VSL sodba I Cpg 1339/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45004/2008 z dne 11. 7. 2008 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi (I. točka izreka), ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 45.997,32 EUR (II. točka izreka), toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 3.195,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti (III. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da v višini tožbenega zahtevka ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je bila dne 4. 12. 2012 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2012/34757 z dne 3. 9. 2012, ki je postal pravnomočen dne 20. 9. 2012. Prenehanje stranke, ki je pravna oseba, ima za posledico prekinitev pravdnega postopka (3. točka 205. člena ZPP). Ker pa so bila vsa dejanja v pritožbenem postopku (vložitev pritožbe in vročitev le-te) opravljena pred prenehanjem tožeče stranke, je pritožbeno sodišče izdalo obravnavano sodbo (smiselno 2. odstavek 207. člena ZPP).

6Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni mogoče razbrati kaj je sodišče ugotovilo, razen dejstva, da so obrazce, ki so priloženi spornim računom, izpolnjevali delavci tožene stranke. Slednje pa po mnenju pritožnika ni zadostna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Navedene pritožbene trditve niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da iz Pogodbe o poslovno – tehničnem sodelovanju, št. 047 – 2008 (v nadaljevanju Pogodba) izhaja, da so bili vsi delavci tožeče stranke na razpolago toženi stranki, da je ta z njimi ravnala po svoji dinamiki, da tožeča stranka niti ni vedela, kateri delavec tožeče stranke dela na določenem objektu, in da so k računom priloženi vnaprej natisnjeni obrazci tožene stranke. Nadalje je ugotovilo, da je vodilni monter tožene stranke E. beležil prisotnost delavcev, če ne on, pa njegovi pooblaščeni – na objektu na V. F. S.. Tudi priči A. in M. M. sta izpovedali, da so prisotnost beležili vodilni monterji tožene stranke, le-to vpisovali v svoje knjige in prepisovali na obrazce. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da je bilo evidenca in obračunavanje števila ur v domeni tožene stranke in za takšne zaključke tudi navedlo razloge.

7Slednjega tožena stranka ne more uspešno izpodbiti z navedbami, da je sporne obrazce o opravljenih urah izpolnjevala na podlagi podatkov, ki so jih sporočali delavci tožeče stranke, pri čemer se je zanesla na načelo vestnosti in poštenja delavcev. Tožena stranka se je namreč k nadzoru delavcev in opravljenega dela zavezala po pogodbi. Dejstvo, da svoje obveznosti ni bila zmožna opravljati dovolj zanesljivo, pa ni zadosten razlog za razbremenitev obveznosti plačila opravljenega dela tožeči stranki.

8Glede na ugotovitev, da je evidenco dela delavcev tožeče stranke vodila tožena stranka, česar le-ta ne zanika, ob dejstvu, da niti ni konkretizirala, koliko ur naj bi bilo dejansko opravljenih, se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, koliko ur so delavci v resnici opravili. Prvostopenjsko sodišče je zato, ob ugotovitvi, da so podlaga tožbenemu zahtevku računi, ki temeljijo na podatkih tožene stranke, pravilno postopalo, ker je zavrnilo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz števila opravljenih ur, kot nepotrebne. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-199/98 z dne 25.3.1999). Prvostopenjsko sodišče je že na glavni obravnavi pravdnima strankama pojasnilo, da neizvedene dokaze šteje za nepotrebne (list. št. 83). Prav tako je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da so bili zavrnjeni dokazni predlogi (postavitev izvedenca gradbene stroke, predložitev dokumentacije za delavce, kooperantskih pogodb,...) s strani tožene stranke predlagani z namenom dokazovanja nepravilnosti obračunanih ur, evidenca katerih pa je bila njena obveznost. Zato je sodišče zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov.

9Očitek pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo ugovor tožene stranke, da sta S. in I. delavca družbe K. d.o.o., ki ni bila podizvajalec tožeče stranke, ni utemeljen. Ni namreč pomembno, ali so bili kooperanti delavci družbe, ki je imela s tožečo stranko sklenjeno podizvajalsko pogodbo. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala delo tako s svojimi delavci kot kooperanti, ter zaračunala opravljeno delo glede na število obračunanih ur, na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožena stranka. Pri tem ni pomembno ali so obračunane ure dela opravili delavci ali kooperanti tožeče stranke, kot tudi ni pomembna pravna podlaga, na podlagi katere so kooperanti opravljali delo za tožečo stranko. Zato morebiten (ne)obstoj podizvajalske pogodbe za delavce kooperante odločitve prvostopenjskega sodišča ne spremeni.

