odloča tudi o vseh vprašanjih v zvezi z upravljanjem te družbe (glej prvi odstavek 526. člena ZGD-1). S sodno postavitvijo osebe, ki bi vodila posle v takšni enoosebni družbi (ob predpostavki, da bi bilo dopustno uporabiti zakonsko analogijo), bi vzpostavili nevzdržen pravni položaj, ko bi družba imela (začasnega) poslovodjo, na drugi strani pa nobenega družbenika, ki bi nadziral sodno postavljenega poslovodjo, ki bi sprejemal letna poročila in opravljal druge naloge upravljanja v družbi, predvsem pa, ki bi lahko to začasnost prekinil z imenovanjem poslovodje (3). Pritožba torej neutemeljeno izpostavlja dejstvo enoosebne družbe kot argument, ki naj bi govoril v prid sodni postavitvi poslovodje v družbi L. d.o.o.

Pravne podlage za sodno postavitev poslovodje v d.o.o. določbe ZGD-1 torej ne dajejo. Določba 52. člena ZGD-1, ki naj bi po pritožbenih izvajanjih bila ustrezna pravna podlaga, je postopkovne narave in ureja izjeme od tiste procesne ureditve, ki sicer velja za nepravdni postopek. Ta določba se torej uporablja kot postopkovna določba v primerih, za katere je z zakonom izrecno določeno, da sodišče o njih odloča v nepravdnem postopku, in ni materialnopravna podlaga za sodno določitev začasnega zastopnika, kot to napačno tolmači pritožba.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-----------------------------------------

op. št. 1: kar bi utemeljevalo ugotovitev, da ne gre za pravno praznino.

op. št. 2: npr. da je poslovodja posamična oseba, da ima d.o.o. le redko nadzorni svet, da je postavitev poslovodje s strani družbenikov zanje zelo pomembna odločitev...

op. št. 3: kot je za d.d. predvideno, da funkcija sodno imenovanega člana vodenja preneha z imenovanjem novega člana v skladu s statutom.