VSL sodba I Cpg 1213/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, s katerim bi bila izpodbita Pogodba št. 1/2007 o ustanovitvi stavbne pravice med toženo stranko in družbo S d.d. z dne 5.2.2007 z Aneksom št. 1 z dne 15.2.2007, zemljiškoknjižno dovolilo družbe S d.d. z dne 16.2.2007 ter vpis stavbne pravice na navedenih nepremičninah ter bi bila navedena pravna dejanja brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke, in sicer do zneska zapadle terjatve tožeče stranke do S d.d. v višini 493.489,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I.1. izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris stavbne pravice na navedenih nepremičninah do končnega poplačila terjatve tožeče stranke do družbe S d.d. (točka I.2. izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 821,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (točka II. izreka).

2Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je bila vložena tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je S d.d. toženi stranki podelila stavbno pravico na skoraj vseh svojih nepremičninah, za kar ni dobila plačila ter da je s tem razvrednotila svoje nepremično premoženje. Navajala je še, da S d.d. ne bo mogla poravnati terjatve tožeče stranke, saj z drugim premoženjem praktično ne razpolaga. Tej trditvi je tožena stranka nasprotovala s trditvijo, da ima družba S d.d. dovolj premoženja za poplačilo vseh upnikov, saj to presega 16 milijonov EUR. Zaradi tega je bil predlog za začetek stečajnega postopka nad S d.d. pravnomočno zavrnjen ter je družba v postopku redne likvidacije. Navajala je še, da je tožeča stranka zavarovala svojo terjatev z zaznambo sklepa o izvršbi pri posameznih nepremičninah ter da vrednost nepremičnin, ki so predmet zaznambe, večkrat presega višino tožnikove terjatve (pripravljalna vloga z dne 8.6.2011 na list. št. 43). Na trditve tožene stranke v navedeni pripravljalni vlogi tožeča stranka ni odgovorila oziroma je, po pozivu sodišča, na naroku za glavno obravnavo z dne 26.8.2011 (list. št. 47) navajala zgolj to, da je na določenih nepremičninah, na katerih obstaja zastavna pravica, vpisana tudi stavbna pravica v korist tožene stranke ter da drugih zavarovanj nimajo.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožeča stranka zoper družbo S d.d. terjatev v znesku 492.152,84 EUR ter da je S d.d. v korist tožene stranke ustanovila stavbno pravico na svojih nepremičninah. Nadalje je ugotovilo, da je bil predlog za začetek stečaja zoper S d.d. pravnomočno zavrnjen ter da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da S d.d. ne razpolaga z drugim premoženjem kot s spornimi nepremičninami, na katere se nanaša ustanovitev stavbne pravice. Na podlagi trditev tožene stranke in predloženih dokazil, ki jih tožeča stranka ni prerekala, je sklenilo, da ima tožeča stranka svojo terjatev do S d.d. že zavarovano z zastavno pravico na nekaterih nepremičninah, ki niso predmet tega postopka. Ker je, poleg oškodovanja, bistven objektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj neplačevitost dolžnika, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj je presodilo, da tožeča stranka razpolaga z zavarovanjem, iz katerega se bo lahko poplačala.

7Kot izhaja iz navedenega, je tožeča stranka v tožbi navajala, da naj bi S d.d. s podelitvijo stavbne pravice na (posameznih) nepremičninah znižala vrednost teh nepremičnin, zaradi česar naj ne bi imela dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke (prvi v zvezi z drugim odstavkom 255. člena OZ). V dokaz te trditve je, kot je to izrecno potrdila na naroku za glavno obravnavo dne 26.8.2011 (list. št. 47), predlagala postavitev izvedenca nepremičninske ter ekonomske in finančne stroke (list. št. 4). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala trditvi tožeče stranke glede neplačevitosti družbe S d.d.. Trdila je, da premoženje te družbe zadošča za poplačilo vseh njenih upnikov. Poleg tega je navajala še, da je tožeča stranka svojo terjatev zavarovala z zaznambo sklepa o izvršbi pri raznih nepremičninah, ki po vrednosti večkrat presegajo višino terjatve tožeče stranke, zaradi česar se lahko tožeča stranka v prvi vrsti poplača iz obstoječega zavarovanja. Po presoji pritožbenega sodišča se je tako zaradi konkretnega ugovora tožene stranke (glede katerega je predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v sklep o izvršbi), trditveno (in procesno dokazno) breme ponovno prevalilo na tožečo stranko. Vendar pa tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje na trditve tožene stranke ni (konkretizirano) odgovorila, niti ni predlagala izvedbe dokazov, s katerimi bi dokazovala nasprotno.

