VSL sklep I Cpg 1584/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank F. S. d.o.o. in P. S. zoper sklep o zavarovanju V Pg 3466/2011 z dne 22.8.2012, s katerim je za zavarovanje terjatev zoper toženi stranki F. S. d.o.o., in P. S. v znesku 12.180,32 EUR s pp in za terjatev zoper vse tožene stranke v znesku 41.160.03 EUR s pp izdalo začasno odredbo, s katero je tožeči stranki F. S. d.o.o. prepovedalo odtujitev in obremenitev v sklepu navedenih nepremičnin, toženi stranki P. S. pa je prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi D. d.o.o. in v družbi F. S. d.o.o.. Toženima strankama je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2Prvo in tretje tožena stranka sta v pritožbi zoper sklep uveljavljali pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb ZPP s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe razveljavi. Priglasili sta pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu z določbo prvega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (objektivni pogoj - prvi odstavek). Poleg tega mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivni pogoj, 2. odstavek 270. člena ZIZ), razen če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5Tožena stranka v pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje (ustrezno fazi postopka – zavarovanje z začasno odredbo) pravilno presodilo, da je verjetnost terjatve podana. Natančno in izčrpno je pojasnilo, da verjetnost terjatve zoper toženo stranko F. S. d.o.o. v znesku 12.180,32 EUR s pp izhaja iz dogovora, ki sta ga pravdni stranki (oziroma predniki) sklenili 14.6.2007 (Dogovor, Priloga A3) in iz Pogodbe o izvensodni poravnavi 30.7.2008 (Priloga A2).

6Pritožbeno sodišče se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo kot neutemeljene ugovorne navedbe tožene stranke, ki je poskušala z zatrjevanjem o obračunu DDV utemeljiti svojo trditev, da dolg v navedeni višini ne obstaja več.

7Sodišče prve stopnje je, glede na dokazni standard verjetnosti, ki velja v postopku v zvezi z začasno odredbo, pravilno ugotovilo, da sta bili v z zvezi s terjatvijo v znesku 12.180,32 EUR na podlagi tretjega odstavka 105. člena Obligacijskega zakona (OZ) Dogovor in Poravnava razvezana po samem zakonu in je imel D. S. pravico v skladu z drugim odstavkom 111. člena OZ terjati tisto, kar je bilo dano na podlagi Pogodbe. Zato je utemeljeno zavrnilo očitek tožene stranke, da je D. S. zahteval nekaj, do česar ni upravičen po Dogovoru in Poravnavi in da bi lahko zahteval le izvedbo storitev tožena stranke.

8Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je iz cesijskih pogodb razvidno, katere terjatve so se odstopale (terjatve, ki izhajajo iz Dogovora in poravnave) in da je zato neutemeljena ugovorna navedba, da so predmet cesijskih pogodb terjatve, ki naj ne bi obstajale.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, v katerem je ugotovilo tudi verjetnost obstoja terjatve v znesku 41.160,03 EUR s pp. V Poravnavi je bilo dogovorjeno pobotanje terjatve K. P. in A. S. z blagom ali storitvami družb F. S. d.o.o. in F. S. D. d.o.o. Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da navedena nista prejela blaga in da sta svoji terjatvi cedirala P. S., ki je obe stranki ponovno neuspešno pozval k izpolnitvi obveznosti, in nato terjatev odstopil tožeči stranki, ta pa je toženi stranki ponovno pozivala k izpolnitvi in nato odstopila od Poravnave (tretji odstavek 105. in drugi odstavek 111. člena OZ).

