UPRS Sodba in sklep U 254/2000

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 1. 2000 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi A.A., ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka, in odpravila sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote A., Izpostave B. z dne 29. 10. 1999 ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka ugotavlja, da je bila dne 3. 5. 1999 na Centru za socialno delo B. sklenjena poravnava glede stikov med očetom B.B. in sinom C.C. na podlagi 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86) in je postala izvršljiva dne 3. 5. 1999. Pri pregledu upravnih spisov pa je ugotovila nejasnosti glede prebivališča prizadete stranke. V poravnavi z dne 3. 5. 1999 in zgoraj navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe je namreč navedeno, da prizadeta stranka stanuje na K. 5 v A., iz pritožbe, predlogov za izvršbo in vabil na razgovor pa je razvidno, da stanuje v Materinskem domu v A. Tožena stranka je zato na podlagi načela materialne resnice in 1. odstavka 242. člena ZUP/86 organu prve stopnje naložila, da razišče dejansko stanje v zvezi s prebivališčem prizadete stranke.

V dopolnjenem postopku je pridobila pogodbo o namestitvi, ki sta jo sklenili Materinski dom A. in prizadeta stranka, s katero se ureja njena začasna namestitev za čas od 28. 7. 1999 do 28. 7. 2000. Ob upoštevanju navedene pogodbe tožena stranka ugotavlja, da izvršitev izvršilnega naslova v navedenem obdobju ni mogoča na način, ki je določen v izvršilnem naslovu - poravnavi z dne 3. 5. 1999. V poravnavi je med drugim določeno, da oče vsako sredo pripelje sina domov pred stolpnico na K. 5 ter da pride oče vsak drugi vikend po sina domov pred stolpnico na K. 5 v A. Ker je prizadeta stranka začasno nameščena v Materinskem domu v A., izvršitev ni možna na K. ulici 5, kot to določa poravnava. Tožena stranka nadalje še ugotavlja, da ni v njeni pristojnosti presojanje pravilnosti oziroma zakonitosti vsebine izvršilnega naslova, saj 280. člen ZUP/86 določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato so vsebinske navedbe, da stiki otroku škodijo, v izvršilnem postopku brezpredmetne. V primeru spremenjenih okoliščin je pristojni organ za reševanje pritožbenih navedb Center za socialno delo B., ki lahko v primeru spremenjenih okoliščin v zadevi izda nov izvršilni naslov. Sicer pa tožena stranka lahko odloča le o pritožbenih razlogih glede objektivne nezmožnosti izvršbe.

Tožnik v tožbi navaja, da sklep organa prve stopnje ni nezakonit samo zato, ker je zavezanka spremenila bivališče. Za izvrševanje pravnomočnih odločb upravnih organov ni pomembno, ali zavezanci menjajo bivališče, temveč se to upošteva in se pisanja vročajo na bivališče, kjer je zavezanec po izdaji sklepa oziroma odločbe prijavljen. Zato bi bilo treba v sklepu o dovolitvi izvršbe samo popraviti za zavezanko navedeni naslov. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnik v tožbi predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj nima nobenega premoženja, je brezposeln ter brez dohodkov in ni davčni zavezanec, zato bi se s plačilom sodnih taks občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegov otrok.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu A.A., K. ulica 5, A. v odgovoru na tožbo navaja, da je v času sklenitve poravnave z dne 3. 5. 1999 imela stalno prebivališče na K. ulici 5 v A., kjer je tudi dejansko stanovala. Dne 28. 7. 1999 pa se je preselila v Materinski dom A., kjer je imela pravico bivanja po pogodbi do 28. 7. 2000. Sin C.C. je v tem času obiskoval drug vrtec, in sicer vrtec C. Glede na to, da je dejansko stanovala drugje in ni bilo mogoče izvajati določb, dogovorjenih v poravnavi meni, da bi bilo treba postopek izvršbe ustaviti, zaradi česar se je tudi pritožila zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Prav tako meni, da v tistem času stiki niso bili v korist otroka, poleg tega pa naj bi bil ta postopek brezpredmeten, saj so trenutno stiki določeni z novo odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22. 7. 2000.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izvršbo nedenarnih obveznosti s posredno prisilitvijo prizadete stranke kot zavezanca na podlagi sklenjene poravnave o določitvi stikov tožnika s svojim otrokom, kjer je predmet izvršbe takšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto zavezanca opraviti nihče drug (1. odstavek 286. člena ZUP/86). V postopku izvrševanja poravnave, ki ima moč izvršljive odločbe o določitvi stikov starša z mladoletnim otrokom, lahko stranka v izvršilnem postopku uspešno izpodbija akt s ciljem, da se izvršba ustavi, praviloma le z ugovorom, da izvršljivost poravnave še ni nastopila oziroma, da je bila obveznost, ki je predmet poravnave, v celoti izpolnjena v skladu z vsebino poravnave. V vsakem izvršilnem naslovu, torej tudi v poravnavi, pa mora biti obveznost tako določena, da jo lahko zavezanec objektivno izpolni. Med strankami ni sporno, da sklenjena poravnava z dne 3. 5. 1999 predstavlja izvršilni naslov iz 4. odstavka 134. člena ZUP/86, niti ni sporna vsebina izvršilnega naslova in dejstvo, da se stiki tožnika s svojim mladoletnim otrokom niso izvrševali v skladu s sklenjeno poravnavo, saj prizadeta stranka takšni ugotovitvi organa prve stopnje v pritožbi ne ugovarja.

