VSK sodba Cp 683/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine s parc.št. 481/26 k.o. S. in toženi stranki naložilo v plačilo 6.806,20 EUR pravdnih stroškov. Na omenjeni nepremičnini je stanovanjska stavba in funkcionalno zemljišče k tej stavbi. Tožnik je stavbo kupil po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), na pripadajočem zemljišču, ki obsega celotno parcelo, pa je bil v času uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) imetnik pravice uporabe.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Navaja, da ne drži, da bi se pravica uporabe lastnika stavbe avtomatsko raztezala na celotno preostalo parcelo, ki v predmetni zadevi meri 82 m² in je vredna najmanj 20.500 EUR, temveč se je raztezalo le na tisto zemljišče, ki je bilo nujno za redno koriščenje stavbe. Sodišče je ne glede na stališče, da je tožnik z nakupom hiše postal imetnik celotne nepremičnine, vseeno ugotavljalo obseg funkcionalnega zemljišča, zaradi česar je podano nasprotje med razlogi sodbe in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je na podlagi ogleda ugotovilo, da celotno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče, česar pritožnik ne sprejema, saj zaključek temelji na zmotni oceni dokazov. Tožnik je sam omejil parcelo z ograjo in si s tem brez pravne podlage prisvojil celotno parcelo in jo naredil neuporabno za ostale ljudi. Zato zaključek sodišča, da zemljišče služi le potrebam stanovalcev tožnikove hiše, ne zdrži resne presoje. Dostopna pot obsega le 3 m² zemljišča, tudi ugotovitev, da so na parceli shranjeni predmeti kot so zalivalka, kolesa, orodje, ne utemeljuje zaključka, da funkcionalno zemljišče obsega 82 m². Po določbi 1. odstavka 9. člena SZ je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je namenjeno redni rabi stavbe in brez katerega stavba ne more funkcionirati, kot na primer dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro in počitek in podobno. Iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi sporni del parcele predstavljal parkirišče, prostore za igro ali za smetnjake. Tako prostor za parkiranje kot za smetnjake ima tožnik urejeno na sosednji parceli. Večji del je travnik, ki ga tožnik ne potrebuje za funkcioniranje hiše, niti za počitek. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem geodetske stroke zaradi odmere funkcionalnega zemljišča, spričo česar je bilo dejansko stanje glede obsega funkcionalnega zemljišča zmotno ugotovljeno ter posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Na podlagi mnenja izvedenca geodeta bi sodišče lahko presodilo, kakšen del parcele je potreben za redno rabo stavbe. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je vrednost spora očitno nižja (136.482 EUR). Poleg tega je sodišče tožeči stranki nepravilno priznalo nagrado za postopek in nagrado za narok ob drugem sojenju. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov in enotno nagrado za postopek, ne glede na število sojenj.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Ponavlja svoje navedbe o tem, kako je pridobil lastninsko pravico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da se je po predpisih (ki jih je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje) pravica uporabe raztezala le na tisto zemljišče, ki je bilo nujno za redno koriščenje stavbe, in ni bila neposredno vezana na parcelo, na kateri je stavba stala. Povedano pa ne pomeni, da se v posameznih primerih zemljišče, potrebno za redno rabo, ni pokrivalo z območjem parcele. Prav to je v obravnavani zadevi po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, zato med razlogi sodbe ni nobenih nasprotij, ki bi pomenila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S takim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. Na obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, njegova vrednost ne vpliva. Gre za le 82 m² zemljišča, torej izrazito malo (zlasti v primerjavi s siceršnjimi obsegi gradbenih parcel), za katerega je sodišče prve stopnje na ogledu ugotovilo, da obsega dostop do objekta, prostor za shranjevanje predmetov, ki služijo potrebam stanovalcev hiše, in zelenico z okrasnim cvetjem. Iz razlogov sodbe še izhaja, da nepremičnino že od leta 1974 tožnik uporablja v celotnem obsegu in da je občina v letu 1991 celotno parcelo odkupila od tožene stranke in jo s pogodbo naprej prenesla na tožnika. Vse našteto (dejanska in pretekla raba zemljišča) potrjuje zaključek, da gre v celotnem obsegu parcele (82 m²) za zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, torej za zemljišče, na katerem je tožnik z nakupom stanovanja (oziroma stanovanjske hiše) pridobil pravico uporabe. Pritožnik se sklicuje na določbo 1. odstavka 9. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ki kot zemljišče za redno rabo stavbe določa tudi zemljišče, namenjeno shranjevanju, dostopnim potem, prostorom za igro in počitek in podobno. Nameni rabe torej niso taksativno našteti, temveč so določeni primeroma. Popolnoma enakemu namenu kot prostori za igro in počitek lahko služijo tudi manjše zelenice. Iz fotografij, posnetih na ogledu, je jasno razvidno, da gre v večjem delu za le manjšo zelenico, ki z obeh strani omejuje dostopno pot, vse skupaj pa je v širini stanovanjske stavbe. Zelenica v tako majhnem obsegu in opisani legi ustreza namenu redne rabe stavbe, kot ga določa SZ. Ob povedanem pritožnik z navedbo, da gre za travnik, zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca geodetske stroke sodišče prve stopnje ni kršilo postopka. Kot je pravilno obrazložilo, bi bila postavitev izvedenca potrebna le v primeru, da bi se izkazalo, da je le del parcele tako imenovano funkcionalno zemljišče. Če pa pritožnik meri na postavitev izvedenca z namenom, da bi sodišče ugotovilo, ali gre za zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, pa ne gre za primeren dokaz, saj se obseg funkcionalnega zemljišča, če je v konkretnem primeru to potrebno, ugotavlja z izvedencem gradbene in ne geodetske stroke. Izvedenec mora namreč ugotoviti obseg ob upoštevanju dejanske rabe, predvsem pa meril in pogojev iz prostorskih aktov. Šele ko je obseg določen, sledi po potrebi njegova geodetska odmera.

V tej zadevi je bila vrednost spora določena s sklepom, ki je postal pravnomočen. Pritožnik zato z zavzemanjem za nižjo vrednost spora ne more uspeti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ko je nagrado za postopek in narok priznalo dvakrat. V tej zadevi je bila namreč sodba prvič razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 19. člen ZOdvT izrecno določa, da predstavlja v primeru, da je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT pa lahko prejme odvetnik nagrado na vsaki stopnji.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko. Glede na vsebino odgovora na pritožbo (ponavljanje navedb o temelju pridobitve lastninske pravice glede na dejstvo, da je bil sporen le obseg funkcionalnega zemljišča) strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek postopka.