VSRS Sodba IV Ips 66/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v novo odločanje.

A.

1Tržni inšpektorat, Območna enota Maribor (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcema K. d. o. o., in njeni odgovorni osebi B. G. izdal odločbo o prekršku št. 7100-831/2011-4-31006 z dne 22. 4. 2011 zaradi prekrška po 5. členu, v zvezi s 3. členom Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja (v nadaljevanju Uredba)(1) ter pravni osebi izrekel globo v višini 4.000 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo v višini 1.200 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta storilca po svojem zagovorniku vložila zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljutomeru delno ugodilo in odločbo o prekršku v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je pravni osebi za prekršek izreklo globo v višini 2.000 EUR in odgovorni osebi pravne osebe globo v višini 600 EUR.

2

Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v vprašanju ali je dejanje, za katerega se storilca preganjata, prekršek in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper storilca ustavi. Po prepričanju vrhovnega državnega tožilca je zmotno stališče prekrškovnega organa, da sta storilca s tem, ko sta prevzem odpadnih komunalnih odpadkov zaračunavala po ceni 88 EUR za tono, kršila Uredbo, ki kot najvišjo ceno določa 67 EUR za tono prevzetih odpadkov. Storilca sta maksimalno določeni ceni (67 EUR) upravičeno prištela še okoljsko dajatev, ki jo je glede na določbo 112. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) dolžan plačati povzročitelj onesnaževanja. Ne glede na določilo Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba o okoljski dajatvi)(2), ki kot zavezanca za plačilo določa upravljavca odlagališča, je potrebno upoštevati hierarhijo predpisov in ugotoviti, da z

uredbo ni mogoče spreminjati obveznosti, ki jih določa zakon. Vrhovni državni tožilec meni, da v najvišji ceni, določeni z Uredbo, ne more biti zajeta tudi okoljska dajatev, kar utemeljuje s tem, da sta zbiranje odpadkov in povzročanje onesnaževanja dve ločeni dejavnosti, da je bila okoljska dajatev predpisana šele leta 2010, najvišja cena storitve odlaganja odpadkov pa že leta 2006, okoljska dajatev ni prihodek pravne osebe, temveč prihodek proračuna občine oziroma države. Glede na določbe ZVO-1 je neposredni zavezanec za plačilo okoljske dajatve povzročitelj onesnaževanja, upravljavec odlagališča pa je le posredni zavezanec, nenazadnje pa je takšno stališče zavzelo že Upravno sodišče RS v zadevi III U 129/2011 z dne 4. 9. 2012.

3

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njunima zagovornikoma, ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja.

B.

4

Na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC) je 19. 6. 2006 v veljavo stopila Uredba, ki je veljala do 29. 7. 2011. V 3. členu Uredbe je kot najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov lahko določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov 67 EUR na tono prevzetih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. V 112. členu ZVO-1 so določene okoljske dajatve za onesnaževanje okolja. Zavezanec za plačilo le-teh je na podlagi določbe tretjega odstavka 112. člena ZVO-1 oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Okoljske dajatve so prihodek proračuna države ali občine v skladu z zakonom. Na podlagi tega zakona je 4. 9. 2010 v veljavo stopila Uredba o okoljski dajatvi, ki določa način izračuna okoljske dajatve za posamezne vrste odpadkov.(3) V 7. členu ta uredba določa, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču, ki je infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, upravljavec odlagališča.

5V obravnavani zadevi storilec po ugotovitvah prekrškovnega organa vsaj do 8. 10. 2012 storitve prevzema odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov ni zaračunaval kupcem skladno z Uredbo po ceni 67 EUR za tono prevzetih odpadkov, temveč je za navedeno storitev kupcem zaračunaval 88,80 EUR za tono prevzetih azbestnocementnih gradbenih izdelkov. Prekrškovni organ je ugotovil, da je storilec ceni za odlaganje salonitnih plošč (17,75 SIT/kg) prištel še okoljsko

dajatev v znesku 4,65 SIT/kg in DDV v višini 1,65 SIT/kg, tako da je skupen strošek odlaganja salonitnih plošč za stranko znašal 21,05 SIT/kg, kar znaša 0,0878 EUR/kg oziroma 87,8 EUR/tono odpadkov. Zaradi kršitve 5. člena Uredbe, v zvezi s 3. členom je storilkama izdal izpodbijano odločbo o prekršku.