Pač pa je sporno, ali pomeni sprememba prebivališča prizadete stranke kot zavezanke v izvršilnem postopku takšno okoliščino, ki pomeni objektivno nezmožnost izvršbe, zaradi katere bi bilo treba izvršbo ustaviti na podlagi 281. člena ZUP. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je v poravnavi, katere pravilnosti ni mogoče izpodbijati v izvršilnem postopku, med drugim določeno, da oče vsako sredo pripelje sina domov pred stolpnico na K. 5 v A. ter da oče pride vsak drugi vikend po sina domov pred stolpnico na K. 5 v A., kar po mnenju sodišča pomeni tudi dolžnost prizadete stranke, da ob določenem času pripelje otroka na navedeni naslov oziroma otroka tam čaka. Vendar pa ni mogoče pritrditi stališču v izpodbijani odločbi, da izvršitev poravnave objektivno ni možna na naslovu stalnega prebivališča na K. ulici 5 v A. zgolj zaradi dejstva, da je bila prizadeta stranka v času, ko bi se morali stiki tožnika z otrokom izvrševati po izvršljivi poravnavi, začasno nameščena v Materinskem domu v A. Pogoj za ugotovitev, ali so stiki sploh omogočeni, je namreč v tem, da zavezanec zagotovi otrokovo fizično prisotnost ob določenem času in kraju. Slednje pa bi bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi podano, če bi tožnik in prizadeta stranka otroka pripeljala ob v poravnavi določenem času na K. 5 v A. Če bi torej oba starša v tem delu upoštevala sklenjeno poravnavo, potem bi tožnik prišel ob določenem času na določeno mesto po otroka, kjer bi mu ga morala predati prizadeta stranka oziroma ga po končanih stikih tam prevzeti. Sodišče v opisanem položaju, kjer prizadeta stranka stalnega prebivališča niti ni spremenila, v spremembi prebivališča znotraj mesta A. ne vidi pravno sprejemljivega razloga za ustavitev izvršbe, ki jo organu prve stopnje nepravilno nalaga tožena stranka in s tem bistveno krši pravila postopka. Izvršbo je namreč mogoče po uradni dolžnosti ustaviti le iz razlogov, določenih v 281. členu ZUP, med katere pa sprememba bivališča ne spada. Glede na navedeno po presoji sodišča sprememba bivališča v obravnavanem primeru ne pomeni takšne pravno pomembne okoliščine, ki je sicer nastala po izdaji izvršilnega naslova, zaradi katere bi prenehala obveznost prizadete stranke, da tožniku omogoči stike z otrokom, kar tožnik utemeljeno ugovarja v tožbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 ter 65/97, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo le-ta morala upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče, ter v skladu z njimi ponovno preizkusiti odločbo prvostopenjskega organa v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti sodbe.

Tožnik v tožbi predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 - prečiščeno besedilo, 14/91 in Uradni list RS št. 38/96, št. 20/98, 70/2000, 41/01 ter 93/01, v nadaljevanju ZST). Sodišče na podlagi predloženih dokazil ugotavlja, da je tožnik brezposeln, da nima nepremičnega premoženja in ni davčni zavezanec. Na podlagi takšnega premoženjskega stanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik dolžan preživljati mladoletnega otroka sodišče ocenjuje, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnik in njegov otrok, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena ZST.