VSRS Sodba II Ips 125/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je s tožbo z dne 11. 2. 2005 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino v znesku 100.000 EUR za duševne bolečine, ki jih je in jih bo trpel zato, ker je zaradi ravnanja uslužbenke tožene stranke ostal brez pokojnine in zaposlitve. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi posredovanja uslužbenke v kadrovski službi policijske uprave, pri kateri je bil zaposlen, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) njegov zahtevek za priznanje pravice do pokojnine zavrnil.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke. Poudarilo je, da je delodajalka tožnika opozorila, da ne izpolnjuje pogojev za upokojitev, da pa zaradi sporazumnega prenehanja delavnega razmerja tudi ne bo upravičen do odpravnine. Tožnika je pozvala, naj sporoči, ali kljub temu vztraja pri podani vlogi za prenehanje delovnega razmerja in vlogi za upokojitev, saj ga, če bi se premislil, ne bo mogla ponovno zaposliti. Tožnik pa je 5. 11. 2001 ponovno poslal dopis, da vztraja pri svoji vlogi.

3Tožnik zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji opozarja, da drugi odstavek 23. člena Ustave RS določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar lahko odloči samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom, in s sodnim redom. Tožnik opozarja na drugi odstavek 71. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja odklonitvene razloge za izločitev sodnika. Opozarja, da je bila v predmetnem pravdnem postopku zadeva najprej dodeljena okrožni sodnici A. A., ki pa je predsednici sodišča sporočila obstoj razlogov, ki so bili po njenem mnenju takšne narave, da so predstavljali odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Tožnik navaja, da je sodnica, kolikor mu je znano, ocenila, da bi to, da je njen mož zaposlen na policijski upravi, kateri se očita nedopustno ravnanje, vzbujalo dvom v njeno nepristranskost. Predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici je predlogu ugodila in sodnico izločila iz obravnavanja. Tožnik opozarja, da iz uradnega zaznamka, ki se nahaja na citiranem sklepu, izhaja, da je bila zadeva v skladu s sodnim redom in seznamom prevzetih spisov dodeljena sodnici B. B., iz nadaljnjih spisovnih listin pa izhaja, da je zadevo obravnavala sodnica C. C. Tožnik opozarja, da iz spisa ni razvidno, zakaj je prišlo do nadaljnje predodelitve zadeve. Poudarja, da po njegovem mnenju izločitev sodnice A. A. ni bila utemeljena, da je bila zadeva brez ustrezne podlage predodeljena najprej sodnici B. B. in nato končno tudi sodnici C. C. Meni, da gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in „a contrario“ tudi za kršitev 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je za pravilno odločitev pomembna odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-209/93, ki je sodišče v konkretnem primeru ni spoštovalo. Glede zatrjevanih kršitev materialnega prava se tožnik v celoti sklicuje na pritožbene navedbe.

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo, kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi sodišča prve stopnje, bolj omejen obseg in razloge izpodbijanja. Tožnik zato zgolj s sklicevanjem na materialnopravne ugovore v pritožbi ne more uspeti. Revizijsko sodišče je tako na podlagi 371. člena ZPP opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabili določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ko sta odločili, da je zahtevek tožnika neutemeljen.

7Vrhovno sodišče opozarja tudi, da je tožnik v laični pritožbi zatrjeval le, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, ker je sodila sodnica brez porotnikov. Višje sodišče pa je na ta ugovor odgovorilo. Ugovora, da je bila sodnica A. A. neutemeljeno izločena in da je bila zadeva predodeljena v nasprotju z veljavnimi pravnimi pravili, pa tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato mu sodišče druge stopnje na ta ugovor tudi ni moglo odgovoriti. Odločitev sodišča druge stopnje tako ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

8Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.