10Prav ima sodišče prve stopnje, da to, da tožeča stranka terjatev ni izkazala v bilanci, ne vpliva na obstoj teh terjatev.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi verjeten obstoj terjatve tožeče stranke do P. S. na podlagi spregleda pravne osebnosti (2. in 4. alineja prvega odstavka 8. člena ZGD-1). Pojasnilo je, da je P. S.. družbo F. S. D. d.o.o. obvladoval preko družbe F. S. d.o.o., ki je bila večinski družbenik v družbi F. S. D. d.o.o. (do 87,6595 %), P. S. pa je bil 90% družbenik družbe F. S. Prav ima sodišče prve stopnje, da je jamčevanje na podlagi spregleda pravne osebnosti lahko tudi posredno. Pri neposrednem jamčevalnem spregledu gre za odgovornost formalnega družbenika (vpisanega v register) za obveznosti kapitalske družbe, glede na različne načine kapitalske povezanosti družb pa lahko pride tudi do posrednega jamčevalnega spregleda, pri katerem za obveznosti družbe odgovarja tudi posredni, neformalni družbenik (tisti družbenik, ki dejansko izvaja pravice družbenika, čeprav ni vpisan v register). Utemeljena je zato navedba sodišča prve stopnje, da je ob takšni, širši interpretaciji pojma družbenik in ob upoštevanju lastniške prepletenosti med družbama F. S. d.o.o.. in F. S. D. d.o.o., P. S. preko formalnega (vpis v sodni register) članstva v obvladujoči družbi F. S. d.o.o. tudi dejanski (večinski) član oz. družbenik družbe F. S. D. d.o.o., ter je tudi v tej imel in izvajal pravice družbenika, čeprav kot posameznik ni imel formalnega statusa člana, vpisanega v sodni register.

12V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem zahtevka v tem postopku izpolnitev terjatve zahtevala od družb F. S. d.o.o. in F. S. D. d.o.o.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa družbe D. d.o.o. njenim poslovnim partnerjem (Priloga A28), da je D. d.o.o. prevzela družbo F. S. D. d.o.o. ugotovilo, da je prišlo do prenosa poslovanja družbe F. S. D. d.o.o. na družbo D. d.o.o.. Zato ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da je bila družba D. d.o.o. ustanovljena zaradi financiranja nepremičninskih projektov in v zvezi s prevzemom delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pri odločitvi dopis o prevzemu, saj iz njega izhaja, da je družba D. d.o.o. nadaljevala dejavnost F. S. D. d.o.o.

14Držijo sicer navedbe toženih strank o slabem poslovanju družbe F. S. D. d.o.o., vendar ima prav sodišče prve stopnje, da to ne more opravičevati več kot očitnega prenosa poslovanja in premoženja na novoustanovljeno družbo brez ustreznega denarnega ali drugačnega nadomestila.

15Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo pojasnilom toženi strank v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je iz prodajne pogodbe v zvezi s prodajo nepremičnin razvidno, da so bile nepremičnine prenesene s F. S. D. d.o.o. na D. d.o.o., pogodbo je za prodajalca in kupca podpisal P. S. kot direktor obeh družb, stranki pa nista predložili nobenega dokaza, da je bila kupnina res plačana. Kot večinski družbenik in direktor obeh družb je P. S. vse to moral oziroma mogel vedeti, prav tako pa je vedel, da se s temi dejanji zmanjšuje možnost poravnavanja obveznosti toženih strank.

16Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj druge predpostavke za izdajo začasne odredbe: verjeten obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Obstoj subjektivne nevarnosti je utemeljilo s tem, da imata toženi stranki F. S. d.o.o. in F. S. D. d.o.o. blokirane oziroma zaprte račune, tožena stranka F. S. d.o.o. je večino nepremičnin že odsvojila, osvojen pa je bil tudi njen poslovni delež v toženi stranki F. S. D. d.o.o. Toženec P. S. je eno od svojih nepremičnin odsvojil novembra 2011, iz sklepov o izvršbi, vpisanih pri poslovnih deležih, ki jih ima Sedej v toženi stranki F. S. d.o.o. pa je razvidno, da S. ne izpolnjuje svojih obveznosti.

17Odtujevanje premoženja tožene stranke, na da bi zadovoljivo pojasnila razlog za to, kaže na to, da je nevarnost uveljavitve terjatve tožeče stranke verjetna. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na normalen način poslovanja toženih strank, temveč na njena konkretna dejanja, ki ogrožajo bodoče plačilo terjatve tožeče stranke, pri čemer ni nujno, da gre za zavestna ravnanja toženih strank, ki bi merila na to, da se tožeči stranki onemogoči ali oteži izvršbo.

18Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo tožena stranka s svojim premoženjem ravnala tako, da bo preprečila ali precej otežila izterjavo denarne terjatve, mora sodišče ocenjevati kot celoto, ne pa le vsakega posameznega njenega ravnanje posebej. Če bi ta dejanja ocenjevali vsako zase, bi se sicer bilo mogoče strinjati z oceno, da vsako posebej še ne izkazuje nevarnosti. Vendar pa, gledano nanje kot na celoto, takega zaključka ni mogoče napraviti.

19Glede na povedano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal pritožnik niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).