VSRS Sodba I Ips 20281/2010-131

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 11. 2011 obsojenca M. M. in R. Š. spoznalo za kriva kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojenima izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila obsojenemu M. M. določena kazen štiri mesece zapora in obsojenemu R. Š. kazen dva meseca zapora, obema s preizkusno dobo dveh let ter jima naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka. V zavrnilnem delu sodbe je sodišče iz razloga po 357. členu ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi obsojeni M. v obdobju od 27. 4. 2006 do konca februarja 2007, obsojeni Š. pa v obdobju od 27. 4. 2006 do konca oktobra 2007 storila vsak po eno kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 205. členu Kazenskega zakona (KZ). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 10. 2012 pritožbe zagovornika obsojenega M. M., obsojenega R. Š. in državnega tožilca L. M. zavrnilo kot neutemeljene in obsojenima naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje sta zagovornik obsojenega M. M., P. Ž., odvetnik v Mariboru, in obsojeni R. Š. sam vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih oba uveljavljata kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 372. člena ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagata, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevama za varstvo zakonitosti ter prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zagovorniku in obsojencu M., ki se o odgovoru nista izjavila. Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega R. Š. je vrhovni državni tožilec na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril, da ta ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu Š., ki se o odgovoru ni izjavil.

B.

4Obe zahtevi pod točko A/ ponavljata pritožbene navedbe, da iz izreka sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj v opisu dejanja v izreku sodbe ni konkretiziran zakonski znak zavestnega neravnanja po predpisih, ki določajo temeljne pravice delavcev iz delovnega razmerja. Zahtevi menita, da je s tem kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP). V zvezi z navedenim očitkom zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno navajata, da morajo biti v opisu dejanja (v obtožnem aktu in v sodbi) konkretizirani abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Predvsem je pomembno, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Ker zakon ne določa načina sestavljanja opisa kaznivega dejanja, se v praksi uporabljajo različne tehnike; najpogosteje ta, da se v njem prepletajo prvine abstraktnega (zakonskega dejanskega stanu) in konkretnega dejanskega stanu (življenjskega primera). Če je posamezen zakonski znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V takšnem primeru pomeni v opis vključen zakonski znak, kot pravilno poudarjata v odgovoru na zahtevo vrhovna državna tožilca, tudi že del opisa (konkretizacijo) dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot so recimo "z namenom" ali "vedoma", ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja (tako sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008 in I Ips 259/2008 z dne 27. 11. 2008). Upoštevaje navedena izhodišča je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru sodišču zavestnega elementa kršenja predpisov, ki določajo temeljne pravice delavcev iz delovnega razmerja, v opisu dejanja ni bilo potrebno posebej konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu ta zavestni element dovolj pojasnjuje. O tem, da storilec vedoma ni ravnal po predpisih, sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določene zavesti o prepovedanosti ravnanja pa je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004 in I Ips 338/2006 z dne 15. 3. 2007). Glede očitka zahtev, da je sodišče samo spremenilo zakonski znak, tako da obsojencema namesto zavestnega neravnanja po predpisih očita, da sta v nasprotju s predpisi ravnala vedoma, pri čemer je izraz vedoma kot zakonski znak kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev vseboval prej veljavni Kazenski zakonik v 205. členu, medtem ko po 196. členu novega Kazenskega zakonika, po katerem sta bila obsojenca spoznana za kriva, ne predstavlja več zakonskega znaka, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da sta besedi „zavestno“ in „vedoma“ sopomenki, ki opredeljujeta storilčevo zavest oziroma vedenje o prepovedanosti dejanja. Očitki zahtev, da iz izreka sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, se tako izkažejo za neutemeljene. Vsled navedenemu Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana.