6V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, kaj sodi v določeno najvišjo ceno (67 EUR) za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov oziroma ali je v to ceno zajeta tudi okoljska dajatev, ki jo določa Uredba o okoljski dajatvi. V zahtevi za sodno varstvo sta storilca zastopala stališče, da okoljska dajatev ni zajeta v ceno, ki je določena z Uredbo, vendar je Okrajno sodišče v Ljutomeru z izpodbijano sodbo njune argumente zavrnilo in se postavilo na stališče, da upravljavec odlagališča te dajatve ne more prevaliti na svoje kupce, končna cena ki jim jo zaračunava pa ne sme biti višja od cene, ki je določena v 3. členu Uredbe.

7O tem vprašanju se je izreklo že Upravno sodišče RS v zadevah III U 129/2011 z dne 4. 9. 2012 in I U 77/2012 z dne 5. 6. 2012, njegovim argumentom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Po njihovem stališču določbe 3. člena Uredbe ni mogoče razumeti tako, da bi v ceni 67 EUR, ki je določena kot najvišja cena za tono prevzetih azbestcementnih odpadkov, morala biti vključena tudi okoljska dajatev. Po tem stališču bi namreč cena omenjene storitve dejansko predstavljala s to Uredbo določeno najvišjo ceno, zmanjšano za okoljsko dajatev. Okoljska dajatev ni prihodek upravljavca odlagališča, pač pa prihodek proračuna države ali občine, kar izhaja iz 112. člena ZVO-1. Glede na določbo 112. člena ZVO-1, iz katere izhaja, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve oseba, ki je povzročila onesnaževanje okolja, je le-ta neposredni zavezanec za plačilo okoljske dajatve. Upravljavec odlagališča, ki ga kot zavezanca za plačilo okoljske dajatve določa prvi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi, pa je le posredni zavezanec. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravljavec odlagališča ceni za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov, ki z vključenim DDV-jem ne sme presegati 67 EUR na tono prevzetih izdelkov, lahko prišteje še okoljsko dajatev.

8Glede na zgoraj zavzeto stališče je potrebno pritrditi navedbam vrhovnega državnega tožilca, da v najvišji ceni, ki je določena v 3. členu Uredbe, ni zajeta tudi okoljska dajatev in je bilo materialno pravo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vrhovnega državnega tožilca, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, temveč jo je podlagi 427. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in sodišču vrnilo v ponovno odločanje. Iz odločbe in podatkov spisa namreč izhaja, da je storilec za storitev odlaganje kilograma salonitnih plošč zaračunaval ceno 0,0616 EUR, kateri je prištel še 8,5% DDV v višini 0,0070 EUR. Cena, ki vključuje tudi DDV, za kilogram odloženih salonitnih plošč torej znaša 0,0686 EUR, čeprav bi v skladu s 3. členom Uredbe lahko znašala največ 0,067 EUR za kilogram odloženih salonitnih plošč.(4) Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo, sodišče pa naj v ponovljenem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava, znova presodi ali je K. d. o. o., storitev odlaganja abestcementnih gradbenih izdelkov obračunavala skladno s 3. členom Uredbe.

----

Op. št. (1): Uredba o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja (Uradni list RS, št. 97/06 in 61/11).

Op. št. (2): Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 70/10 in 49/13 - Odl. US).

Op. št. (3): Pred tem je bila okoljska dajatev za obremenjevanje okolja z odpadki določena na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Uradni list RS, št. 129/04, 68/05, 28/06, 132/06, 71/07 in 85/08).

Op. št. (4): V skladu s pojasnilom Davčne uprave RS, objavljenem na internetni strani: http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_na_dodano_vrednost_p

ojasnila/dobava_storitev/obracunavanje_ddv_pri_zaracunavanju_okoljske_dajatve/se DDV od okoljskih dajatev ne zaračunava.