UPRS sodba U 139/2004

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 27. 9. 1999, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Upravno sodišče Republike Slovenije v A. je s sodbo, opr. št. U... z dne 20. 6. 2001 že odločalo o tožbi tožeče stranke in jo zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, opr. št. I Up ... z dne 7. 1. 2004, to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A., št... z dne 29. 1. 1999 in odločila, da se v 1. točki izreka prvostopne odločbe znesek 32.147,00 DEM nadomesti z zneskom 22.450,00 DEM. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil, da je Slovenski odškodninski sklad (sedaj Slovenska odškodninska družba, v nadaljevanju: SOD) d.d., dolžan kot odškodnino izročiti obveznice v višini 32.137,00 DEM v korist upravičenke A. A. za nacionalizirano premoženje, za katerega obstajajo ovire za vrnitev v naravi, poslovno-stanovanjske stavbe na parc. št. 143 in 144, katerih solastnica je bila upravičenka do 1/2. Iz obrazložitve izhaja, da je vlagateljica zahteve uveljavljala odškodnino v višini valoriziranega zneska celotne kupnine za nacionalizirano premoženje, ki je bilo po nacionalizaciji odkupljeno. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ tožnici nepravilno priznal odškodnino v obliki valorizirane vrednosti celotne kupnine za štiri stanovanjske sobe v stavbi, stoječi na parc. št. 144. Iz navedenega razloga je višino odškodnine ustrezno znižala in odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Nadalje navaja, da je prvostopni organ z delno denacionalizacijsko odločbo odločil le o odškodnini po 6. odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Upravičenka pa je še s tremi kupci na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 1967 odkupila nacionalizirano premoženje, pri čemer pa niso bili predmet nakupa štirisobno stanovanje, ki je bilo iz nacionalizacije izvzeto, in štiri stanovanjske sobe. Tako ji je prvostopni organ pravilno priznal kot odškodnino valorizirani znesek 1/4 kupnine za nakup nepremičnine na parc. št. 143 in valorizirani znesek 1/4 kupnine za nepremičnino na parc. št. 144. Ni pa ravnal pravilno, ko je priznal odškodnino v višini valorizirane vrednosti celotne kupnine za štiri stanovanjske sobe v stavbi na parc. št. 144, ki jih je na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 1978 kupila v celoti upravičenka sama. V času nacionalizacije je bila upravičenka solastnica nepremičnine le do 1/2, tako kot ostalih nepremičnin, ki so bile nacionalizirane. Po mnenju tožene stranke je upravičena le do odškodnine v višini 1/2 valoriziranega zneska kupnine, to je le za tisti svoj delež, ki ga je imela v času nacionalizacije. Iz navedenega razloga je pritožbo zavrnila, obenem pa ustrezno znižala znesek preveč določene odškodnine. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede višine odškodnine in zmotne uporabe 12. člena ZDen. Navaja, da ne izpodbija odločbe v delu, s katerim je že priznan znesek odškodnine v višini 22.450,00 DEM, vendar tako kot v pritožbi meni, da je tožena stranka s priznano odškodnino priznala odškodnino le delno. Tožeči stranki pripada višja odškodnina ter je dejansko stanje glede višine odškodnine zmotno in nepravilno ugotovljeno. Kupnino, ki je bila plačana za odkup nacionaliziranega premoženja, bi bilo treba oceniti s pomočjo izvedenca finančne stroke. Določba 12. člena ZDen je bila kršena, ker je bilo odločeno, da tožnici pripada le 1/4 njenega deleža iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 4. 1967, ni pa ji priznana tudi odškodnina za kupnino za odkup nacionaliziranega premoženja po kupni pogodbi z dne 20. 11. 1978. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 386/96 z dne 3. 12. 1998, iz katere izhaja, da po določbi 12. člena ZDen upravičenki pripada pravica do vrnitve podržavljenega premoženja v celoti in ne le do sorazmernega dela, ki bi šel kot dedinji sokupovalki oziroma kupovalki. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovoril.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Vrhovno sodišče je v svojem sklepu opozorilo, da je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe znižala na prvi stopnji odmerjeno odškodnino za nacionalizirano premoženje in s tem odločila v škodo tožnice, ne da bi zato določno navedla zakoniti razlog iz ZUP/86.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). V obravnavani zadevi je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe v postopku na prvi stopnji določeno odškodnino za nacionalizirano premoženje, za katero je bilo ugotovljeno, da obstajajo ovire za vrnitev v naravi, znižala, in s tem odločila v škodo tožnice. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni navedla, ali je pri svoji odločitvi v skladu z določbo 2. odstavka 244. člena ZUP/86 to storila ob izjemnih okoliščinah, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP/86. Če razlogi, določeni v navedenih členih ZUP/86, niso podani, ob reševanju pritožbe ni mogoče v škodo pritožnika spremeniti odločbe, ker velja načelo, da stranka zaradi pritožbe ne more priti v slabši položaj, kakor bi bil, če se ne bi pritožila (reformatio in peius). Glede na navedeno, ker tožena stranka ni utemeljila, da bi bilo v obravnavani zadevi na pritožbo tožnice izjemoma mogoče spremeniti prvostopno odločbo v škodo pritožnice, je odločba tožene stranke nezakonita, saj so bila kršena pravila postopka, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Izpodbijano odločbo je odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter po 2. odstavku in v smislu 3. odstavka te določbe zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.