5Po stališču zagovornika obsojenega M. je kršitev kazenskega zakona podana tudi zato, ker iz izreka sodbe ni jasno, za katero temeljno pravico, ki so izrecno navedene v 196. členu KZ-1 kot temeljne pravice delavcev, je bil oškodovanec prikrajšan s tem, ko se mu nadurno delo ni odrejalo v pisni obliki oziroma v takšni obliki naknadno. Zagovornik še navaja, da je omenjeni pritožbeni razlog uveljavljal že v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče do njega ni zavzelo nobenega stališča oziroma ni pojasnilo, katera zakonsko varovana pravica je bila kršena, zato je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju ZDR) ureja nadurno delo v 143. členu. Določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati nadurno delo v primerih izjemoma povečanega obsega dela, če je potrebno nadaljevanje delovnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja in varnost prometa, in v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Na podlagi drugega odstavka 143. člena ZDR mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Zakonska določba, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti pisno, predstavlja obveznost delodajalca, da odreditev nadurnega dela delavcu sporoči jasno in določno, namenjena pa je tudi evidenci in morebitnemu nadzoru nad zakonitostjo odreditve nadurnega dela. Bistveno pa je, da se nadurno delo opravlja po odredbi delodajalca, kar hkrati pomeni, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je sam odredil. Če delodajalec krši to zakonsko obveznost in nadur ne odredi v pisni obliki, delavca prikrajša za pravico do pisnega dokazila, s katerim bi v primeru spora dokazoval, ali mu je bilo s strani delodajalca odrejeno nadurno delo in ali je bilo to nadurno delo odrejeno zakonito. Temeljna pravica, ki jo varuje drugi odstavek 143. člena ZDR, je torej prepoved nadurnega dela, ki ni v skladu s predpisi, s tem, ko je obsojeni M. kršil to zakonsko obveznost in nadur oškodovancu ni odredil v pisni obliki, pa je oškodovanca prikrajšal za omenjeno pravico. Glede na to, da iz izreka sodbe izhaja, da je obsojeni (med drugim) kršil drugi odstavek 143. člena ZDR, je s tem opredeljena tudi pravica, za katero je obsojeni M. oškodovanca prikrajšal. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Ravno tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se je pritožbeno sodišče do omenjenega pritožbenega razloga opredelilo v 7. točki obrazložitve sodbe, ko je navedlo, da je obsojeni M. kršil 2. in 3. odstavek 143. člena ZDR, torej določbi, ki, kot je sodišče že pojasnilo zgoraj, določata pogoje za zakonito odreditev nadurnega dela in s tem določata pravice, ki po ZDR pripadajo delavcem v zvezi z nadurnim delom.

6Zagovornik obsojenega M. uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je podano nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, saj v njej ni pojasnjeno, na kakšen način oziroma v kakšni obliki naj bi obsojeni M. odrejal nadurno delo in tudi ne pojem nadurnega dela. Po njegovem mnenju iz očitka, da obsojeni nadurnega dela pred začetkom ni odredil v pisni obliki oziroma ga v pisni obliki ni odredil naknadno, lahko smiselno edino izhaja, da je obsojeni nadurno delo odrejal v ustni obliki. Vendar pa sodišče v nobenem delu ne pojasni, kdaj konkretno in na kakšen način naj bi obsojeni M. oškodovancu odredil nadurno delo, poleg tega tudi nobena od zaslišanih prič, vključno z oškodovancem, ni izpovedala, da bi obsojeni M. od njih ustno oziroma na kakšen drug nepismen način zahteval, da delajo v nasprotju s predpisi o nadurnem delu. Priče so sicer izpovedale o obstoju razporeda delovnega časa, ki naj bi ga v pisni obliki pripravil obsojeni M., vendar glede na očitek v izreku sodbe, da obsojeni nadurnega dela ni odrejal pisno, ugotovljena okoliščina po stališču zagovornika ne more predstavljati osnove za sklep, da je obsojeni nadurno delo odrejal nezakonito. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem, na kakšen način je obsojeni M. odrejal nadurno delo, tehtne in prepričljive razloge v 17. točki obrazložitve, ko ugotavlja, da oškodovanec od obsojenega M. ni prejel pisne odredbe za opravljanje nadur, temveč je prejel na vpogled le urnik, ki se je tekom meseca spreminjal in ni vseboval razloga za odrejeno nadurno delo. Razloge o pojmu odrejanja nadurnega dela pa vsebuje sodba v 12. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je obsojeni M. nadurno delo odrejal tako, da je oškodovancu dal na vpogled urnik o razporedu delovnega časa, na podlagi katerega je nato oškodovanec opravljal tudi delo preko polnega delovnega časa, ni pa mu nadurnega dela posebej odredil v pisni obliki pred začetkom dela niti mu pisne odredbe ni naknadno vročil. Zato ne držijo navedbe zagovornika, da sodišče v sodbi ni pojasnilo, na kakšen način je obsojeni M. nadurno delo odrejal. Ravno tako so neutemeljeni očitki zahteve, da se v izreku sodbe obsojencu očita, da je nadurno delo odrejal na ustni način, saj takšnega očitka v izreku sodbe ni in iz njega tudi ne izhaja. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva zagovornika obsojenca M. tudi v tem delu neutemeljena.