10Nadalje tudi ni utemeljen očitek pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče protispisno zaključilo, da med strankama ni spora o tem, kateri delavci so opravljali delo. Bistveno namreč je, da je sodišče ugotovilo, da je evidenco delavcev in opravljenih ur opravljala tožena stranka, in da gredo morebitne napake pri nadzoru v njeno škodo. Posledično ni relevantno, ali so opravljali delo delavci tožeče stranke ali njeni kooperanti.

11Nadalje pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se je oprlo na pisne izjave prič – delavcev tožeče stranke, pri čemer ga ni motilo, da so vse izjave skoraj identične. Skladno s 6. odstavkom 236.a členom ZPP sodišče lahko namesto zaslišanja prič prebere le njihove pisne izjave, pri čemer priče mora zaslišati, če to zahteva katera od strank. Tožena stranka je imela torej možnost zahtevati zaslišanje navedenih prič, pa se je temu odpovedala. Zato se ne more sklicevati na spornost njihovih pisnih izjav. Poleg tega se sodišče pri odločanju ni oprlo zgolj na navedene pisne izjave, temveč je le-te presojalo skupaj, z drugimi izvedenimi dokazi in na podlagi vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

12V zvezi z obveznostjo tožeče stranke po predložitvi zahtevane dokumentacije (delovnih dovoljenj) za svoje delavce, pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da je izročitev dokumentacije namenjena tudi preverjanju oziroma ugotavljanju dejanskega števila opravljenih ur. Z zahtevo po predložitvi delovnih dovoljenj je tožena stranka dokazovala nepravilnosti pri obračunanih urah, saj delavci brez dovoljenja niso mogli/smeli biti prisotni na gradbišču, kar je posledično vplivalo na nepravilnosti obračunanih ur in posledično izdanih računov. Dejstvo neobstoja delovnega dovoljenja sicer vpliva na veljavnost oziroma neveljavnost pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe o delu, ne more pa biti razlog za razbremenitev obveznosti plačila dela, ki je bilo opravljeno. Torej tudi, če delavci niso imeli delovnega dovoljenja, slednje ne pomeni, da ni nastala obveznost tožene stranke plačati tožeči stranki opravljene ure.

13Prvostopenjsko sodišče je v namen ugotovitve, kdo je odpoklical delavce, izvedlo več dokazov. Da je delavce odpoklicala tožena stranka so izpovedali: vsi delavci tožeče stranke v njihovih pisnih izjavah, zaslišani R., ki je povedal tudi, da tožeča stranka ni imela interesa prekiniti dela, ker je imela od vseh podizvajalcev najvišjo urno postavko, prav tako je izpovedal zakoniti zastopnik D. in dodal, da za odpoklic delavcev sploh ni vedel, dokler mu ni tega na spornem sestanku povedal delavec M. M.. Obratno – torej, da je delavce odpoklicala tožeča stranka pa so izpovedali: zakoniti zastopnik tožene stranke A., o čemer so ga obvestili vodilni monterji tožene strank. Enako je izpovedal zaposlen pri toženi stranki I.. Zaposlena pri toženi stranki M. M. in A. sta izpovedala, da nista slišala zakonitega zastopnika tožeče stranke ali R., da bi odpoklicala svoje delavce, da pa so mu to povedali delavci tožene stranke. Prav tako je zaposlen pri toženi stranki L. izpovedal, da so mu vodilni monterji tožene stranke povedali, da je tožeča stranka odpoklicala delavce. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je delavce odpoklicala tožeča stranka. S takšnim zaključkom se tožena stranka ne strinja in prvostopenjskemu sodišču očita, da bi ob vestni in skrbni dokazni oceni, lahko z zahtevano verjetnostjo ugotovilo, kdo je odpoklical delavce.

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Čeprav sta A. in M. M. izpovedala, da se je sporni sestanek končal tako, da je R. odšel iz sestanka, pred tem pa rekel: „Ako je tako, tako je, onda smo završili“, nobena priča ni slišala, da bi delavce odpoklical zakoniti zastopnik tožeče stranke ali R.. Izjava R. pa ne dokazuje, da je s tem mislil na odpoklic delavcev, temveč je imela lahko tudi drugačen pomen, in sicer, da se konča sestanek. Priče tožene stranke so vedele povedati le to, kar so slišale od vodilnih monterjev tožene stranke, same pa niso slišale, da bi delavce odpoklicala tožeča stranka. V primeru, ko ena stranka trdi eno, druga pa drugo, sodišče pa na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti spornega dejstva, lahko o (ne)obstoju tega dejstva sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Tožena stranka je tista, ki je zatrjevala, da je delavce odpoklicala tožeča stranka, česar pa s predlaganimi dokazi ni uspela dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka in uspela dokazati, da je delavce odpoklicala tožeča stranka.

