VDSS sodba Psp 137/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2011 in št. ... z dne 11. 10. 2011 ter da se tožniku prizna pravica do delne pokojnine od 1. 7. 2011 dalje, nadalje da je toženka dolžna tožniku izplačati glavnico v višini 9.772,85 EUR in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od 606,19 EUR od 1. 10. 2011 dalje, od 606,19 EUR od 1. 11. 2011 dalje, od 606,19 od 1. 12. 2011 dalje, od 606,19 EUR od 1. 1. 2012 dalje, od od 606,19 EUR od 1. 2. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 3. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 4. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 5. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 6. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 7. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 8. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 9. 2012 dalje, od 606,19 EUR od 1. 10. 2012 dalje, od zneska 1.892,32 EUR od 21. 12. 2012 dalje, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča, da bi bil tožnik kot samostojni odvetnik sicer upravičen do delne upokojitve, vendar le v primeru, da bi izkazal prenehanje obveznega zavarovanja za polovični čas, ker pa iz dokazil izhaja, da je bil vse do upokojitve 1. 10. 2012 zavarovan za polni delovni čas 40 ur tedensko in je temu primerno plačeval tudi prispevke in zato ni mogoče ugoditi njegovemu zahtevku, povsem nesprejemljivo. Tožnik je vložil zahtevo za delno upokojitev 26. 8. 2011, toženka pa je njegovo zahtevo zavrnila z odločbo 7. 9. 2011, ko prispevki za socialno varnost za mesec september še niso zapadli v plačilo. Plačilo polnih prispevkov in dejstvo, da tožnik ni izkazal prenehanja obveznega zavarovanja za polovični delovni čas, niso bili elementi, zaradi katerih je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo. Sodišče bi tožnikovo zahtevo moralo presojati ex tunc, glede na stanje ob vložitvi tožnikove zahteve za delno upokojitev, torej na dan 26. 8. 2011 oziroma glede na datum zahtevane upokojitve, torej 1. 9. 2011 in ne ex nunc kot je storilo z napadeno odločbo. Sodišče je nezakonito odločanje toženke saniralo z argumentom, da je tožnik še naprej, do polne upokojitve plačeval polne prispevke. To je seveda res, tožnik je to storil izključno zato, da bi si zagotovil nemoteno uresničevanje pravic iz socialnih zavarovanj, saj je imel slabo izkušnjo, ko pred nekaj leti, zaradi pomotoma neplačanih prispevkov kratek čas, ni mogel uveljaviti pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Tožniku bi sicer lahko očitali nerazumnost in lahkomiselnost, če bi z neplačevanjem dela prispevkov povzročil dvom o vključenosti v sistem socialnih pravic, glede na njegova leta in zdravje, zlasti do zdravstvenega zavarovanja. Odvetniško delo je res specifično in polovična upokojitev odvetnika gotovo ne pomeni, da bo svoje delo opravljal po 4 ure dnevno 5 dni v tednu, a pogosto tudi polno aktivni odvetnik ne dela le 8 ur dnevno, da ne govorimo o delu ob sobotah in nedeljah. Dejstvo je, da je kar nekaj odvetnikov, ki delajo manj, kot polni delovni čas, za preostanek pa prejemajo invalidsko ali delno starostno pokojnino in je zato odločitev sodišča neutemeljen odklon od ustaljene sodne prakse. Pri ZZZS so tožniku jasno povedali, da je glede priznanja pravice do polovične prijave v zavarovanje odločilna odločba o upokojitvi tožene stranke. Če bi tožena stranka o zahtevi tožnika odločila v skladu z veljavnimi zakonskimi določili, bi tožnik na podlagi tega dosegel prijavo za polovični delovni čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1, 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2011, s katero je zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A št. ... z dne 7. 9. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 1. 9. 2011 dalje zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama z dne 11. 10. 2011 in 7. 9. 2011 zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 1. 9. 2011 dalje iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev za prijavo v zavarovanje na podlagi 5. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za polovični delovni čas, to je 20 ur na teden in s čimer niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1, za priznanje te pravice, kljub izdani odločbi Odvetniške zbornice Slovenije, št. ... z dne 23. 8. 2011, da bo od 1. 9. 2011 opravljal odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Tožnik je bil ves čas do upokojitve 1. 10. 2012 zavarovan za polni delovni čas 40 ur tedensko. Tožnik je 29. 8. 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do delne starostne pokojnine, na dan 22. 8. 2011 je po podatkih tožene stranke dopolnil predpisane zakonske pogoje po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ob predpostavki plačanih prispevkov.

Sodišče v okviru socialnega spora odloča o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, torej o stanju zadeve kakor je bila v konkretnem primeru na dan 11. 10. 2011, ko je bila izdana dokončna odločba tožene stranke, ki jo tožnik izpodbija v tem sodnem sporu.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v ZPIZ-1, kjer je v 1. odstavku 58. člena določeno, da lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju največ s polovico polnega delovnega časa. Pri tem je v smislu določb 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve, oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času.

Tako je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo pravilno, saj izhaja iz materialnopravnega stališča podanega v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Tožnik je bil na dan dokončnosti odločbe tožene stranke z dne 11. 10. 2011 v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi polne zaposlitve, oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in tako ni izpolnjeval pogojev iz 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1, da bi dejavnost opravljal največ s polovico polnega delovnega časa. Tožnik je v predmetni zadevi, v predsodnem postopku, toženki predložil le odločbo Odvetniške zbornice, da bo od 1. 9. 2011 dalje opravljal Odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa, ni pa do dneva dokončne odločbe toženke pri toženki uveljavil ustrezne spremembe zavarovanja, zaradi uveljavljanja delne pokojnine. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa pritožbenega sodišče (Psp 256/2009, Psp 276/2011, Psp 248/2012 itd), kakor tudi dosedanja praksa revizijskega sodišča (odločba VIII Ips 459/2009 z dne 9. 5. 2011, sodba VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012 itd.). Ker je bil tožnik ob dokončnosti odločbe zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.