7Obsojeni R. Š. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. V izreku sodbe se mu namreč očita, da ni odobril izplačila dodatka za oddelane oškodovančeve nadure, torej da je odrekel soglasje k izplačilu dodatka za nadure, medtem ko v obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da je obsojeni vedel, da so oddelane ure nadure, pa mu dodatka za nadurno delo ni dal izplačati oziroma ni dal odredbe za njihovo izplačilo. Poudarja, da pojem odobritev izplačila tudi smiselno ne ustreza pojmu odreditve izplačila, kot to zagovarja sodišče v obrazložitvi sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.

8Res je sicer, da sta v izreku prvostopenjske sodbe ter v njenih razlogih uporabljena dva različna izraza, „odobritev“ in „odreditev“ plačila, vendar pa se ta dva izraza po presoji Vrhovnega sodišča med seboj ne izključujeta. Le zato, ker je sodišče v razlogih prvostopenjske sodbe navedlo, da obsojenec dodatka namenoma ni dal izplačati, čeprav se mu v izreku očita, da ni odobril izplačila dodatka, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v razlogih (21. točka) sodišče pojasnilo, da je bil obsojeni Š. v obravnavanem obdobju pristojen za odreditev izplačila dodatka za nadurno delo in da so se obsojeni Š., obsojeni M. in I. M. dogovorili, da se bodo ure, ki jih delavci opravijo preko polnega delovnega časa, ne bodo obračunavale kot nadure, temveč kot prerazporejeni delovni čas. Na podlagi navedene ugotovitve je sodišče zaključilo, da obsojeni Š. ni dovolil, da se njegovim delavcem izplačuje dodatek za nadurno delo, in posledično tega dodatka oškodovancu tudi namenoma ni dal izplačati. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni razlogi sodbe v ničemer ne nasprotujejo izreku sodbe, zato s strani vložnika zahteve zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo ni podano. V kolikor pa želi obsojeni s temi trditvami prikazati drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, gre po vsebini za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

9Obsojeni Š. v zahtevi navaja, da je opisano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljal že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje ni zavzelo nobenega stališča oziroma ni pojasnilo, na kakšen način naj ne bi odobril izplačila nadur. S tem naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se sme sklicevati na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi na oceno izvedenih dokazov, pri čemer oceni tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva, odločilna za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve drugostopne sodbe izhaja, da se je sodišče s temi pritožbenimi navedbami seznanilo in do njih izrecno opredelilo v 5. točki obrazložitve sodbe, v 10. točki obrazložitve sodbe pa se je opredelilo do ugotovljenega dejanskega stanja ter v zvezi s tem navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva ter izvedene dokaze pravilno ocenilo, na njihovi podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obsojenima storitev očitanih kaznivi dejanj dokazana. S takšnim sklepanjem se je pritožbeno sodišče načelno opredelilo tudi do dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, na kakšen način obsojeni Š. ni odobril izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa, in do presoje dokazov, ki jih je sodišče izvedlo v zvezi s tem dejstvom. Pritožbene navedbe tako niso bile spregledane, ampak so bile, v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, presojene, saj iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo in do njih opredelilo. Vsled navedenemu Vrhovno sodišče zaključuje, da očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Obsojeni Š. v zahtevi še navaja, da je kazenski pregon za to kaznivo dejanje relativno zastaral, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakonika iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj naj bi bil omenjeni dogovor, da se delavcem dodatek za nadurno delo ne bo izplačeval, sklenjen še preden je oškodovanec začel z opravljanjem nadur, to je v letu 2006 oziroma v letih pred tem. Očitana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, se je obsojencu očitalo, da ni odobril izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1. 11. 2007 do 15. 1. 2009, zato ni dvoma, da pregon za predmetno kaznivo dejanje, storjeno v tem časovnem obdobju, še ni zastaral. Vrhovno sodišče k temu še dodaja, da samo dejstvo, kdaj je bil omenjeni dogovor sklenjen, za vprašanje relativnega zastaranja niti ni pomembno, saj je vsako konkretno neizplačilo dodatka za nadurno delo predstavljalo nenehno obnavljajočo se posledico tega dogovora.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Glede na izid postopka in premoženjsko stanje obsojencev, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče obsojencema naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 92. členom ZKP). Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.