14Glede ugotavljanja kdo je odpoklical delavce, tožena stranka nadalje neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do pričanja E., delavca tožene stranke. Slednji je izpovedal, da so delavci iz objektov odšli, ker jih je klical njihov „šef“ (tožeča stranka), kar je izvedel od J., vodje delavcev pri tožeči stranki na objektu V.. Prvostopenjsko sodišče se do te izjave res ni posebej opredelilo (kar bi lahko predstavljalo le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), vendar slednje ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Iz pisne izjave priče J. (A45) namreč izhaja, da jim je vodja gradbišča E. povedal, da naj za nekaj dni prenehajo z delom, ker mu je tako rekel njegov direktor (tožena stranka) in ne „šef“ tožeče stranke, kot je izpovedal E.. Gre torej le za še eno od nasprotujočih si izjav na strani obeh pravdnih strank. Ker sodišče po izvedenih dokazih, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni moglo zanesljivo ugotoviti kdo je odpoklical delavce, k temu ne bi pripomogla niti izjava E., ki ji je nasprotujoča izjava J.. Glede na navedeno in že omenjeno pravilo o dokaznem bremenu, tožena stranka tako tudi ob upoštevanju izpovedbe E., ni uspela z zadostno verjetnostjo dokazati, da je delavce odpoklicala tožeča stranka.

15Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka odpoklicala svoje delavce, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je le-ta uveljavljala povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi predčasnega odhoda oziroma prenehanja dela delavcev.

16Pritožnik nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno zaključilo, da je glede števila obračunanih ur sporen le objekt V.. Tožena stranka je sicer načeloma res ugovarjala opravljenim uram na vseh objektih, pri čemer je obrazložila le nepravilnosti na objektu na V.. Slednje potrdi tudi sama tožena stranka, ki navaja, da je le na V. izvedla „kontroling“ in odkrila nepravilnosti. Posledično je (le) sklepala na obstoj nepravilnosti tudi na drugih objektih, vendar le-teh ni konkretizirala. Prav to pa je imelo prvostopenjsko sodišče v mislih, ko je kot sporno štelo le delo na objektu Vransko.

17Nekonkretizirane so tudi trditve tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem po datumih navaja dneve, ko je bilo na objektu prisotnih manj delavcev. Pri tem namreč ne navede, za katere delavce gre in na katerih objektih, z izjemo za M., za katerega navede, da med 28. 4. in 30. 4. 2008 ni bil prisoten na gradbišču. Slednjega pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku, saj tožena stranka ni navedla koliko ur je bilo v aprilu M. neupravičeno priznano. Sodišče pa tega ni dolžno samo ugotavljati. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

18Pravilnost evidence delovnih ur je sicer res dopustno izpodbijati. Vendar pa tožena stranka ni postavila konkretnih trditev o tem, koliko ur naj bi bilo po posameznih objektih, dnevih in delavcih v resnici opravljenih. Ker sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo glede na število opravljenih ur, ni odločilno, koliko ur je za posamezno delo normiranih. Tožena stranka pa tožbenega zahtevka, na morebitni drugi podlagi, kot pogodbeni, ni prerekala. Zato postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovilo „pravilno število dejansko opravljenih ur“, ni bila potrebna.

19Nadalje pritožnik prvostopenjskemu sodišče očita, da ni upoštevalo, da je bilo po pogodbi dogovorjeno plačilo le za efektivno opravljene ure dela ter cena urne postavke 8,50 in ne 9,00 EUR.

V III. členu Pogodbe (B2) je določeno, da urna postavka znaša 8,50 EUR oziroma po mesečnem dogovoru glede na kvaliteto del za opravljeno efektivno uro dela na določenem delovišču. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji urni postavki v spornih računih (8,5 EUR oziroma 9,00 EUR) ni nasprotovala, v pritožbi pa ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP). Zato s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Poleg tega pa je v postopku na prvi stopnji celo sama predložila račune št. 15/08 in 16/08 (B3 in B4), ki jih je že plačala in iz katerih izhaja, da je bila urna postavka že pred izdajo spornih računov tako 8,50 kot tudi 9,00 EUR.

20Novote so tudi pritožbene navedbe, da k računom tožeče stranke št. 17/08, 21/08, 22/08 in 23/08, niso priložene popolne kopije obrazcev opravljenih ur. Ker pritožnik ni navedel, zakaj slednjega brez svoje krivde ni mogel navesti prej, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

21Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, ko je pred tem ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke, uveljavljene v pobot. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).