8Tožeča stranka je šele v pritožbenem postopku podala odgovor na trditev tožene stranke, da lahko svojo terjatev poplača iz pridobljenega zavarovanja. Trditev tožeče stranke, da je bila večina nepremičnin, na katerih je tožeča stranka pridobila zastavno pravico, že prej obremenjenih s hipoteko, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ni upoštevalo novih navedb in dokazil tožene stranke v odgovoru na pritožbo, s katerimi želi dokazati nasprotno.

9Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z izvedencema samo ugotoviti vrednost nepremičnin, na katerih je tožeča stranka pridobila zastavno pravico. Kot izhaja iz 212. člena ZPP sta trditveno in dokazno breme povezana, zaradi česar mora stranka določno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi (dolžnost substanciranja dokaznega predloga). Sodišče prve stopnje zato za ugotovitev nekega dejstva ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala za dokazovanje drugih trditev, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

10V konkretnem primeru je tožeča stranka dokaz z izvedencem (cenilcem) nepremičninske stroke ter izvedencem ekonomsko finančne stroke predlagala za dokazovanje trditve glede znižanja vrednosti nepremičnin, obremenjenih s stavbno pravico, med tem ko na ugovor tožene stranke, da se lahko poplača iz obstoječega zavarovanja ni odgovorila. Kolikor torej tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje odvzelo možnost sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ker ni z izvedencema ugotavljalo vrednosti pridobljenega zavarovanja, ta očitek ni utemeljen, saj tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekala trditve tožene stranke, da se bo lahko poplačala iz pridobljenega zavarovanja, dokaz z izvedencema pa je predlagala v dokazovanje drugih trditev.

11Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prav tako ravnalo pravilno, ko ni ugodilo dokaznima predlogoma za postavitev izvedencev za ugotovitev vrednosti nepremičnin, na katerih so bile ustanovljene stavbne pravice (torej v dokaz trditev, za dokazovanje katerih jih je tožeča stranka tudi predlagala). Ob ugotovitvi, da se tožeča stranka lahko poplačala iz vrednosti zastavljenih nepremičnin, vprašanje zmanjšanja vrednosti nepremičnin, na katerih je bila ustanovljena stavbna pravica, ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Z drugimi besedami to pomeni, da tudi če bi izvedenca potrdila, da je bila zaradi ustanovitve stavbne pravice zmanjšana vrednost nepremičnin, na katerih je bila stavbna pravica ustanovljena, zgolj to dejstvo na odločitev sodišča ne bi moglo uspešno vplivati, saj je to sklenilo, da se tožeča stranka lahko poplača iz zavarovanja. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določbe 243. člena ZPP, ko ni ugodilo predlogu za postavitev izvedencev, zato tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Po presoji pritožbenega sodišča so iz vsebine obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka, s čimer so sicer posredno, vendar dovolj jasno, pojasnjeni tudi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedencev. Ne glede na to, zatrjevana neuporaba drugega odstavka 287. člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, zato tožeča stranka iz tega razloga ne more uspešno uveljavljati kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13Sodišče prve stopnje je torej sklep o tem, da bo lahko tožeča stranka svojo terjatev poplačala iz pridobljenega zavarovanja, oprlo na trditve tožene stranke in predložena dokazila (predlog in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah In 268/2010 z dne 21.1.2011), ki jim tožeča stranka ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi odločbe opredelilo do trditev tožeče in tožene stranke ter na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka dokazala svoje navedbe. Po presoji pritožbenega sodišča zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe zaradi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne da preizkusiti.

14Nazadnje je treba odgovoriti še na pritožbeni očitek glede nelikvidnosti S d.d., ki jo tožeča stranka v pritožbenih navedbah enači z neplačevitostjo družbe. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno pojmovanje materialnopravno zmotno. V postopkih zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravni dejanj po 255. členu OZ, vsebina pojma neplačevitost izhaja besedila iz drugega odstavka navedenega člena, in sicer gre za stanje, ko dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Vprašanje likvidnosti, v smislu sposobnosti spreminjanja nedenarnega premoženja v denarna sredstva, torej ne ustreza pojmu neplačevitosti. Zato tudi uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dopisom likvidacijskega upravitelja z dne 31.5.2011 ne more biti uspešno. Prav tako pa tudi ne gre za protispisnost kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje vsebini listine z dne 31.5.2011 ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo ima ta v resnici.

15Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člen ZPP).